Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
674 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
Kaj skupnega imajo nemški filozof in radijski mislec Walter Benjamin ter hrvaška scenaristka Pavlica Bajsić Brazzoduro in njena hči?
Znanstveniki že desetletja neuspešno iščejo zdravilo zoper Alzheimerjevo bolezen. Vse do januarja letos, ko so odobrili prvo zdravilo, ki - sodeč po kliničnih študijah - upočasni napredovanje te bolezni. Kako deluje novo zdravilo, ki bi morda lahko prineslo drobno za spopadanje s to boleznijo, in zakaj pravi vzrok Alzheimerjeve bolezni po vseh letih raziskav še vedno ni znan?
V svetu okoli nas je pravi vrvež: na vseh mogočih zvočnih frekvencah, elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah …
Sprehodimo se po odkritjih in dosežkih v znanosti v iztekajočem se mesecu, Frekvenca X ponuja raznoliko bero aktualnih raziskav - od jedrske fuzije, do masnega spektrometra, od plastike v morju do sezone okužb z respiratornimi virusi. Novinarjema Maji Stepančič in Luki Hvalcu se je v studiu pridružila gostujoča urednica oddaje, virologinja Katarina Prosenc Trilar.
V prvem delu aktualne serije Frekvence X smo potovali vase, v svoje spomine, svoje notranje vesolje zvokov. Tokrat pa raziščemo vse tisto, kar nismo mi - paleto svetov, ki zvenijo, tudi če jih ne slišimo.
Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin.
Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.
Tudi v Frekvenci bomo primaknili piko letošnjemu letu, a revizije se ne lotevamo sami, ampak ob pomoči nekaterih letošnjih Zoisovih in Puhovih nagrajencev. Tako boste lahko slišali, kakšni raziskovalni uspehi so njim prinesli to prestižno nacionalno priznanje v znanosti in kaj je po njihovem zaznamovalo globalno znanstveno leto. Pregled je ob njihovi pomoči pripravila Maja Ratej.
Osemmilijardti človek se je letos rodil v Dominikanski republiki, sedemmilijardti leta 2011 v Bangladešu, danes 23-letni Sarajevčan Adnan Mević je bil leta 1999 šestmilijardti človek na svetu, leta 1986 pa so za petmilijardtega Zemljana proglasili v Zagrebu rojenega Mateja Gasparja. Različne institucije poskušajo čim natančneje izračunati dan, ko naj bi število prebivalcev sveta doseglo okroglo mejo, a to so le ocene, ki se med seboj razlikujejo.
Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje. Toda stanje javne razprave je tudi na teh področjih zelo polarizirano in daleč od konstruktivne izmenjave argumentov in iskanja soglasja. Zakaj je družba tako ideološka polarizirana in zakaj je to škodljivo? Kakšna je odgovornost medijev in resnična moč družabnih omrežij? Kdaj je lahko polarizacija tudi koristna? Sogovorniki: novinar in proučevalec polarizacije Kurt Strand, politolog in sociolog Luca Versteegen in filozof Sašo Dolenc.
November je prinesel podnebno konferenco COP, na kateri je veliko pomembnih tem ostalo v ozadju, vseeno pa smo videli tudi določene premike. Začeli smo razmišljati o tem, kako bi ukinili prestopne sekunde, Nasa je proti Luni poslala najmočnejšo raketo doslej, število Zemljanov je doseglo osem milijard, v Sloveniji pa smo pridobili projekt na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za raziskovalce, ki začenjajo svojo samostojno raziskovalno kariero. Pregledamo najbolj izstopajočo ponudbo znanstvenega čtiva na knjižnih sejmih, ob tednu Univerze v Ljubljani pa poudarimo najnovejše raziskovalne dosežke.
Napovedovanje tridimenzionalnih oblik proteinov je pomembno za načrtovanje novih zdravil, poznavanje življenjskih procesov in bolezni. Če se je na tem področju napredek dogajal počasi, pa v zadnjih štirih letih strukturna biologija doživlja ponovni razcvet. Pojavila se je namreč umetna inteligenca, ki je napovedala oblike 200 milijonov proteinov. To se še ni zgodilo. Alpha Fold 2 je revolucionarni algoritem, brez katerega si raziskovalci ne predstavljajo več svojega dela. Eksperimentalno določevanje strukture je namreč zelo zahtevno in drago opravilo, Alpha Fold 2 pa lahko iz zaporedja aminokislin napove oziroma ugane 3D strukturo proteina. Kaj so nevronske mreže in kaj imajo skupnega z človeškimi nevroni, kako deluje umetna inteligenca in zakaj je tako pomembna pri raziskovanju na področju proteinov, pa v sklepni epizodi serije Proteini, gradniki življenja.
Proteini so gradniki našega življenja, zaradi njih lahko dihamo, mislimo, hodimo … V prvi epizodi serije smo odkrivali, zakaj je sploh pomembno, da poznamo njihovo tridimenzionalno obliko. S tem znanjem lahko namreč bolje razumemo procese življenja, imamo vpogled v številne bolezni, hkrati pa je to podlaga za načrtovanje novih zdravil. V drugi epizodi tridelne serije Proteini, gradniki življenja se spoznamo z načinom za določanje tridimenzionalne oblike molekul - s krioelektronsko mikroskopijo. Obiščemo tudi laboratorij na Kemijskem inštitutu, kjer stoji edini tak mikroskop v Sloveniji in pokličemo Nobelovega nagrajenca Joachima Franka, ki je leta 2017 prejel tretjino nagrade za razvoj na področju krioelektronske mikroskopije. Pa še to: na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so nam natisnili model 3D-proteina, več o njegovi obliki pove prof. Metod Frlic, predstojnik oddelka za kiparstvo.
Nova miniserija Frekvence X se bo tokrat podala v skrivnostni svet proteinov. Čeprav to zveni enostavno, bomo v prihodnjih epizodah naše znanstvene oddaje poskušali zaplavati v nekoliko bolj zahtevne vode preučevanja proteinov. Pa ne tistih, ki jih uživamo, temveč takšnih, lahko jim rečemo kar molekularni stroji, ki nam omogočajo življenje. Tistih, ki so že v našem telesu. Če poenostavimo, so proteini nekakšni mali delavci, precej manjši od celic. So encimi, ki omogočajo kemijske reakcije, recimo prebavo hrane. Hemoglobin v rdečih krvnih celicah prenaša kisik po telesu. Proteini so gradniki našega življenja. V prvi epizodi se tako spoznavamo z njihovo tridimenzionalno obliko in s tem, zakaj je poznavanje te oblike pomembno v znanosti, sploh na področju poznavanja bolezni in načrtovanja novih zdravil. Sprehodimo se skozi nobelovce, ki so gradili to piramido znanja o proteinih, in ugotavljamo, kakšni so začetki napovedovanja oblik proteinov ob pomoči računalnikov.
Stroju je uspelo tisto, česar človek ni zmogel. S pomočjo umetne inteligence AlphaFold2 so pred dvema letoma napovedali tridimenzionalno obliko 200 milijonov proteinov. Prej smo jih poznali približno 170 tisoč. V novi seriji Frekvence X se bomo spraševali, zakaj sploh je pomembno poznati oblike proteinov, kaj znanstvenikom ena oblika proteina pove o njegovih lastnostih, kaj sploh so proteini? Zanimali nas bodo tisti molekularni stroji, ki nam omogočajo, da živimo. Proteini v našem telesu. Pridružite se nam naslednje tri četrtke, naročite se na podkast, da česa ne zamudite.
"Skrajni čas je, da se vprašamo, ali nam je všeč trenutna družbena ureditev." Pravi soavtor uspešnice Pričetek vsega: Nova zgodovina človeštva.
So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!
Morda se spomnite, aprila 2019 smo si lahko črno luknjo prvič ogledali na fotografiji. Podoba črnega kroga z ognjenim obročem je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Raziskovalci so leta delali na tem, da so povezovali desetine teleskopov po svetu in naposled z njihovo pomočjo ustvarili podobo še nikoli videnega. Eden od pobudnikov projekta Event Horizon Telescope in takratni predsednik znanstvenega sveta pri njem Nemec Heino Falcke je minuli teden obiskal Slovenijo, saj so mu na Univerzi v Novi Gorici podelili častni doktorat. Za tokratno Frekvenco X smo se z njim pogovarjali o tem, zakaj so črne luknje takšno astronomsko čudo, ali nam bo kdaj uspelo pogledati v njihovo notranjost in ali je v znanosti tudi kaj prostora za vero.
V Frekvenci X obračamo pogled proti tehnologijam, s katerimi naj bi izvedli zeleni prehod in razogljičenje družb. Veliko govorimo o zelenem prehodu, trajnostni družbi in ogljični nevtralnosti. Poenostavljeno si predstavljamo, da bi morali le odpraviti presežne izpuste CO2 in energijo pridobivati brez njih. A kaj vse to v resnici zahteva? Smo res na poti proti čudežni tehnološki rešitvi, ki bo odpravila okoljsko krizo?
Prvi teden v oktobru je tradicionalno v znamenju Nobelovih nagrad. V ponedeljek so v Stockholmu razglasili nagrajence za medicino, v torek za fiziko in včeraj za kemijo. Podrobno predstavimo letošnje nagrade in nagrajence. Danes bodo razglasili še Nobelovo nagrado za književnost, v petek nagrado za mir, prihodnji ponedeljek pa še za ekonomijo. Podelitve bodo 10. decembra v Stockholmu. V živo v studiu dosežke analiziramo skupaj s slovenskimi znanstveniki.
Neveljaven email naslov