Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni.
Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.
Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Tokratna Globalna vas bo malo drugačna, in sicer zato, ker se o življenju na Kitajskem ne bomo pogovarjali na splošno, temveč se bomo v precej daljšem intervjuju, kot smo jih vajeni, ukvarjali skoraj izključno s kitajskimi pristopi v boju proti epidemiji covida 19. Gost bo Peter Zupanc, ki je pred približno pol leta izdal knjigo Leto podgane, v kateri opisuje prav te v prepletu s svojimi lastnimi izkušnjami skozi celoten potek epidemije doslej.
Anamaria Klajnšček je slovenska plesalka in koreografinja, ki živi v Barceloni.
Merjeno v kilometrih ne gremo prav daleč, in sicer v avstrijski Gradec, kjer se je Tjaša kljub prvotnim načrtom vrnitve v Slovenijo ustalila, potem ko je tam spoznala svojega moža, prav tako glasbenika, s katerim zdaj živita "nadvse normalno" družinsko življenje blizu središča mesta. V pogovoru razlaga o svojih prvih stikih z mestom in tamkajšnjimi ljudmi, o posebnostih študija na graški Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti, o prepletu slovenskega in avstrijskega oz. o dvojezičnosti v Gradcu ter zanimivo, glede na to, da ji nemški jezik načeloma ne povzroča preglavic, tudi o komunikacijskih preprekah, ki jih je morala premostiti ob spoznanju, da (lokalna) avstrijščina pač nima prav veliko zveze s t. i. visoko nemščino.
Z laiško misijonarko Polono Dominik jecljavo in po ovinkih o trenutnih razmerah na severu države, kjer divja državljanska vojna in kjer je o tem nevarno govoriti naglas.
Nekoč študent filozofije in antične grščine s poglobljenim poznavanjem filozofije ljubezni danes dela kot marketinški menedžer v Ženevi.
Mlada kmetica iz Vogelj na Gorenjskem je domačo kmetijo zamenjala za nastanitev v evropskem diplomatskem in političnem središču, kjer nadaljuje svojo politično pot v interesni skupini za evropske kmete COPA-COGECA.
V Globalni vasi gostimo jadralca Walterja Terška, ki je svoje zadnje potovanje čez Atlantski ocean sklenil na otoku Grenada v Karibih. Tam se je zasidral skupaj s svojim nenavadnim pomorskim partnerjem, ki ga je spoznal na Zelenortskih otokih na zahodu afriške obale.
Doktorska študentka biomedicine v New Yorku se ukvarja z raziskavami pljučnega raka. V pogovoru za Globalno vas med drugim razloži, kako to, da se je odločila stopiti iz varnega zavetja laboratorijskih zidov in se začela pogosto pojavljati v medijih ter kakšno je življenje znanstvenika v Velikem jabolku.
Mladi podjetnik iz Laškega je že pri 22 letih starosti, torej še v času študija, vse osnovne pogoje za klasično definicijo uspešnega življenja izpolnjene in obkljukane. Prav predvidljivost njegove prihodnosti in občutek ujetosti v rutino sta nato botrovala napadu panike, ki ga je doživel ob misli na stres, ki ga bo spremljal vsekozi ... in posledični takojšnji odločitvi, da "vse spremeni". Pustil je službo in tudi takratno partnerko, ter se že slaba dva meseca pozneje znašel v Hongkongu.
Suzana Zrnič je pred dobrim desetletjem v Haagu spoznala Slovenca, s katerim sta se sprva želela vrniti v domovino, nato pa ustalila na Nizozemskem. Tudi zaradi tam precej slabših možnosti v predšolskih vzgojnih zavodih v primerjavi s slovenskimi vrtci se je odločila pustiti službo in postati gospodinja.
Doktorica fizike Tinkara Troha dela na Češki akademiji znanosti v Pragi, kamor je odšla pred tremi leti.
S partnerko je pred dobrimi desetimi leti iz Slovenije najprej pobegnil v Berlin, kjer je bila hrana takrat cenejša kot v Sloveniji, najemnine za stanovanja pa nižje. Višanje najemnin, predvsem pa mrzle zime, so ju nato iz Berlina pregnale na Tenerife.
Nina Breznik je ena tistih Globalnih vaščank/-ov, ki se po odhodu iz domovine niso ustalili nikjer. s partnerjem programerjem, ki ga je spoznala v Nemčiji, živita kot digitalna nomada - po nekaj mesecev na leto v najemniškem stanovanju na angleškem podeželju, preostalih par nekajtedenskih do nekajmesečnih obdobij pa se preseljujeta z enega konca sveta na drugega, od projekta do projekta.
Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.
Neveljaven email naslov