Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jean Francaix je skozi celotno ustvarjalno obdobje pisal v lahkotnem in dostopnem slogu, zato je bil pogosto deležen kritik, da njegovi glasbi manjka globine in izvirnosti. Vseeno pa njegove skladbe odražajo poglobljeno razumevanje vseh zvrsti, komornih in orkestrskih. Njegova orkestracija je bila vedno jasna in iskriva, harmonsko-oblikovna zasnova del pa klasicistično pregledna. Presenetljivo dejstvo je, da je Francaix ustvaril več kot 200 del, vseeno pa je njegova glasba v primerjavi drugimi francoskimi skladatelji dvajsetega stoletja bolj redko del koncertnih sporedov. Razlago za tolikšno pomanjkanje zanimanja javnosti za njegov opus lahko najdemo prav v tem, da je njegova glasba izrazito poslušalsko dostopna in zato ni bi bila udeležena v številnih glasbenih škandalih, ki so zaznamovali dvajseto stoletje.
5 epizod
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Jean Francaix je skozi celotno ustvarjalno obdobje pisal v lahkotnem in dostopnem slogu, zato je bil pogosto deležen kritik, da njegovi glasbi manjka globine in izvirnosti. Vseeno pa njegove skladbe odražajo poglobljeno razumevanje vseh zvrsti, komornih in orkestrskih. Njegova orkestracija je bila vedno jasna in iskriva, harmonsko-oblikovna zasnova del pa klasicistično pregledna. Presenetljivo dejstvo je, da je Francaix ustvaril več kot 200 del, vseeno pa je njegova glasba v primerjavi drugimi francoskimi skladatelji dvajsetega stoletja bolj redko del koncertnih sporedov. Razlago za tolikšno pomanjkanje zanimanja javnosti za njegov opus lahko najdemo prav v tem, da je njegova glasba izrazito poslušalsko dostopna in zato ni bi bila udeležena v številnih glasbenih škandalih, ki so zaznamovali dvajseto stoletje.
Francoska šesterica (Les Six) je bila skupina skladateljev, ki jih je tako leta 1920 imenoval francoski glasbeni kritik Henri Collet. Skupino so sestavljali Georges Auric, Louis Durey, Arthur Honegger, Darius Milhaud, Francis Poulenc, and Germaine Tailleferre. Leta 1917 je bilo v Franciji zaradi prve svetovne vojne veliko gledališč in koncertnih dvoran zaprtih. Pesnik in pisatelj Blaise Cendrars ter slikar Moïse Kisling sta prišla na idejo, da bi v ateljeju slikarja Émila Lejeuna pričela s serijo koncertov. Na prvem koncertu je bila na sporedu glasba Erika Satieja, Arthurja Honeggerja, Georgesa Aurica in Louisa Dureya in ob koncu koncerta se je Erik Satie domislil, da bi podobno misleče skladatelje povezal v nekakšno skupino, ki bi se skupaj predstavljala na koncertnih odrih
Pierre Boulez in Karlheinz Stockhausen sta skladatelja in glasbena misleca, ki sta vplivala na razvoj glasbene umetnosti v kar se da širokem pomenu besede in sta postala eni največjih osebnosti glasbe dvajsetega stoletja. Bila sta vodilna povojna avantgardna skladatelja, z izvirnimi idejami in intelektualnim pristopom h glasbeni praksi pa sta vplivala na velike spremembe v sodobni glasbi.
Italijanski skladatelj Salvatore Sciarrino je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja javnost opozoril s prefinjeno in delikatno zvočno govorico. Kot samouk je prevzemal določene skladateljske ideje Luigija Nona, močno pa je nanj vplival tudi Franco Evangelisti, ki je poučeval elektronsko glasbo na Akademiji sv. Cecilije.
3. decembra 1918 je v Berlinu skupina nemških umetnikov ustanovila Novembrsko skupino, imenovano po novembrski revoluciji, ki se je leta 1918 razplamtela po Nemčiji. Umetnike so družili socialistični nazori in prepričanje, da ima radikalna umetnost temeljno vlogo pri oblikovanju izobraževalnih programov, vodenju umetniških ustanov in nasploh pri tvorbi moderne družbe. V tej skupini so sodelovali številni skladatelji, med njimi tudi Kurt Weill in Hanns Eisler.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Neveljaven email naslov