Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Pravi, da v svoji državi ne bi nikoli štopala, se sama sprehajala v temi ali se pogovarjala kar z vsakim mimoidočim. “Na primer sprehod pozno zvečer pod mostom, tega v Bogoti ne bi počela. Paziti moraš, kod hodiš in s kom se pogovarjaš.” A zadeve se tudi tam spreminjajo – po podpisu sporazuma z levičarskim gibanjem Farc o dokočni prekinitvi spopadov bodo zadeve šle samo še navzgor, varnost se bo izboljšala, je prepričana Silvana Rodriguez. Kljub temu pa ji Bogota ni ostala v srcu, saj je bila že od malih nog njen cilj Evropa. In tako je zdaj 11-milijonsko Bogoto Silvana zamenjala za 40-krat manjšo Ljubljano. Kaj jo je pripeljalo sem, zakaj so v njeni domovini lepotna tekmovanja sanje skoraj vsake deklice in kako zelo je Kolumbijce zaznamoval kokainski kralj Pablo Escobar, pa v oddaji Evropa, osebno.
Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.
Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.
Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.
Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.
V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"
David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.
Neveljaven email naslov