Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

01.11.2018

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.

Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.

“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”

Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.  

“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”

Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.

“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”

In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.

“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”

A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.  

“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”

Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.

“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”

Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha. 


Frekvenca X

675 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

01.11.2018

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.

Terry Supan je protetik slovenskih korenin, njegova stara starša sta bila Slovenca, spoznala pa sta se šele v Ameriki. Usodni naj bi bili gumijasti bonboni

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. Zgodba mu je bila v navdih, da je Terry Supan začel raziskovati, kdo so tisti Slovenci, s katerimi ga veže krvna vez. Tudi zato se je pred desetimi leti odločil, da jih bo poiskal.

“Da smo se našli, je bil bolj ko ne čudež. Sprva smo šli na pokopališče, da bi po priimkih na grobovih našli, kje so pokopani moji predniki, a nismo našli ničesar. Na neki točki smo bili že pripravljeni vreči puško v koruzo, nakar sem v restavraciji v Žužemberku opazil, da ponujajo Zupančičev krožnik. Natakarico sem spraševal o podrobnostih družine, pokazal sem ji naše družinsko drevo, na papirju je pisalo, da se je pri dedku reklo pri blesku. Ona je poklicala nečaka mojega pradedka, povabljeni smo bili tja in sprejeli so nas tako, kot sta nas vedno sprejela dedek in babica, ko sem bil še majhen.”

Tako si je Terry Supan odprl pot do družine po očetovi strani, letos pa je v Sloveniji obiskal še sorodnike po babičini strani. Ko omenja babico, se mu zaiskrijo oči, pravi, da je bila to ženska manjše postave, a močnega, odločnega značaja. Lahko bi rekli, da je podpirala tri stebre v hiši, ona je vodila gospodinjstvo. Spominja se, kako sta se babica in dedek prepirala, in to vedno v slovenščini. Dedek je na neki točki obupal, saj je v besednih vojnah babica vedno zmagala. A če je bila do dedka kdaj ostra, je bila do vnukov vedno topla, izmazali so se z vsako stvarjo, pravi Terry Supan.  

“No, na ta čas me veže še en spomin. Ko sem domov pripeljal svojo zaročenko, sva rekla, da se bova zadržala za kratek čas, babica pa naju je odločno posedla in dejala, da bova midva zdaj jedla kosilo z njo. Nemudoma je šla iz hiše, ubila piščanca, ga odrla, prinesla noter, očistila, ga ocvrla. To je spomin na babico v tisti hiši. Dedek je takrat že umrl, tisto hišo je potem uničil tornado, ampak moja žena je poskusila ocvrtega piščanca moje babice.”

Terry Supan, protetik iz Združenih držav in potomec Slovencev, tako nima samo zanimive družinske zgodbe, ampak tudi poklicno. Sam sicer pravi, da ni nič posebnega – po srednji šoli je želel slediti stopinjam svojih starejših bratov, zato je tudi sam poskusil svojo srečo v ameriški vojski. Cilj: postati tajni agent.

“Najprej me je gnala želja po zaslužku, da bi se potem lahko vpisal na fakulteto. Nato je padla odločitev, da bom sledil bratovim stopinjam, ker je po koncu kariere v vojski postal agent FBI. Tudi moje sanje so bile, da bi postal tajni agent. Sprejeli so me v vojsko, ampak so se oni odločili za mojo karierno pot – rekli so, da ne bom postal tajni agent, ampak zdravnik. Ena možna zaposlitev v vojski je bila specializacija za ortotiko in protetiko.”

In tako Terry Supan zdaj že skoraj 50 let deluje na področju ortotike in protetike, za katero pravi, da je v teh letih doživela ogromno sprememb in predvsem izboljšanj uporabnosti protez zgornjih in spodnjih ekstremitet. Še ko je študiral za ortotika na univerzi Northwestern, so proteze izdelovali iz kovine ali lesa, zdaj so te iz karbonskih vlaken. Ljudje lahko danes s protezami skoraj normalno hodijo, celo tečejo.

“Vedno znova se pojavljajo težnje po reimplantaciji, transplantaciji okončin. Imeli smo tako uspešne kot neuspešne primere, saj bo vedno obstajal posameznik, ki mu ne bomo mogli pomagati. V Združenih državah je diabetes velik problem, pa tudi v Evropi in državah v razvoju. Napovedi svetovne zdravstvene organizacije so, da bo do leta 2050 več kot milijarda ljudi na svetu potrebovala neko vrsto tehnologije, ki ji bo asistirala, pomagala. Napredna tehnologija pa žal ne bo dostopna vsem. Bil sem v Benetkah, razmišljal sem, da bo nekomu na vozičku zelo težko doživeti vse tisto, kar sem jaz doživel. S protezami pa bi lahko to izkusil. Načrt je, da bi imeli do leta 2030 izdelano strategijo, kako pomagati tisti milijardi, ki sem jo prej omenil.”

A Terry Supan se bo zagotovo umaknil iz prihodnjih načrtovanj na področju protetike in ortotike. Po uspešni karieri, v kateri je prejel tudi prestižno nagrado Titus-Ferguson za odličnost v protetiki, se bo prihodnje leto upokojil. Pravi, da bo svoj čas zdaj namenil družini, rad bi se čim več igral z vnuki. Terry Supan uživa v hrani, uživa v družbi, zaveda se svoje dediščine in z veseljem goji to povezanost s Slovenijo. O nas pravi, da smo glasni, gostoljubni, gosta vedno spodbujamo, naj vzame še en košček mesa, naj spije še en kozarec vina.  

“Veliko sem potoval po svetu, veliko doživel, ne vem, ali zato, ker so tu moje korenine ali moje srce, kakor koli, Slovenci ste zame nekaj posebnega. Tako zelo prijazni ste, pa sproščeni – jej, pij, pij, jej, … – ‘zdaj bomo malo klepetali, potem pa spet jedli’. Enako je bilo tudi dan po pikniku, ko smo si šli v Žužemberku ogledat več kot sto let star vinograd, ki sta ga obdelovala še moj pradedek in dedek. Gledal sem v dolino in se na eni točki zavedel, da je to obdeloval dedek. Začutil sem njegovo zapuščino in ni ga podobnega občutka na tem svetu.”

Terry Supan je v Sloveniji septembra predaval na mednarodni konferenci za protetiko in ortotiko, spremljala ga je tudi žena. Tista žena, ki jo je spoznal pred štiridesetimi leti v ameriški vojski. Medicinska sestra se je po rojstvu prvega otroka posvetila družini, zdaj pa bolj ali manj skrbi zanj, se pošali Terry Supan. Ki se mimogrede zna pošaliti tudi na svoj račun.

“V Ameriki rečemo, da je tisti, ki je plešast na zadnjem delu glave, dober ljubimec, tisti, ki je plešast na sprednjem delu, je mislec. Tisti, ki pa je plešast spredaj in zadaj – kot jaz, pa si samo misli, da je dober ljubimec.”

Tako – s šalo na svoj račun – konča Terry Supan, protetik in ortotik iz Illinoisa, ki je s Slovenijo vseskozi povezan. Navsezadnje tudi s priimkom, ki izhaja iz priimka Zupančič, tako se je pisal njegov dedek, a so mu v Ameriki priimek pokrajšali in Z spremenili v S. Skozi svojo pripoved nas je popeljal od avstro-ogrske monarhije do prihodnosti, od prave ljubezni do kariernih dosežkov. Nič ni samoumevno, pravi, še najmanj pa ljubezen, ki je naše gonilo – naše srce, ki poganja življenje naprej. Do zadnjega diha. 


31.03.2016

Skoraj vse o zvoku

Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.


31.03.2016

Roboti ne bodo razumeli politike

"Roboti ne bodo nikoli razumeli politike!" Misel direktorja IJS dr. Jadrana Lenarčiča je dobro izhodišče za realen premislek o robotski prihodnosti. Bo ta humanoidna ali predvsem tehnološka? Bodo roboti res bolj spretni in inteligentni od ljudi? Na Evropskem robotskem forumu 2016 smo se pogovarjali z uglednima gostoma prof. Brunom Sicilianom in dr. Markusom Grebensteinom.


24.03.2016

Psihologija prejemanja nagrad

So nagrade prestiž ali breme? Koliko posamezniku pomeni, da je za svoje delo nagrajen in kako zelo nagrada vpliva na njegovo nadaljnje delo? Je lahko nagrada pozitivna spodbuda za naprej ali je kdaj za posameznika tudi ovira, saj se po prejetju priznanja od njega pričakuje še več? Ker se evforija po smučarskih skokih v Planici še ni polegla, so nas tokrat zanimale športne nagrade, pa ne samo to. Spraševali smo se, kako stresno je tekmovati za stopničke, kako to občuti športnik in kako to pojasnjuje psiholog, v katerem starostnem obdobju najbolj cenimo nagrade oziroma kdaj si jih najbolj želimo?


10.03.2016

Zemlja iz vesolja

Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.


10.03.2016

Zemlja iz vesolja

Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.


03.03.2016

Novinci v periodnem sistemu elementov

Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo ali krajše IUAPAC [júpak] je v začetku leta razglasila, da so odkrili štiri nove kemijske elemente. Periodni sistem, ki ga je večina spoznala v osnovni šoli in z njim v srednji šoli tudi za zmeraj prekinila stike, pa je s tem zapolnil vrzeli. A ker v svetu atomov nič ni, kot se zdi, v tokratni Frekvenci raziskujemo, čemu koristijo nestabilni elementi, kaj sploh pomeni odkriti nek element, zakaj novinci še lep čas ne bodo imeli svojih imen in kdo neki je ukradel kurčatovij.


25.02.2016

Skrivnost vzpona in zatona Iskre Delte

Bi lahko v Sloveniji danes imeli svojo Nokio? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so razpeti med interesi politike in tajnih služb tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi akterji raziskujemo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte.


18.02.2016

Gravitacijski valovi odpirajo novo okno vesolja

Pred kratkim je svet kot blisk obkrožila novica, da je znanstvenikom projekta LIGO uspelo prvič neposredno zaznati gravitacijske valove. Gre za še eno od potrditev Einsteinove vizije vesolja v splošni teoriji relativnosti. Kaj so pravzaprav odkrili znanstveniki in zakaj je odkritje tako pomembno, pojasnjujeta prof. dr. Andrej Čadež in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.


11.02.2016

Revolucija v genetiki in obujen strah pred otroci po načrtu

Britanska državna bioetična komisija je januarja dala dovoljenje raziskovalni skupini pod vodstvom Kathy Niakan iz Instituta Francis Crick, da lahko začne opravljati genetske poskuse na človeških zarodkih. Čeprav pravijo, da bodo njene raziskave pomagale razumeti biologijo zgodnjega človeškega razvoja, se pojavlja vprašanje, ali so znanstveniki z genetskimi eksperimenti na človeških zarodkih in svojimi nadaljnjimi načrti dokončno prestopili mejo in odprli Pandorino skrinjico. Več o tako imenovani tehnologiji spreminjana genetskega materiala CRISPR, ki jo številni opisujejo za revolucionarno, v Frekvenci X.


04.02.2016

Tiki naši vsakdanji

Ukvarjali smo se s ponavljajočim se nenadzorovanimi trzljaji in kompleksnejšimi gibi, imenovanim tiki. Ob pomoči nevrologa in psihiatra smo se spustili v sivo območje med hotenimi in nehotenimi gibi ter po najboljših močeh pojasnili za zdaj slabo raziskan izvor tikov.


27.01.2016

Paradoks izbire

Težavnost izbire srečamo vsakokrat, ko stopimo v malo bolje založeno trgovino. Naš največji trgovec ima na primer v spletni trgovini 97 zobnih krem, 104 vrste sadnih jogurtov in 47 vrst kruha. To je veliko. No, sprehod po prodajalni čevljev in oblek, športne opreme ali računalnikov je podobno neobvladljiv. Police se šibijo pod stotinami različnih vrst izdelkov. Imeti na izbiro tri vrste zobne kreme je bolje kot imeti eno, toda 97 … Postane več kdaj preveč? In kako se odločamo pri izbiri partnerja, službe in ob drugih življenjskih prelomnicah? O paradoksu izbire razpravljamo z ameriškim psihologom dr. Barryjem Schwartzom in našo filozofinjo dr. Renato Salecl.


21.01.2016

Žive, strašljive, lucidne, zanimive … sanje

Sanje so včasih mistične, včasih skoraj realistične. V njih lahko postanemo živali, živimo v vzporednem vesolju, včasih se nam v sanjah tudi uresničijo sanje. Nekaj zelo skrivnostnega je v sanjah, da se z njimi ukvarjamo že stoletja, vsaka kultura na drugačen način, pa še vedno nismo našli skupnega odgovora na vprašanje – kaj sanje sploh pomenijo.


21.01.2016

Žive, strašljive, lucidne, zanimive … sanje

Sanje so včasih mistične, včasih skoraj realistične. V njih lahko postanemo živali, živimo v vzporednem vesolju, včasih se nam v sanjah tudi uresničijo sanje. Nekaj zelo skrivnostnega je v sanjah, da se z njimi ukvarjamo že stoletja, vsaka kultura na drugačen način, pa še vedno nismo našli skupnega odgovora na vprašanje – kaj sanje sploh pomenijo.


14.01.2016

Izzivi potovanja v vesolje

Najbrž ne bi pomislili, da imata kuhanje juhe v hribih in izstreljevanje satelitov v tirnico okoli Zemlje kaj skupnega. Gre za kavitacijo, ki povzroča težave v črpalkah raketnih motorjev in v turbinah elektrarn, ne prizanaša ne živalim niti rastlinam, vendar pa take implozije lahko obrnemo tudi nam v prid.


14.01.2016

Izzivi potovanja v vesolje

Najbrž ne bi pomislili, da imata kuhanje juhe v hribih in izstreljevanje satelitov v tirnico okoli Zemlje kaj skupnega. Gre za kavitacijo, ki povzroča težave v črpalkah raketnih motorjev in v turbinah elektrarn, ne prizanaša ne živalim niti rastlinam, vendar pa take implozije lahko obrnemo tudi nam v prid.


07.01.2016

Bo elektrika poganjala tudi potniška letala? Morda pa res

Področje razvoja električnih vozil in baterijskih sistemov zanje je na vrhuncu. Tudi Slovenci smo na področju razvoja tovrstnih akumulatorjev v svetovni raziskovalni špici. Baterijske sisteme prihodnosti in to, ali bodo lahko kmalu poganjali tudi potniška letala, razkrivamo ta četrtek po 11.45 v valovski oddaji Frekvenca X. Gosta: Dr. Robert Dominko, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in Haresh Kamath, Electric Power Research Insitut, ameriška neprofitna R&D organizacija.


31.12.2015

Znanost v letu 2015

Voda na Marsu, bližnje srečanje s Plutonom, novi temperaturni rekordi, otroci s tremi starši, nevtrini, vrhunski svetovni fiziki v Ljubljani, nova vrsta človečnjaka … To je le nekaj asociacij na znanstveno leto 2015. Kaj so bila najprodornejša odkritja minulih 12 mesecev, katera so najbolj vroča raziskovalna področja in kaj je odmevalo znotraj naših meja, se spominjamo v posebni epizodi Frekvence X.


24.12.2015

Znanost ni slovenska prioriteta

Zakaj Slovenija vlaga v znanost in opremo manj kot v času Jugoslavije, kako je s pogoji dela in dosežki, kakšna je prihodnost slovenske znanosti in inovativnosti. Bo znanost kdaj naša prioriteta? Razmišljata dr. Vito Turk in dr. Martin Klanjšek.


10.12.2015

Podnebne spremembe

Medtem ko je podnebna znanost vse bolj prepričana v podnebne spremembe, zanikanje problema paradoksno narašča. Skepticizem je resda zdrava mera nezaupanja v prehitre sklepe. Skeptik hoče dokaze. A težava pri podnebnih spremembah in onesnaženem okolju na splošno je to, da je dokazov več kot dovolj. Gre bolj za zanikanje resnice, ki nam ni preveč všeč, ker ogroža naš trenutni način življenja.


03.12.2015

Moč nevednosti in negotovosti

Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da poskušamo čim hitreje razrešiti negotovosti. Če smo v stresu, smo bistveno manj pripravljeni vztrajati pri odprtosti različnih možnosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da se zaradi zatekanja k varnim odločitvam povečujejo tudi stereotipi do beguncev, teroristični napadi so vplivali na našo toleranco do sprejemanja alternativnih interpretacij dogajanja. Kako se soočati z negotovostjo in odprtostjo različnih možnosti raziskujemo v pogovorih z uglednim ameriškim socialnim psihologom Ariejem Kruglanskim, zdravnikom dr. Matjažem Zwittrom, statističarko Tino Žnidaršič in demografom dr. Janezom Malačičem.


Stran 19 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov