Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Tomi Jagarinec je v svoji karieri zamenjal kar nekaj varovancev iz različnih športov. Bil je trener slovenskega boksarskega šampiona Dejana Zavca, delal je tudi z odbojkarji in rokometaši, v zadnjem času se posveča predvsem nogometu ... vseskozi pa vztraja na ravni vrhunskega športa. Je eden redkih Slovencev, ki so jih v Katar ponesle karierne priložnosti, a se nato niso že čez nekaj let vrnili v domovino. Morda tudi zato na nekatere posebnosti (in razlike) življenja tukaj in tam dojema drugače, kot bi jih zgolj "z zahodnega vidika"; denimo na družbenopolitična vprašanja o svobodi in varnosti.
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Neveljaven email naslov