Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Simon Chang, tajvansko-slovenski fotograf

19.10.2020

Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.

Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:

"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."

 

V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.

"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."

 

Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.

"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."


Evropa osebno

709 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Simon Chang, tajvansko-slovenski fotograf

19.10.2020

Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.

Simon Chang je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (Fleeing from the Dark Side of the Moon) je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:

"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."

 

V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.

"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal."

 

Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.

"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."


03.02.2020

Djibril Cisse

Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.


27.01.2020

Zelo žalostna bom, če bom umrla in ne dočakala miru v Izraelu

Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije. 


20.01.2020

Milorad Bata Nikolič

Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.


13.01.2020

Vseh problemov ne moremo vedno rešiti, lahko pa jih preidemo

Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.


06.01.2020

Nikoli še ni videl tako povezanih Azerbajdžancev kot po evrovizijski zmagi

Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.


23.12.2019

Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in v nogometu

David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.


16.12.2019

Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik

Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.


09.12.2019

Pristni odnosi so pomembnejši od zgodbe

Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.


02.12.2019

Spreminjanje sveta se začne od spodaj navzgor

Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.


25.11.2019

Najsrečnejša oseba na svetu je verjetno 60-letna ženska, ki živi na Norveškem

Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.


18.11.2019

Bojan Križaj me je spominjal na Micka Jaggerja

Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.


11.11.2019

Asiimwe Ronald oz. Mojster Jaka iz Ugande

Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.


04.11.2019

V dobi superprodukcije je kamela: vzdržljiva in počasna

Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.


28.10.2019

Tvoj koktajl naj bo tvoje zdravilo in naj bo tvoje zdravilo tvoj koktajl

Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.


21.10.2019

Rastislav Šimkovič

V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.


14.10.2019

Hitler je dnevno dobil vsaj eno injekcijo »vitaminov«

Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.


07.10.2019

Brez dobrega performansa je glasba mrtva

José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih. 


30.09.2019

Iz nekdanje monarhije se je v 60 letih odselilo 60 milijonov ljudi

Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.


23.09.2019

Film je neponovljiva izkušnja mladosti

Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.


16.09.2019

Elektriko smo v moji vasi dobili leta 2012

Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.


Stran 8 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov