Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1054 epizod
1054 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last
V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.
Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last
Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.
Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj. Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt
V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.
Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.
Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.
V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija
»Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)
V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear
Neveljaven email naslov