Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Od kod je na Zemljo prišla voda?

16.02.2017

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

Zemlja je preblizu

V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.

Voda ni vodi enaka

Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.

Razlaga 1: vodo so prinesli kometi

Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.

"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg

Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.

Razlaga 2: vodo so prinesli meteoriti

Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.

Razlaga 3: voda je bila ves čas tu

Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.

"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero

Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.

Od kod je torej voda

Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.

In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …

Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.

V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.


Frekvenca X

671 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Od kod je na Zemljo prišla voda?

16.02.2017

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

Zemlja je preblizu

V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.

Voda ni vodi enaka

Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.

Razlaga 1: vodo so prinesli kometi

Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.

"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg

Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.

Razlaga 2: vodo so prinesli meteoriti

Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.

Razlaga 3: voda je bila ves čas tu

Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.

"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero

Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.

Od kod je torej voda

Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.

In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …

Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.

V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.


09.05.2024

Prevare v znanosti: Od superjunaka do lažnivca

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?


02.05.2024

Misliti velikost: Od liliputancev do velikanov

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.


25.04.2024

Kaj bi Kant porekel o Chat GPT-ju in našem podnebnem ravnanju?

V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.


18.04.2024

Velike živalske migracije: Epsko popotovanje, ki v marsičem ostaja nepojasnjeno

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?


10.04.2024

Stoletnica elektroencefalografije: "Mi na daleč prisluškujemo možganom"

“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.


04.04.2024

Oceani: Pregreti modri motor planeta

Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.


28.03.2024

Znanost v marcu: Od ekstremofilnih gliv, anafilaksije, do fizikalne fotografije

Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.


22.03.2024

Frekvenca X pred občinstvom: Od orjakov do liliputancev

Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.


21.03.2024

Tomaž Zwitter: Kot človeštvo smo spoznali, da smo manj in manj posebni

Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.


21.03.2024

Roger Penrose: O modi, veri in fantaziji v fiziki

Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.


14.03.2024

Pornografija, možgani in zasvojenost

Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.


07.03.2024

Nevidni svet predorov

Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.


29.02.2024

Znanost v februarju: O dinozavrih, anakondi, Hallersteinu in avtoimunskih boleznih

Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.


22.02.2024

Reportaža iz CERN-a: Kjer premikajo meje znanosti!

Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.


14.02.2024

Človeška napaka

Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?


01.02.2024

Znanost v januarju: O milnih mehurčkih, starodavni Amazoniji in napredku pri zdravljenju raka

Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.


25.01.2024

Plavajoča mesta? Zakaj pa ne!

V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.


18.01.2024

Izkašljano in vročično: Naše telo kot uigran orkester v boju proti virusom

V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.


11.01.2024

Prehranski Frankenstein: Skrajno predelana hrana

Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?


04.01.2024

Nismo še videli, česa vsega je zmožno Sonce

Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.


Stran 1 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov