Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni pomembno, kje živiš, ampak s kom živiš. Tako življenje v Klaipedi povzema Aleš Štrovs. V okolju, ki ni zelo športno, je izjema košarka. Prepričan je, da je to edina stvar, ki bo v času evropskega prvenstva ljudi odvrnila od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so sicer izjemno priljubljene.
Aleš Štrovs je slovenski pravnik, ki se v Litvi ukvarja s turizmom in spoznava zunanjepolitične strahove ljudi
Čeprav Litovci po večini niso športni navdušenci, pa je svetla izjema košarka, pravi Aleš Štrovs. Prepričan je, da lahko edino košarka ljudi odvrne od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so v baltski državi izjemno priljubljene.
Živi v pristaniškem mestu Klaipeda, kjer spoznava, da so Litovci precej zaprti ljudje. “Resni, zadržani, ne klepetajo, ne gledajo v oči. Kot da bi bili ves čas nekoliko jezni. Delno zaradi zgodovine, delno zaradi severa, pa tudi zaradi kulture nezaupanja. Prisoten je skepticizem do vsega. Sčasoma pa se odprejo.”
Kadar primata ne prevzame košarka, je v ospredju zanimanja javnosti zunanja politika. “V Litovce je vgrajen prastrah, antisentiment do vzhodnih sosedov zaradi izjemno slabih izkušenj iz preteklosti.”
Aleš pojasnjuje, da gre državi, sodeč po številnih kazalnikih, sicer dobro, da pa je standard občutno nižji kot v Sloveniji, kar se opazi predvsem na obrobju, na podeželju, kjer je nerazvitost resen problem. “Litva se je odločila za precej oster kapitalistični sistem in razlike med ljudmi so tu veliko večje kot v Sloveniji.”
Ni pomembno, kje živiš, ampak s kom živiš. Tako življenje v Klaipedi povzema Aleš Štrovs. V okolju, ki ni zelo športno, je izjema košarka. Prepričan je, da je to edina stvar, ki bo v času evropskega prvenstva ljudi odvrnila od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so sicer izjemno priljubljene.
Aleš Štrovs je slovenski pravnik, ki se v Litvi ukvarja s turizmom in spoznava zunanjepolitične strahove ljudi
Čeprav Litovci po večini niso športni navdušenci, pa je svetla izjema košarka, pravi Aleš Štrovs. Prepričan je, da lahko edino košarka ljudi odvrne od gledanja turških in indijskih nadaljevank, ki so v baltski državi izjemno priljubljene.
Živi v pristaniškem mestu Klaipeda, kjer spoznava, da so Litovci precej zaprti ljudje. “Resni, zadržani, ne klepetajo, ne gledajo v oči. Kot da bi bili ves čas nekoliko jezni. Delno zaradi zgodovine, delno zaradi severa, pa tudi zaradi kulture nezaupanja. Prisoten je skepticizem do vsega. Sčasoma pa se odprejo.”
Kadar primata ne prevzame košarka, je v ospredju zanimanja javnosti zunanja politika. “V Litovce je vgrajen prastrah, antisentiment do vzhodnih sosedov zaradi izjemno slabih izkušenj iz preteklosti.”
Aleš pojasnjuje, da gre državi, sodeč po številnih kazalnikih, sicer dobro, da pa je standard občutno nižji kot v Sloveniji, kar se opazi predvsem na obrobju, na podeželju, kjer je nerazvitost resen problem. “Litva se je odločila za precej oster kapitalistični sistem in razlike med ljudmi so tu veliko večje kot v Sloveniji.”
Po diplomi v Ljubljani, magisteriju v Edinburghu in dveh letih neuspelega iskanja službe v Sloveniji, je opravila intervju prek Skypa in odšla v Lerwick. Kot morska biologinja se zdaj na Šetlandskih otokih ukvarja z gojenjem klapavic, kar je ena tamkajšnjih najpomembnejših dejavnosti. Otoke opisuje kot čudovite. "Neokrnjena, divja narava, ogromno živali. Kiti, delfini, morske vidre, tjulnji. Pa klifi, otoki, obale. Pokrajina je zelo lepa, če pa se izgubiš na kakšnem otoku, ni skoraj nikjer signala, razen v večjih mestih. No, jaz jim pravim mesta, v resnici so vasi."
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
Lektorica v Moskvi pravi, da nekateri študenti slovenščino izberejo, ker gre za manj znan jezik, med njenimi slušatelji pa so se lani nekateri premislili in namesto češčine izbrali slovenščino, saj so slišali veliko lepega o Sloveniji. Načeloma študenti Slovenijo spoznajo kasneje, po prvem letniku, saj med Rusi ni tako znana kot Češka ali pa Srbija.
Bali ni zgolj rajski otok. Med decembrom in februarjem traja t. i. sezona smeti. Kot pravi fotograf Domen Dolenc na obale vsak dan naplavi približno 20 ton plastike. Od lončkov, plastenk, embalaže sredstev za pomivanje posode do polivnila in vrečk. Vse to fotografira, skoraj apokaliptične podobe pa tudi prek družabnih omrežij in bloga v opomin deli s svetom. “Več ljudi kot bo to videlo, prej se bo kaj spremenilo.” Foto: Domen Dolenc
S soprogo sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je delal v hotelirstvu. Pravi, da je bil vseskozi v službi, prostega časa pa je bilo bolj malo. Zato ga je soproga spodbudila, da sta se preselila k njej na Norveško. "Ženinega prijatelja sem poklical, če bi lahko šel za dva meseca zastonj delat na ribiško ladjo, da vidim, če bi se v tem znašel, ker prej tega nisem nikoli počel. Po sezoni pa me je vprašal, če bi delal pri njem. Seveda sem takoj zagrabil priložnost in tako smo zdaj tukaj."
Preden sta se ustalila sta Nina in Luka veliko potovala po svetu. Bila sta v Aziji, na Novi Zelandiji, v Avstraliji. Pa seveda v Južni Ameriki. Zaenkrat sta drugi dom našla v pisanem Valparaisu, kjer sta pred leti odprla hostel.
Nekdanji rokometni reprezentant v mladinskih selekcijah, ki je z vztrajnostjo in odrekanjem uresničil svoje sanje, postal je namreč pilot pri družbi Emirates. Igranje rokometa za Aleša Smiljaniča ni bila ovira na poti do pilotske kariere. Bolj stopnička in sredstvo. Ko je namreč igral v Španiji in pri različnih slovenskih klubih, mu je uspelo privarčevati nekaj denarja. Tako si je plačeval ure letenja in izobraževanje, da je sploh lahko dobil službo v letalstvu. Priznava pa, da je bilo usklajevanje letenja in treningov pogosto zelo naporno.
Tjaša Čebulj v Pragi živi eno leto. Na slovensko prestolnico jo spomnijo tlakovane ulice, grad in bližina reke. Pravi, da je Praga v vseh letnih časih preplavljena s turisti. Najpomembnejše turistične točke pa da so domačinom nekako odvzete, saj so zaradi obiskovalcev preveč obljudene. Foto: Roman Boed (Flickr)
V oddaji Globalna vas smo poklicali v enega odročnejših koščkov Rusije, v domovanje dedka Mraza.
Neža Kodrič Podobnik se je iz Nepala preselila na Filipine. Razlog? “Težave z vizo. Drugi pomemben razlog pa je pralni stroj, ki ga v Nepalu nisem imela, na Filipinih pa mi je bil obljubljen.” Tradicionalistična država se sooča z naglim razvojem. Med tujimi vplivi je močan predvsem ameriški, pojasnjuje sogovornica. Dodaja, da Španci, razen katolištva, niso pustili veliko zapuščine. V domačem jeziku je na primer nekaj španskih besed.
Vrhunski jazz bobnar se je po Linzu in New Yorku znašel v Tel Avivu. Mesto je nekakšen mehurček, precej drugačen od ostalega Izraela. Pravi, da je izraelska glasba zelo mednarodna, multikulturna, polna različnih vplivov. Od doma do plaže ima sedem minut hoje.
Na otoku Isle of Man živita dva Slovenca. Žandi Dežman tri leta dela za podjetje, ki se ukvarja s spletnim igranjem pokra, živi pa na podeželju. “Je zelo prazno. Imava samo eno sosedo in cel kup ovac naokoli, tako da je blažen mir.”
Tina Logar že dve leti in pol živi v Cape Townu v Južni Afriki. Tja sta se z možem preselila zaradi njegove službe. Pravi, da je čudovito, je pa mesto nevarno in včasih se kar čudi turistom, ko tako brezskrbno tavajo po ulicah. Ona si ne bi upala.
Pred tremi leti in pol sta bila z ženo brez službe in brez resne perspektive, odločila sta se za odhod v Nemčijo. Kot gradbeni inženir pravi, da je Stuttgart trenutno mesto priložnosti.
Po sedmih letih življenja v ZDA še vedno ohranja nekatere navade, pregovorno značilne za Slovenijo. "V moji hiši se morajo vsi preobuti, ker sem jih tako navadila."
Jure Klopčič živi v kontejnerskem naselju, tik pod polarnim pasom, v službo pa se pripelje z letalom. Dela namreč v rudniku urana v kanadski divjini.
Neveljaven email naslov