Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."
"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."
Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.
"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."
V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.
"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."
716 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."
"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."
Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.
"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."
V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.
"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Neveljaven email naslov