Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pravnica s Harvarda Urška Velikonja, ki poučuje na Univerzi Georgetown, je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je Urška Velikonja odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Pri podiplomskih študentih prava, ki jih poučuje, jo najbolj navdušuje njihova pripravljenost na debato. Resda spodbujena s plačevanjem šolnine in starostjo študentov. To tudi pomeni, da mora na predavanja priti dobro pripravljena. Ker študenti veliko sprašujejo in izpostavljajo nove in nove hipotetične primere, pa je delo v predavalnici zelo interaktiven proces. Tudi stresen.
“Si predstavljate, da ste profesor začetnik, v razredu imate več kot 100 študentov in od teh vas bo 20 spraševalo vsa možna vprašanja, na katera morda še sami ne poznate odgovorov? Zadeva je precej stresna, a po nekaj letih se vprašanja začnejo ponavljati, potem je nekoliko lažje.”
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pravnica s Harvarda Urška Velikonja, ki poučuje na Univerzi Georgetown, je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je Urška Velikonja odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Pri podiplomskih študentih prava, ki jih poučuje, jo najbolj navdušuje njihova pripravljenost na debato. Resda spodbujena s plačevanjem šolnine in starostjo študentov. To tudi pomeni, da mora na predavanja priti dobro pripravljena. Ker študenti veliko sprašujejo in izpostavljajo nove in nove hipotetične primere, pa je delo v predavalnici zelo interaktiven proces. Tudi stresen.
“Si predstavljate, da ste profesor začetnik, v razredu imate več kot 100 študentov in od teh vas bo 20 spraševalo vsa možna vprašanja, na katera morda še sami ne poznate odgovorov? Zadeva je precej stresna, a po nekaj letih se vprašanja začnejo ponavljati, potem je nekoliko lažje.”
Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.
Na igriščih v nakupovalnih središčih Abu Dabija opravlja funkcijo reprezentančnega in klubskega trenerja. “Hokej je atrakcija za ljudi, ki pridejo nakupovat. Ješ, gledaš hokej, nakupuješ, spet ješ in gledaš hokej. Skratka, zelo sodobno.” Aleksander Petrov je pred selitvijo seveda živel na Jesenicah.
Kot podoktorska študentka atmosferske mikrobiologije na univerzi v Aarhusu se je odločila ostati v drugem največjem mestu na Danskem. V sklopu svojih znanstvenih dejavnosti se udeležuje raziskovalnih odprav v nekatera človeku najbolj neprijazna okolja, na primer na Arktiko in Grenlandijo. Tam že zaradi neusmiljenega in nepredvidljivega vremena zunaj ne smeš biti nikoli sam, zaradi severnih medvedov pa se tudi nikamor ne odpraviš brez puške.
Molekularna znanstvenica na vzhodu Anglije pripravlja doktorsko disertacijo na temo uporabe pajkovega strupa za lajšanje kronične bolečine. Prijatelji so ji nadeli vzdevek Spiderwoman. Je neutrudna promotorka znanosti, stanovskim kolegom pa prek specializiranih delavnic in podkastov pomaga pri razvijanju sposobnosti učinkovite komunikacije s širšo javnostjo. "Predstava, da smo raziskovalci ves čas v laboratorijih in odrezani od sveta, je zgrešena. Se mi zdi, da smo precej družabna bitja. Po službi gremo tudi mi na pivo ali kos pice."
Gost tokratne oddaje Globalna vas je eden zelo redkih, če ne edini Slovenec, ki živi v Gvatemali. Natančneje v enako imenovani prestolnici, ki je eno najnevarnejših mest na planetu. Po neuspeli kandidaturi za župana v Brdih, od koder prihaja, je v eni najnevarnejših prestolnic na svetu opravil devetmesečno prakso na tamkajšnjem predstavništvu Evropske unije, nato pa mu je ljubezen prekrižala prvotni načrt vrnitve v domovino. V službo se, čeprav je zelo blizu njegovemu domu, vozi izključno z avtomobilom z zatemnjenimi stekli, saj bi bilo tako peš kot tudi z javnim prevozom prenevarno. O tem, kako to, da še ni našel časa oz. priložnosti, da obišče največjo piramido na svetu, ki so jo tam zgradili Maji, in zakaj bi bilo pošteno, da Slovenci kdaj pa kdaj tudi onkraj državnih meja pogledamo, ko nas prime, da bi bentili čez dolgotrajne in nadležne birokratske postopke.
Marko Večko živi v San Franciscu. Je informatik pri eni večjih družb, ki deluje po modernih principih obravnave zaposlenih, tako da pravzaprav še vedno ni prepričan, kateri ljudje iz podjetja, s katerimi sodeluje, so njegovi nadrejeni in kateri sodelavci. Včasih se je ob besedni zvezi team building kar prijel za glavo, do danes pa se je tovrstnih – četudi obveznih – druženj s sodelavci navadil. “Peljali so nas na petdnevni oddih v Dominikansko Republiko … to se pa že da potrpeti,” pravi.
Petjo Ajdišek lahko še najbolje opišemo kot humanitarno pedagoginjo. Več let je pod okriljem raznih nevladnih in dobrodelnih organizacij delala z otroki iz nekaterih najbolj problematičnih območij, npr. v Kongu in Sierri Leone. Ker so ji ponekod večkrat so grozili z avtomatsko puško, v službo se je morala voziti z varnostniki, se je odločila za menjavo. Zadnje desetletje se je kot ustanoviteljica in direktorica javnega vrtca ustalila v smučarskem letovišču v Savojskih Alpah, v katerem število prebivalcev glede na sezono niha od 700 do 12.000.
Pred vrnitvijo v London je Sofijo Urumović službena pot peljala po mnogih ovinkih: od Beograda, Milana, vse do Stockholma. Na Švedskem je pri enem največjih svetovnih tekstilnih podjetij kot napovedovalka trendov preživela nekaj svojih najbolj prijetnih let. Dolgoletni treningi odbojke pa so ji služili kot odlična predpriprava na neusmiljen svet mode, kjer ima tekmovalnost praviloma prednost pred sodelovanjem.
Zadnjih šest let živi v prestolnici Združenih arabskih emiratov. Abu Dabi je mesto, ki združuje res široko množico kulturnih tokov. Od hinduistične, krščanske in seveda muslimanske tradicije vse do sekularnih obredij Zahoda: med drugim je mogoče v Abu Dabiju obiskati celo oktoberfest! Tudi pri svojem delu se Lina Štritof kot stevardesa redno srečuje z zelo različnimi ljudmi. Največ težav ponudnikom letalskih storitev povzročajo alkoholizirani potniki, ki jih po njenih besedah ni malo, v nasprotju z razširjenim prepričanjem pa se menda še vedno srečujejo s precejšnjim številom ljudi, ki si ne znajo pripeti varnostnega pasu.
Ištvan Išt Huzjan je svobodni umetnik, ki ga je pot prek Italije, Nizozemske in Južne Koreje pripeljala do Bruslja, ki je med drugim tudi izjemno bogato stičišče raznovrstnih kulturnih in umetniških izrazov. Eden izmed projektov, pri katerih je sodeloval, govori o tem, da kapital in umetnost nista nezdružljiva, temveč se lahko denimo med vlagatelji v mestno infrastrukturo in umetniki, ki vanjo vdahnejo življenje, razvije plodno sodelovanje.
Pred več kot štiridesetimi leti se preselila k možu v sudansko prestolnico. Je aktivna uporabnica Facebooka, a dosedaj je objavila zgolj eno svojo fotografijo. Črno-belo sliko, ko pri šestnajstih letih jezdi konja v domačem Veržeju. V pogovoru razkriva predvsem vidike vsakdanjega življenja v Kartumu. Foto: Kartum, David Stanley (Flickr)
Dr. Vojko Kavčič je po študijski izmenjavi ostal v Združenih državah Amerike, tam naredil doktorat in si ustvaril družino. Tam zdaj že 30 let dela na področju zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni in tozadevne preventive. Glede na to, da za to bolezen še nismo razvili farmakoloških zdravil, skupaj s kolegi ubira alternativne pristope k preprečevanju razvoja ali vsaj omejevanju negativnih vplivov demence. Je velik zagovornik t. i. kognitivnega treninga oz. s poslovenjenim izrazom, ki si ga je izmislil sam: umovadbe. Živi v mestu Rochester v zvezni državi New York, ki se v zadnjih letih razmeroma počasi pobira po propadu velikega podjetja, ki se je ukvarjalo z razvojem fotografskih filmov in danes praktično pozabljenih analognih fotoaparatov. V prostem času z velikim zanimanjem (in podobno mero zaskrbljenosti) spremlja politično dogajanje v Ameriki: ta teden so ga (zmerno) razveselili rezultati vmesnih volitev, v katerih so republikanci izgubili prevlado v spodnjem domu kongresa ZDA.
Mitja Peček s Slovenci v tujini razglablja o kulturnih posebnostih v odnosu do smrti. Kako se s smrtjo soočajo na otočju Guadeloupe, na Japonskem, v Boliviji ali Ugandi?
Biokemičarka Maja Marušič s soprogom in tremi otroki, ki jim gre švedščina bolje kot njej, živi in raziskuje v Stockholmu. Na Švedsko je prišla s pričakovanjem, da so Švedi bolj hladni, da jim ni do zabav in druženja. Pa jim je, ugotavlja. Druženje jim v Stockholmu omogoča tudi odličen mestni prevoz s pogostimi avtobusi, trajekti in vlaki, ki jih pogosto upravljajo voznice, kar za Švedsko, ki posebno pozornost namenja enakosti med spoloma, ni nič neobičajnega, pravi.
Po očetovi zaslugi se je že v otroštvu navdušila nad vlečnimi psi. Kmalu po diplomi je dobila ponudbo za delo vodnice na Finskem in, po dveh mesecih že naveličana pisarniškega dela, brez pretiranega oklevanja odšla na sever Evrope. Letošnjo zimsko sezono bo tako preživela na Švedskem v bližini Kirune, rudniškega mesta z nekaj več kot 18.000 prebivalci, kjer je največji podzemni rudnik železove rude na svetu.
Urša Bernardič raziskuje delovanje človeških možganov. Po zaslugi raziskovalne štipendije jo je pot iz Slovenije najprej vodila v Oslo, raziskovalni magisterij je opravila v Amsterdamu, eno leto delala v nevroekonomskem laboratoriju na MIT, zdaj pa je na doktorskem študiju v Ženevi.
Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”
Koreograf in plesalec Anže Škrube že deset let živi v Los Angelesu. Chris Brown, Justin Timberlake, Meghan Trainor, Britney Spears in Usher so med svetovnimi zvezdniki, s katerimi je že sodeloval. Trenutno pa je zaposlen s projektom Amerika ima talent.
V štirih letih, odkar je zapustila Slovenijo, je Dunja Čebular delala v Angliji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah. Vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Enostavno uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”
Ko pride Slovenec na Finsko, se vpraša, kam bi z vsem prostim časom, pravi glasbena pedagoginja in zborovodkinja Kristina Bogataj. Dodaja, da ljudje stvari cenijo po učinku, deloholizem pa ni vrlina. “Že na akademiji nisem bila prisotna po 6 ali 12 ur, takrat sem bila tam po dve ali tri ure na dan, potem sem šla domov premišljevat in vadit.”
Neveljaven email naslov