Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.
Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.
Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.
"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg
Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.
Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.
Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.
"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero
Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.
Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.
In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …
Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.
V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.
673 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.
V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.
Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.
Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.
"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg
Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.
Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.
Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.
"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero
Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.
Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.
In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …
Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.
V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Luka Ločniškar je več kot štiri leta je živel na Danskem, kjer je magistriral iz iger, dve leti in pol pa je delal na Microsoftu. V tujino je odšel, ker je opazil, da doma stagnira in da se mora spraviti iz cone udobja.
V teh dneh Švedska kraljeva akademija znanosti podeljuje Nobelove nagrade za prelomna odkritja. Do zdaj so razglasili nagrajence za medicino, fiziko in kemijo.
V naslednjih letih bo BepiColombo mimolet okrog Merkurja ponovil še petkrat, preden se bo 5. decembra 2025 utiril v njegovo orbito. Misija bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal in kakšna je njegova sestava.
Teja Rebernik je doktorska študentka jezika in kognicije na univerzi v Groningenu na Nizozemskem. Zanima jo raziskovanje težav motorike govora in predvsem, kako bolniki s parkinsonovo boleznijo načrtujejo svoj govor.
IG Nobelove nagrade bi lahko označili za bolj svojeglavo mlajšo sestro resnejših Nobelovih nagrad, saj podeljevalci pravijo, da se pri IG Nobelovih nagradah najprej nasmeješ, potem pa zamisliš.
V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Druga je dr. Teja Klančič, ki je doktorirala na Univerzi v Calgaryju na temo preprečevanja debelosti, ki je povezana z jemanjem antibiotikov.
V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Prvi je Nejc Geržinič, doktorski študent načrtovanja omrežij za javni prevoz na Tehniški univerzi v Delftu na Nizozemskem.
Merkur je med najmanj raziskanimi manjšimi planeti v našem Osončju, do danes sta se z raziskovanjem tega Soncu najbližjega planeta ukvarjali dve misiji, v teku pa je tretja - BepiColombo, ki se je začela leta 2018. Danes ponoči oziroma jutri zgodaj zjutraj na 101. rojstni dan italijanskega matematika in inženirja Giuseppeja Colomba, po katerem je misija tudi dobila ime, bosta satelita misije prvič poletela mimo Merkurja, kjer se mu bosta na neki točki približala na vsega 200 kilometrov. Misija, ki se bo zaključila 5. decembra 2025, ko se bosta satelila utirila v Merkurjevo orbito, nam bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal, se razvijal ter kakšna je njegova notranja sestava. Več v pogovoru z astrofizičarko in docentko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani dr. Dunjo Fabjan.
Perzeidi prihitijo v Zemljino atmosfero s približno 60 km/s, utrinek sveti 0,3 sekunde in ko zrno prahu vstopi v atmosfero, se lahko temperatura v bližini segreje tudi za več tisoč stopinj Celzija.
Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje.
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Frekvenca X tokrat razmišlja o športu – o pravičnem športu, kjer imajo vsi tekmovalci enake pogoje. Doping je še vedno eden tistih problemov športa, v zvezi s katerim povprečni športni navdušenci pomislijo predvsem na kolesarstvo. Pa je tak vtis upravičen?
Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike?
Slovenski znanstvenik je v ZDA prejel Gruberjevo nagrado s področja kozmologije, z izkušnjami in metodami svojega osnovnega znanstvenega področja med drugim razlaga tudi potek pandemije koronavirusa.
Posel sestavljanja baterij je trd, napredek pa se meri v odstotkih. Kaj se dogaja na področju razvoja zmogljivejših baterij.
Gradbeništvo v Evropi porablja polovico vseh ekstrahiranih materialov in samo proizvaja več kot 30 odstotkov vseh odpadkov-
V drugem delu nove serije Frekvence X z novimi tehnologijami natisnemo kolenski vsadek, oblečemo pametni jopič, sestavimo najlažje kolo na svetu in naš planet obkrožimo s hitrostjo 27.000 kilometrov na uro.
Neveljaven email naslov