Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Izumiranje vrst na našem planetu je v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … In kot zadnji se bo zamajal tudi človek
Naš planet vse bolj izgublja svojo rajsko podobo. Nova epizoda serije Vse živo Frekvence X ugotavlja, da je izumiranje vrst na našem planetu v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … in kot zadnji se bo zamajal tudi človek.
Na leto izumre 26 000 biotskih vrst.
V 30 letih je izginilo 80 odstotkov žuželk.
Število sladkovodnih živali se je zmanjšalo za tri četrtine.
Od leta 1970 se je število divjih živali v naravi prepolovilo.
– VIR: Leon Kebe, WWF, Dušan Klenovšek, Kozjanski park, in dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta
Največjo grožnjo biotski pestrosti na našem planetu predstavlja uničevanje naravnega okolja. Z izginjanjem tropskih gozdov izginjajo cele populacije vrst. Druga preteča nevarnost so podnebne spremembe, rast temperature in zakisanje oceanov, ki prinašajo nevarne posledice za življenje na tem planetu. Biotske vrste klonijo tudi pod prekomerno rabo naravnih virov, divjim lovom, onesnaženjem in tako naprej.
Oglasil se nam je morski ekolog John Bruno, ki deluje na področju Karibskega morja: “Izgubili naj bi že približno 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Le en koralni greben na tisoč še ima zdravo populacijo koral.” O stanju v tropskih gozdovih smo poklicali v Panamo, kjer se nam je oglasil raziskovalec sesalcev v tropih Claudio Monteza: “Čeprav o svetu govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišljam kot o piramidi. Ko začnete iz njega jemati zidake, se bo na neki točki sesul.”
Človek ima že ves čas svojega obstoja velik vpliv na izumiranje vseh vrst organizmov. Zelo zgovoren kazalec tega je izumiranje tako imenovane megafavne, torej velikih sesalcev in drugih vretenčarjev. Že od pleistocena pred več kot 100.000 leti, ko je začel moderni človek iz Afrike poseljevati druge dele sveta, je prav človeška dejavnost v nekem ekosistemu glavni vzrok izumiranja megafavne. Tako v Evropi kot Ameriki so izginile orjaške vrste slonov (npr. Mastodon v Ameriki, Palaeoloxodon v Evropi), v Južni Ameriki je izginil kot slon velik orjaški lenivec (Megatherium). V Avstraliji je živel orjaški vombat, velik kot današnji povodni konj (Diprotodon), v Amerikah pa kot avto veliki pasavci (Glyptodont). S človekom so v Evropi (nesrečno) sobivali tudi sabljezobi tiger (Smilodon), lev, stepski bizon, več vrst nosorogov in kot mamut velik sibirski samorog (Elasmotherium). Trend intenzivnega izumiranja megafavne se nadaljuje vse do danes, glavni razlog pa je človek, ki te velike živali lovi za hrano in drugo rabo.
Da se lahko stvari v naravi zelo hitro spremenijo, kaže primer goloba selca. Nekoč najštevilčnejša ptičja populacija v Severni Ameriki, ki je dosegala milijarde, je v nekaj desetletjih izumrla. Leta 1914 so videli zadnjega.
Slovenija je prava biodiverzitetna vroča točka. Naša država je manjša od 80 odstotkov evropskih držav, a ima največjo biotsko pestrost na površinsko enoto in drugi najvišji indeks biotske pestrosti v Evropi. Čeprav naša država obsega le 0.014 odstotka vseh površin na planetu, je na tem majhnem koščku planeta doma vsaka 50. znana celinska vrsta. Na ozemlju Slovenije živi približno 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo tudi do 120.000.
Toda tudi naša država kloni pod bremenom človeka, še posebej grozeče so hitro odvijajoče se podnebne spremembe. “Podoba naših gozdov se je v kratkem času izjemno spremenila, nekoč strnjene gozdne površine se počasi odpirajo, vanje vdirajo druge vrste. Pričakujemo, da se bo spremenila celotna podoba naših gozdov,” pravi dr. Lado Kutnar z Gozdarskega inštituta. Tudi v jamah ni nič drugače. “V jamah smo najbolj eksplicitno zabeležili spremembo temperature,” pojasnjuje Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. “Če je bila temperatura v Postojnski jami nekoč 9 stopin Celzija, je danes skoraj 11.”
V oddaji so sodelovali:
Leon Kebe, predstavnik WWF Adrije v Sloveniji
Dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta v Ljubljani
Dušan Klenovšek, Kozjanski park
John Bruno, Univerza v Severni Karolini
Claudio Monteza, Animal Behavior Grad Group at UC-Davis
Danijel Bezek, upokojeni profesor in domačin iz Nevelj
Dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije
Slavko Polak, Notranjski muzej Postojna
Borut Mozetič, strokovni vodja v Škocjanskem zatoku
Dr. Lovrenc Lipej, Nacionalni inštitut za biologijo
671 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Izumiranje vrst na našem planetu je v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … In kot zadnji se bo zamajal tudi človek
Naš planet vse bolj izgublja svojo rajsko podobo. Nova epizoda serije Vse živo Frekvence X ugotavlja, da je izumiranje vrst na našem planetu v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … in kot zadnji se bo zamajal tudi človek.
Na leto izumre 26 000 biotskih vrst.
V 30 letih je izginilo 80 odstotkov žuželk.
Število sladkovodnih živali se je zmanjšalo za tri četrtine.
Od leta 1970 se je število divjih živali v naravi prepolovilo.
– VIR: Leon Kebe, WWF, Dušan Klenovšek, Kozjanski park, in dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta
Največjo grožnjo biotski pestrosti na našem planetu predstavlja uničevanje naravnega okolja. Z izginjanjem tropskih gozdov izginjajo cele populacije vrst. Druga preteča nevarnost so podnebne spremembe, rast temperature in zakisanje oceanov, ki prinašajo nevarne posledice za življenje na tem planetu. Biotske vrste klonijo tudi pod prekomerno rabo naravnih virov, divjim lovom, onesnaženjem in tako naprej.
Oglasil se nam je morski ekolog John Bruno, ki deluje na področju Karibskega morja: “Izgubili naj bi že približno 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Le en koralni greben na tisoč še ima zdravo populacijo koral.” O stanju v tropskih gozdovih smo poklicali v Panamo, kjer se nam je oglasil raziskovalec sesalcev v tropih Claudio Monteza: “Čeprav o svetu govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišljam kot o piramidi. Ko začnete iz njega jemati zidake, se bo na neki točki sesul.”
Človek ima že ves čas svojega obstoja velik vpliv na izumiranje vseh vrst organizmov. Zelo zgovoren kazalec tega je izumiranje tako imenovane megafavne, torej velikih sesalcev in drugih vretenčarjev. Že od pleistocena pred več kot 100.000 leti, ko je začel moderni človek iz Afrike poseljevati druge dele sveta, je prav človeška dejavnost v nekem ekosistemu glavni vzrok izumiranja megafavne. Tako v Evropi kot Ameriki so izginile orjaške vrste slonov (npr. Mastodon v Ameriki, Palaeoloxodon v Evropi), v Južni Ameriki je izginil kot slon velik orjaški lenivec (Megatherium). V Avstraliji je živel orjaški vombat, velik kot današnji povodni konj (Diprotodon), v Amerikah pa kot avto veliki pasavci (Glyptodont). S človekom so v Evropi (nesrečno) sobivali tudi sabljezobi tiger (Smilodon), lev, stepski bizon, več vrst nosorogov in kot mamut velik sibirski samorog (Elasmotherium). Trend intenzivnega izumiranja megafavne se nadaljuje vse do danes, glavni razlog pa je človek, ki te velike živali lovi za hrano in drugo rabo.
Da se lahko stvari v naravi zelo hitro spremenijo, kaže primer goloba selca. Nekoč najštevilčnejša ptičja populacija v Severni Ameriki, ki je dosegala milijarde, je v nekaj desetletjih izumrla. Leta 1914 so videli zadnjega.
Slovenija je prava biodiverzitetna vroča točka. Naša država je manjša od 80 odstotkov evropskih držav, a ima največjo biotsko pestrost na površinsko enoto in drugi najvišji indeks biotske pestrosti v Evropi. Čeprav naša država obsega le 0.014 odstotka vseh površin na planetu, je na tem majhnem koščku planeta doma vsaka 50. znana celinska vrsta. Na ozemlju Slovenije živi približno 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo tudi do 120.000.
Toda tudi naša država kloni pod bremenom človeka, še posebej grozeče so hitro odvijajoče se podnebne spremembe. “Podoba naših gozdov se je v kratkem času izjemno spremenila, nekoč strnjene gozdne površine se počasi odpirajo, vanje vdirajo druge vrste. Pričakujemo, da se bo spremenila celotna podoba naših gozdov,” pravi dr. Lado Kutnar z Gozdarskega inštituta. Tudi v jamah ni nič drugače. “V jamah smo najbolj eksplicitno zabeležili spremembo temperature,” pojasnjuje Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. “Če je bila temperatura v Postojnski jami nekoč 9 stopin Celzija, je danes skoraj 11.”
V oddaji so sodelovali:
Leon Kebe, predstavnik WWF Adrije v Sloveniji
Dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta v Ljubljani
Dušan Klenovšek, Kozjanski park
John Bruno, Univerza v Severni Karolini
Claudio Monteza, Animal Behavior Grad Group at UC-Davis
Danijel Bezek, upokojeni profesor in domačin iz Nevelj
Dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije
Slavko Polak, Notranjski muzej Postojna
Borut Mozetič, strokovni vodja v Škocjanskem zatoku
Dr. Lovrenc Lipej, Nacionalni inštitut za biologijo
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
Neveljaven email naslov