Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 epizod
5 epizod
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Portugalska klasična glasba 20. stoletja sodi med manj poznana glasbena področja. Eden pomembnejših portugalskih skladateljev prejšnjega stoletja je bil Luis de Freitas Branco, ki je bil osrednja osebnosti portugalske glasbe prve polovice 20. stoletja. Pol stoletja kasneje, leta 1941, pa se je rodil Emmanuel Nunes, ki se je pod vplivi Henrija Pousseurja, Karlheinza Stockhausna in Pierra Bouleza oblikoval v tenkočutnega skladatelja z izrazitim modernističnim slogom.
Charles Ives, Henry Cowell in John Cage sodijo med osrednje ameriške eksperimentalne skladatelje dvajsetega stoletja. Umetniška glasba je v Združenih državah Amerike v dvajsetem stoletju prehodila svojo pot, mnogo bolj umirjeno za razliko od stare celine, ki so jo pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim usmeritvam preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočalo, da so bili komponiranju bolj svobodni.
Glasbeni razvoj v dvajsetem stoletju je postregel s številnimi novimi pogledi na glasbeno ustvarjanje in na samo glasbeno delo. Med drugim je ponudil princip naključja kot legitimnega ustvarjalnega pristopa, naj si bo to na skladateljskem ali izvajalskem nivoju. Ta pristop se imenuje aleatorika, izraz pa izhaja iz latinske besede alea, ki pomeni igralno kocko. Z aleatoričnimi postopki so komponirali tudi Karlheinz Stockhausen, Witold Lutosławski in Earle Brown.
Gustav Mahler je pesnitev Pesem o zemlji zasnoval leta 1907, ko je doživljal težke čase. Zaradi protijudovsko usmerjenih političnih spletk je moral odstopiti z mesta umetniškega vodje Dunajske dvorne opere, kmalu za tem je umrla njegova prvorojenka Marija in nazadnje so še Mahlerju samemu odkrili neozdravljivo bolezen srca. Prijatelju dirigentu Brunu Walterju je napisal, da je naenkrat izgubil vse, kar je mislil, da je dosegel, in da je ponovno moral shoditi kot novorojenček.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Neveljaven email naslov