Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
715 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.
Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.
Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.
Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.
V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"
David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.
Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.
20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.
“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.
Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
Neveljaven email naslov