Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
674 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Po siloviti eksploziji in porušitvi jezu Nova Kahovka, ki je v južni Ukrajini na reki Dneper zadrževal 19 kubičnih kilometrov ali za skoraj pet Tržaških zalivov vode, so obsežni deli pokrajine še vedno poplavljeni, več deset tisoč ljudi pa razseljenih. V tokratni Frekvenci X pri strokovnjakih za visoke vodne pregrade preverjamo, kako zahteven gradbeni podvig so jezovi in katere porušitve jezov so odmevale v zgodovini. Posvetimo pa se tudi nekaterim največjim orjakom med jezovi na svetu.
Uživanje na glasbenih koncertih ima svoje čare, občutka avtentične interakcije ne more nadomestiti nobena tehnologija. Živi glasbeni performansi nas močno pritegnejo, tako pri nastopajočih kot pri publiki sprožijo posebne občutke. Kaj se takrat dogaja v naših možganih, kako na nas vpliva učinek množice, kakšni muzikološki momenti nas prepričajo in zakaj je ubiranje “izštekanih” poti tako privlačno.
V prvi junijski Frekvenci X se oziramo v maj, ko je odmevalo rojstvo otroka, ki nosi DNK treh oseb. Pri dveh pomembnih svetovnih študijah so sodelovali tudi slovenski znanstveniki – v prvi o proteinu FUS, ki je eden od ključnih dejavnikov za nastanek frontotemporalne demence, v drugi pa o tem, da lahko ženske prekinejo hormonsko terapijo pri zdravljenju raka dojk z namenom zanositve in po porodu spet nadaljujejo z njo. Spoznamo tudi aktualnega mentorja leta, gostujoča urednica in gostja pa je tokrat dr. Saša Novak, komunikatorica znanosti 2022 in gonilno srce projekta Znanost na cesti, ki že deset let povezuje javnost z znanostjo.
Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X.
Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?
Ste vedeli, da so lahko geni zelo zgovoren vodnik po davni zgodovini? No, vsaj postali so, zdaj, ko jih zmoremo neznansko hitro in učinkovito odčitavati. V samo nekaj letih so raziskovalci na tem področju prečesali 20 000 pradavnih genomov in odkrili marsikaj presenetljivega o naši davni preteklosti.
Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi in Povojne tranzicije v perspektivi spola – primer severovzhodnega jadranskega prostora sta dve raziskovalni temi, ki so ju izbrali pri prestižnem projektu Evropskega raziskovalnega sveta ERC. Omenjena glavna evropska organizacija s financiranjem pomaga vrhunskim znanstvenikom pri raziskovanju določene teme, ki v znanstvenem svetu še ni bila obravnavana. Za svojo originalnost sta bili nagrajeni profesorica Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in profesorica Marta Verginella z oddelka za zgodovino, obe delujeta na ljubljanski filozofski fakulteti. Govorita o tem, kakšen raziskovalni zagon jima je dal projekt, kaj pravzaprav raziskujeta in kako težko je pridobiti financiranje projekta ERC.
V tretjem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se prepričamo, da krave in roboti zelo dobro sobivajo in sodelujejo. V moderni živinoreji je raba robotskih sesalnikov gnoja in molznih robotov zelo napredovala, živali se bolje počutijo, manjši pa je tudi okoljski vpliv. Glede živinoreje ostaja odprtih več vprašanj: kako močno v resnici reja živali obremenjuje okolje, kaj bi lahko dosegli s spremembo prehranjevalnih navad in ali prihodnost prinaša umetno meso? Ob koncu tudi izdelamo zrezek s 3D-tiskanjem.
V drugem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se sprašujemo, kako se spreminjajo načini pridelovanja zelenjave. Sprehodimo se po enem najmodernejših rastlinjakov v Sloveniji, kjer rast desettisočev glav solat nadzoruje umetna inteligenca in kjer so pogoji za rast natančno določeni. Razmišljamo o tem, kje je smiselno postavljati rastlinjake in kako moramo spreminjati bolj klasične postopke talne rasti, hkrati pa ugotavljamo, ali so urbane vertikalne farme le modna muha ali tehnologija prihodnosti. Poskusimo pa tudi vesoljski paradižnik.
Začenjamo z novo serijo, ki smo jo poimenovali kar Kmetijstvo prihodnosti. Na področju pridelave hrane nas čaka mnogo izzivov - hitra rast svetovnega prebivalstva pomeni vse večje potrebe po hrani, hkrati pa podnebne spremembe in z njimi povezani vremenski ekstremi vse bolj otežujejo pridelavo.
V marčevskem znanstvenem pregledu je v središču naše pozornosti tema, ki v negotovost postavlja številne znanstvenike. Tehnologije umetne inteligence presenečajo s svojimi zmogljivostmi. Program ChatGPT je zmožen na podlagi uporabnikovega vprašanja ali trditve avtomatsko generirati smiseln odgovor. Znanje, ki si ga je program nabral prek strojnega učenja, pretvarja v preproste odgovore, daljše tekste, eseje ali celo povzetke znanstvenih tekstov. Preverimo tudi izplen konference o vodi, ki so jo po dolgem času organizirali Združeni narodi. Spoznamo prejemnike nekaterih nagrad, ki so jih v znanosti podelili v prvem pomladnem mesecu, in rezultate, ki jih je pokazala nova analiza odpadnih voda pri nas. Na tujem pogledujemo k japonskim znanstvenikom in odkritju na asteroidu Ryugu in preverjamo, kako lahko streznimo pijane miši.
Že vrsto let smo priča spreminjanju središč mest, ki se predvsem kaže v načrtnem spreminjanju prebivalstva središč iz nižjega v višje sloje. To se načrtno dogaja v Ljubljani, temu pa se ne morejo izogniti niti obalna mesta. Tam gre predvsem za prilagajanje ponudbe izključno turistom ali pa celo, da se stanovanja v historičnih delih mest prodajajo tako imenovanim vikendašem, kar pomeni, da je poleti predvsem na obalnih predelih velika obremenitev, pozimi pa so to mesta duhov. Eno takšnih primerov je mesto Piran - na vseprisotnost turistične gentrifikacije so nas opozorili dijaki gimnazije z italijanskim učnim jezikom Antonia Seme v Portorožu, zato se je Frekvenca X tokrat odpravila na terensko debato na Obalo.
V sodelovanju z oddajo Možgani na dlani raziskujemo zakaj in kako kletvice nastanejo, kaj se dogaja v možganih, kakšna je moč preklinjanja, zakaj je lahko tudi koristno, pa tudi kdaj so kletvice posledica bolezenskega stanja.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem.
Februar je na znanstvenem področju prinesel kar nekaj novih prebojev in zanimivih znanstvenih tem. V pregledu najkrajšega meseca se v Frekvenci X sprašujemo o prvih znanstvenih dognanjih, do katerih smo prišli po pol leta opazovanja vesolja z vesoljskim teleskopom James Webb, o povečani aktivnosti Sonca, nepričakovano javno izpostavljenih vremenskih balonih in rekordno majhnem obsegu antarktičnega ledu. Ob pregledu ostalih novic pa se sprašujemo tudi, kako je možno, da so polarni sij lahko februarja opazovali tudi v Franciji?
Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi?
V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala?
Neveljaven email naslov