Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj nam erotični in celo pornografski napisi z zidov pompejskih ruševin povedo o pogovorni latinščini, kulturi vsakdanjega življenja in stopnji pismenosti v zgodnji cesarski dobi?
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja.
Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore.
Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko.
1060 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Kaj nam erotični in celo pornografski napisi z zidov pompejskih ruševin povedo o pogovorni latinščini, kulturi vsakdanjega življenja in stopnji pismenosti v zgodnji cesarski dobi?
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja.
Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore.
Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko.
Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia
Med begunci in migranti, ki so namenjeni v Evropo, je tudi veliko otrok. Na poti so izpostavljeni nepredvidljivim dogodkom in težkim razmeram, ki jih doživljajo drugače kot odrasli. V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, bomo pogledali v zgodovino migracij in begunstva slovenskih otrok. Vir fotografije Slovenski etnografski muzej
Štirje doktorji znanosti, štirje strokovnjaki: Tanja Čufer, Irena Oblak, Peter Černelč in Srdjan Novaković. Govorili bodo o pomembnem napredku pri zdravljenju rakavih obolenj s sodobnimi biološkimi zdravili in novimi postopki. Z imunoterapijo in tarčnimi zdravili vedno bolj uspešno obvladujemo pljučni rak; z natančnim obsevanjem smo kos tumorskemu tkivu in metastazam v glavi; akutno limfoblastno levkemijo bomo v prihodnje zdravili z obetavno novo terapijo; imunski sistem bolnikov pa bomo oborožili s tumorskimi cepivi. Štiri vzpodbudne zgodbe, ki jih bomo pred letošnjim tednom boja proti raku predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Ed Uthman / Flickr, cc Na fotografiji je obarvan ploščatocelični rak pljuč.
Ker je slovenska nacionalna država še mlada, si radi predstavljamo, da je takšna tudi naša izkušnja s strankarstvom, volitvami, parlamentarizmom in demokracijo. Toda ta vtis, ta zgodovinski spomin ni nujno pravilen. Volilna pravica je bila sicer dolgo močno omejena – v tem smislu so bili ključni dejavniki ne le spol, ampak tudi stan, izobrazba in premoženje –, toda kakih deset odstotkov naših prednikov je bilo v rajnki Avstriji prvič povabljenih na volitve že sredi devetnajstega stoletja, v času marčne revolucije in pomladi narodov. Potem se je – ne, seveda, brez zatikanja – volilna pravica zlagoma širila, dokler se leta 1907 na volišča niso smeli odpraviti vsi polnoletni moški v avstrijski polovici Habsburške monarhije. In čeprav so bile v dvajsetem stoletju politične razmere pri nas pogosto nenaklonjene klasičnemu, voljenemu in pluralnemu parlamentarizmu, smo Slovenci kar pogosto in prizadevno odhajali na volitve. Ko se zdaj oziramo na te vaje iz množične politične participacije, se nam lahko zdi, da niso vselej dosegale zadovoljivih demokratičnih standardov. Toda – ali so zadeve tako videli tudi Slovenci nekdanjih dni? Kakšen odnos so pravzaprav imeli do volitev in strank, do poslancev in njihovega dela, kje so se informirali o dogajanjih v parlamentih, skupščinah in državnih zborih? Kolikšna je, ne nazadnje, dejansko bila realna politična moč teh voljenih ustanov? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore so nam pomagali iskati trije zgodovinarji, ki so se znanstveno posvečali prav raziskovanju volitev in parlamentarizma v slovenski zgodovini: dr. Bojan Balkovec, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Jure Gašparič in dr. Marko Zajc, oba raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V tokratni oddaji bomo pozornost usmerili k digitalnim domorodcem, najmlajšim, ki so jim digitalne tehnologije nekaj povsem vsakdanjega, saj so z njimi obkroženi že od rojstva. Kako pa jih uporabljajo in kakšen vpliv imajo na njihova vsakdanja življenja? Kakšne so nevarnosti in kaj skrbi starše? Odgovore na ta vprašanja so iskali raziskovalci evropskega projekta Mahni otroci in digitalne tehnologije. Vodja slovenskega dela raziskave dr. Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede pravi, da so otroci stari do osem let navdušeni nad tehnologijami, vendar jih z veseljem zamenjajo za igro s sovrstniki ali starši. Z dr. Bojano Lobe se je pogovarjala Urška Henigman. Foto: Yoshitomo Oda
V sodobnem svetu že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Gre za izredne zgostitve v naseljenosti, ki v zgodovini nimajo vzporednice. Konkretno govorimo o več kot štirih milijardah mestnega prebivalstva. Največja eksplozija urbanizacije se odvija v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. Ta izredna koncentracija ljudi tako po eni strani prinaša skorajda nerešljive infrastrukturne težave, po drugi strani se urbanisti z izzivi spopadajo tudi z načrtovanjem tako imenovanih pametnih mest. Kako se v teh pogojih mesta spreminjajo in kaj obetajo načrti bolj trajnostno zasnovanih mest prihodnosti, smo preverili s sociologom dr. Matjažem Uršičem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Nasa Earth Observatory, CC
Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars se tokrat pogovarjamo s slovenskimi raziskovalci iz obmejnega prostora Avstrije in Italije. Rdeča nit je "Znanstveno-raziskovalna dejavnost med lokalnim in univerzalnim". Sodelujejo dr.Zaira Vidau (SLORI) iz Trsta, dr.Gorazd Bajc, Odsek za zgodovino in etnografijo SŠK iz Trsta, mag.Martina Piko Rustia, vodja SNI Urban Jarnik iz Celovca in prof.dr.Valentin Sima, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca. Pridružila pa sta se jim dr.Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC-SAZU in dr.Mitja Žagar, raziskovalec iz INV iz Ljubljane.
V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi okoli 7 odstotkov otrok – kar je približno 1.400 novorojenčkov. Prav lani se je rodila najmanjša in najmlajša novorojenčica, deklica Erin, ki je nasvet prijokala kar 17 tednov prezgodaj in ob rojstvu tehtala 370 g in merila 24 cm in pol. Rojstvo nedonošenčka pri starših in drugih družinskih članih povzroči občutek strahu in nemoči, izpostavlja dr. Lilijana Kornhauser Cerar iz ljubljanske porodnišnice. Njegovo telo in organi namreč še niso zreli. Prezgodaj rojeni otroci se na Oddelku za intenzivno zdravljenje v inkubatorjih borijo za življenje. Dr. Tatjana Robič z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa je raziskala, kako prezgodnje rojstvo vpliva na njihov kasnejši telesni in duševni razvoj. Z obema strokovnjakinjama se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjal Iztok Konc. Flickr: Kqedquest/ Flickr, cc
Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno besedilo, ki govori o srednjeveški zgodovini vzhodnoslovanskega prostora. Najbrž nič kaj presenetljivo, se na preteklost, popisano v tej kroniki, danes sklicujejo tako ruski kakor beloruski in ukrajinski nacionalisti in si jo skušajo prisvojiti za potrebe današnjega geopolitičnega trenutka. V tej luči se z vso ostrino postavlja vprašanje, ali je Kijevska Rusija, najstarejša vzhodnoslovanska državna tvorba, katere nastanek popisuje prav Pripoved o minulih letih, pravzaprav predhodnica Rusije ali Ukrajine. Toda kronisti, ki so v 12. stoletju pisali Pripoved o minulih letih, si seveda niso belil las s takimi vprašanji. Zanimale so jih čisto druge stvari. Kaj torej izvemo o preteklosti prostora med Karpati in Volgo, med Črnim in Baltskim morjem, če je ne beremo skozi nacionalistično izkrivljena očala? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnih Glasovih svetov. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, Aljaž Glaser, ki je Pripoved o minulih letih prevedel v slovenščino, in zgodovinar Simon Malmemvall, ki je slovenski izdaji te kronike pripisal spremno študijo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Zdi se, da je množičen prihod beguncev v Evropo sprožil pri ljudeh skrajne odzive. Na eni strani strah, sovražnost in odpor, na drugi pa sočutje, ljubezen in pripravljenost pomagati. Zato bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov iskali izvore altruizma. Od kod izvira altruistično vedenje, kako pomembna je zanj empatija, kaj se dogaja v naših možganih, kako pomemben je altruizem za družbo in za preživetje človeške vrste? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: nevrolog Zvezdan Pirtošek, sociologinja Srna Mandić in psihologa Andreja Avsec ter Robert Masten.
V tokratni oddaji, ki jo enkrat na mesec pripravljamo Radio TRST A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars v Ljubljani, soočamo izkušnje in izzive vzdržnega pridelovanja hrane. Dolgoročna strateška opredelitev lokalne samooskrbe s hrano v dokumentih EU v treh državnih okoljih ljudi postavlja pred različne izzive. O tem z gosti: Peter Krištof, glavni koordinator čezmejnega sodelovanja s Slovenijo v Koroški kmetijski in gozdarski zbornici, Štefan Dežman, član Združenja ekoloških kmetov Gorenjske, Franc Šolar, svetovalec za ekološko kmetijstvo s KGZ Kranj, Franc Fabec, predsednik Kmečke zveze, sekcije tržaške trgovinske zbornice, in Sergij Stancich, ki se je z družino pred dobrim desetletjem iz Trsta preselil v bližino Komna in se tam začel ukvarjati z biodinamičnim kmetijstvom. Povezuje Goran Tenze.
V Parizu se bo v petek zaključila podnebna konferenca Združenih narodov, ki bo po pričakovanjih vendarle prinesla dogovor na svetovni ravni glede konkretnih korakov pri reševanju krize, ki jo predstavljajo podnebne spremembe. Znanstveniki nas sicer o resnosti le-teh opozarjajo že desetletja, toda šele prav v zadnjem času njihove posledice vse bolj jasno čutimo tudi na svoji koži. Vprašanje pa je, kako učinkovit bo dejansko podnebni dogovor. V knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju kanadska avtorica Naomi Klein postavi tezo, da učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe na poti stoji globalni kapitalizem, ki zaradi svoje potrebe po nenehni rasti ni zainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. O naši skupni podnebni prihodnosti smo se pred začetkom Pariške konference pogovarjali z ekonomistom Bogomirjem Kovačem, klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in s filozofom Luko Omladičem. Foto: Jay Mantri, CC0
Bližnjevzhodni konflikt si bomo ogledali iz perspektive nekdanjega novinarja, diplomata in avtorja več knjig, Zlatka Dizdarevića, ki se že 35 let ukvarja z razmerami na Bližnjem vzhodu. Bil je dopisnik sarajevskega Oslobođenja iz Egipta, Sirije in Jordanije, pozneje pa tudi bosanski veleposlanik v državah na tem območju. O tem, v čigavem imenu se vojskujejo današnje vojne, kdo stoji v ozadju in kako se nam mednarodna ureditev naglo spreminja pred očmi, se je z njim pogovarjala Cirila Štuber. Foto: Heinrich-Böll-Stiftung, Flickr
Od Valentina Vodnika pa tako rekoč do včeraj, ko so še ustvarjali Ivan Minatti, Tone Pavček in Kajetan Kovič, smo na Slovenskem vselej imeli pesnike, ki so znali z nekaj dobro merjenimi verzi vzburkati misli in čustva najširših krogov bralk in bralcev. Prešeren nas je, denimo, pretresel s spoznanjem, da je življenje ječa in čas v nji rabelj hudi; z Župančičem smo lahkih nog hodili po zemlji naši in pili nje prelesti; s pomočjo Kosovela smo iznenada razumeli, da je zlato pravzaprav gnoj in gnoj zlato; s Kajuhom smo neskončno nežno odlomili en sam, bel in dehteč češnjev cvet; ob Pavčku smo teži krvave zgodovine navkljub uvideli, da je dejansko vsak človek zase svet, čuden, svetal in lep; no, Minatti pa nam je čisto preprosto položil na srce, da nekoga pač moramo imeti radi. Tako torej naši starejši mojstri. Kaj pa danes? – V slovenskem jeziku ta hip sicer ustvarja lepo število avtoric in avtorjev, pa vendar se zdi, da njihova besedila ne najdejo prav zlahka svoje poti med bralke in bralce. Koliko ljudi pravzaprav nosi s seboj kak verz Mete Kušar ali Miklavža Komelja (če si pomagamo z letošnjima prejemnikoma Veronikine oziroma Jenkove nagrade, to je, naših osrednjih priznanj za poezijo)? Je torej sodobna pesniška produkcija namenjena kvečjemu peščici poznavalcev, sladokuscev in zanesenjakov, medtem ko naj ključne gradnike, s pomočjo katerih lahko slovensko govoreča skupnost oblikuje svoj kulturni imaginarij, svojo simbolno linguo franco, priskrbi kaka druga umetnostna ali celo neumetnostna praksa? – Odgovore na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam so nam bili v pomoč naši gostje - urednik in prevajalec Aleš Berger, pesnica in soorganizatorka projekta Mlade Rime Veronika Dintinjana, literarni kritik in urednik revije Mentor Aljoša Harlamov ter literarna znanstvenica, predavateljica na ljubljanski Filozofska fakulteti, dr. Irena Novak Popov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
PROMOCIJA SLOVENSKE KULTURE ZUNAJ DRŽAVE V tokratni oddaji, enkrat na mesec jo pripravljamo Radio TRST A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars v Ljubljani govorimo o pomenu medkulturnega sodelovanja na narodnostno mešanem območju, in o promociji slovenske kulture tam, kjer sobivata dva naroda. Beseda bo tekla tudi o promociji slovenskega jezika in kulture preko književnosti in o tem, kako so lahko literarni prevajalci povezovalci različnih kulturnih in jezikovnih stvarnosti. Gosta v Trstu sta Igor Tuta, deželni predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji in Veronika Brecelj, profesorica na Liceju »France Prešeren« v Trstu in literarna prevajalka, v Celovcu pa Janko Malle, poslovodja Slovenske prosvetne zveze in Hanzi Filipič, glavni urednik Mohorjeve založbe v Celovcu. Gostja Programa Ars pa je Barbara Koželj-Podlogar, kulturni ataše na Veleposlaništvu RS v Avstriji in vodja SKICA, slovenskega kulturnega centra na Dunaju. Iz tržaškega studia pogovor povezuje Ines Škabar.
Slovensko sociološko društvo obeležuje 50-letnico delovanja. Ta jubilej je primerna priložnost za pogled v preteklost in oceno zdajšnjega stanja ter tudi razmislek o tem, kakšna naj bo vloga sociologije v družbi v prihodnje. Sociologija je bila vodilna družboslovna znanost, saj je ne le raziskovala družbene fenomene, temveč je v družbo tudi dejavno posegala. Rezultati socioloških raziskav niso le pokazali na probleme, temveč so bili pogosto osnova za spremembe, za odpravljanje težav in ustvarjanje boljše družbe, pravičnejšega sveta. Je to še vedno vloga sociologije kot znanosti? Ali se sociologi in sociologinje ukvarjajo z aktualnimi in relevantnimi spremembami v družbi? Kakšna naj bo vloga sociologije v 21-em stoletju? O vsem tem se je Urška Henigman pogovarjala s predsednico Slovenskega sociološkega društva doktorico Milico Antić Gaber in raziskovalko doktorico Bojano Lobe. Foto: Mehran Heidarzadeh/flickr
Kljubujejo izjemno nizkim temperaturam, suši, radioaktivnemu sevanju in visokim koncentracijam soli. Ne le bakterije, viruse in druge enostavne oblike življenja; zdaj raziskovalci v okoljih z ekstremnimi življenjskimi pogoji odkrivajo tudi nekatere vrste gliv, ki jih uvrščamo med kompleksnejše organizme. Njihov življenjski prostor so ledeniki in rudniki soli, najdemo jih v notranjosti poškodovanega jedrskega reaktorja v Černobilu, naselile so zapuščeno vesoljsko postajo Mir. Prav zato je tudi med biologi veliko pozornost vzbudilo nedavno Nasino odkritje o obstoju tekoče slane vode na Marsu, kar bi lahko pomenilo, da je na rdečem planetu tudi življenje. Morda prav v obliki gliv!? Tudi o tem bosta v oddaji Glasovi svetov razmišljala doc. dr. Cene Gostinčar z Biotehniške fakultete v Ljubljani in prof. dr. Martin Grube z Inštituta za preučevanje rastlin Univerze v Gradcu. Z obema strokovnjakoma, ki raziskujeta življenje gliv v ekstremnih okoljih, se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: “Gliva iz rodu Aureobasidium, ki med drugim živi v ledeniškem ledu, Sečoveljskih solinah, hišnem prahu in v pomivalnih strojih, našli pa so jo tudi v stenah černobilskega reaktorja.” (Cene Gostinčar)
Nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij Si-Cert praznuje 20 let delovanja. Ob tej priložnosti so posneli dokumentarni film #hekerji.si, ki se poda v globine slovenske hekerske scene in razkriva, kdo so, zakaj vdirajo v tuje računalnike in kako so se stvari spremenile v minulih dveh desetletjih. O slovenskih hekerjih in dokumentarnem filmu #hekerji.si se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z vodjo Si-Certa Gorazdom Božičem in režiserjem filma Blažem Završnikom. Pripravlja Urška Henigman.
Integracija beguncev v okolje V tokratni oddaji, ki jo enkrat na mesec skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars-3.program Radia Slovenija, govorimo o temi, ki je širša od etničnih okvirjev obmejnega prostora. Predvsem nas je zanimalo, kaj storiti s prišleki, če bodo v teh krajih ostali dlje, ali obstajajo načrti njihove vključitve, kako to izvesti, in kdo že ali naj pri tem dejavno sodeluje. Gostje: v Trstu raziskovalec migracij Aleksej Kalc, v Celovcu ravnatelj Caritas Koroška dr.Jože Marketz in učiteljica ter pisateljica Marta Polanšek, v ljubljanskem studiu pa bosta Nina Gregori, generalna direktorica DUNMN in Marko Tanasić iz svetovalnice za migrante pri sindikatu ZSSS.
Neveljaven email naslov