Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Marta Rojnik je v Slovenijo je prišla iz venezuelskih Andov, iz Méride, mesta, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano. Na tamkajšnji andski univerzi končuje študij gozdarstva, v Ljubljani pa je na intenzivnem tečaju slovenščine. Kot delno izdaja priimek Rojnik njen oče izvira iz Slovenije, a doma nikoli niso govorili slovensko. Pravzaprav je Slovenija niti ni zanimala, do lani, ko so delali družinsko drevo. Takrat je videla, da ima pravzaprav pol svojih korenin v Sloveniji, zato si je zaželela, da bi deželo spoznala in osvojila tudi jezik.
Noah Charney je Američan, ki tekoče govori slovensko, čeprav, priznava, z napakami v vsakem stavku. V Slovenijo ga je pripeljalo srce, z leti pa je novo domovino pronicljivo ponotranjil, v kratkem bo o svojih opažanjih izdal tudi zbirko esejev. Sicer je umetnostni zgodovinar, navdušen nad Plečnikom, še posebej pa so ga omrežile tatvine umetnin, pred leti je o tej senčni plati umetnosti izdal tudi razburljivo kriminalko Tat umetnin.
Tokrat Evropa, osebno! ni našla gosta, ampak je gost našel Evropo, osebno!. Našega novinarja Jana Grilca je med snemanjem pocukal za rokav z vprašanjem, zakaj poleg letalnice stoji tisti velik kup snega. In poleg tega, seveda, kaj Jan snema. Tako je ob razlaganju snežne zaloge, ki jo pač pri več kot 20 stopinjah potrebuješ, nastala še zgodba Martina Gaussa, Nemca, ki od leta 2003 vsako leto za 14 dni pride v Planico. Je popolnoma nor na smučarske skoke in polete, celo tako nor, da si je dal izdelati svoj skakalni kombinezon in na pozna-srednja leta začel ljubiteljsko skakati. Svoj rekord je sicer postavil v Obersdorfu, 21 metrov, a meka letenja je tudi zanj Planica.
“Naroda, ki piše, ni mogoče izbrisati s svetovnih zemljevidov,” pravi finska pisateljica Sofi Oksanen, hči estonske matere in finskega očeta. Čeprav rojena na Finskem, kjer tudi živi, pa se zaradi družinske sovjetske preteklosti počuti povezana z Estonijo. O njeni polpretekli zgodovini je napisala že nekaj knjig, nazadnje je v Sloveniji predstavila knjigo Ko golobice izginejo, v kateri piše o drugi svetovni vojni in času totalitarnega režima ter kakšen vpliv ima vojna na tako majhen narod, kot je estonski. Avtorica, ki jo boste – če jo boste kdaj srečali – prepoznali po posebnem stilu: v vijoličasti, temni opravi, močno naličena in z umetnimi modrimi, vijoličastimi in črnimi dredi v laseh, je bila gostja oddaje Evropa, osebno.
Madžar, ki je 12 let potoval po svetu, se je pred tremi leti ustalil v Kolumbiji v ogromni kotlini, kjer leži drugo največje mesto Medellin. Že odkar je odprl kavarno poskuša Kolumbijce prepričati o pravem pomenu kave, ki se ga po njegovem mnenju premalo zavedajo. Kakšne so razlike v podjetništvu in življenju med Kolumbijo in Madžarsko ter zakaj je Medellin postal njegov dom je Zsolt Papp povedal v Evropi, Osebno.
Fanta, Slovenca, ki je vmes postal njen mož, je pred 11 leti spoznala na študentski izmenjavi na Slovaškem. Poskusila sta najprej na njenem terenu, na Portugalskem, a sta zaradi gospodarskih razmer pred 9 leti pristala v Sloveniji. Težko je bilo, pravi, poleg tega je selitvi zelo nasprotovala njena mama, ki še danes svojo vnukinjo, ko ta nagaja, pokliče kar “Slovenka”. No, Daniela Ribeiro je vmes res postala že skoraj Slovenka. Pri nas ravno končuje doktorat, še vedno pa pogreša večno odprtost ljudi, normalno hrano in predvsem sonce.
Skoraj 30 let že dela v baru enega najstarejših hotelov v zibelki zimskega turizma, Sankt Moritzu. Markantni mož, klasični predstavnik stare šole šefov barov iz nekdanje skupne države, ki so bili namazani z vsemi žavbami, a tako spretni v svojem poklicu, da si jim jedel z roke. Ime mu je Branko Matevljić in v Švico je prišel iz Portoroža. V svoji karieri je stregel marsikateri znani evropski kronani glavi, tudi marsikakšnemu politiku in estradniku. In, predvsem z zgodbami, tudi Alešu Smrekarju.
Večni hipi, ki se je po spiritualnem popotovanju po svetu ustalil na kalifornijski plaži, kjer je s svojim avtodomom postal turistična atrakcija. Kako gleda na svet in kako je dobil vzdevek One Feather - Eno Pero, je v Evropi Osebno povedal Američan, ki je bil tri leta oblečen kot Frančišek Asiški.
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Neveljaven email naslov