Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pravnica s Harvarda Urška Velikonja, ki poučuje na Univerzi Georgetown, je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je Urška Velikonja odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Pri podiplomskih študentih prava, ki jih poučuje, jo najbolj navdušuje njihova pripravljenost na debato. Resda spodbujena s plačevanjem šolnine in starostjo študentov. To tudi pomeni, da mora na predavanja priti dobro pripravljena. Ker študenti veliko sprašujejo in izpostavljajo nove in nove hipotetične primere, pa je delo v predavalnici zelo interaktiven proces. Tudi stresen.
“Si predstavljate, da ste profesor začetnik, v razredu imate več kot 100 študentov in od teh vas bo 20 spraševalo vsa možna vprašanja, na katera morda še sami ne poznate odgovorov? Zadeva je precej stresna, a po nekaj letih se vprašanja začnejo ponavljati, potem je nekoliko lažje.”
Na Univerzi Georgetown je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato. Urška Velikonja pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pravnica s Harvarda Urška Velikonja, ki poučuje na Univerzi Georgetown, je najbolj navdušena nad zavzetostjo in pripravljenostjo podiplomskih študentov na kakovostno debato
Po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti se je Urška Velikonja odpravila na magisterij v ZDA, kjer je na Harvardu spoznala moža pravnika. Skupaj sta prišla v Slovenijo, kjer sta si nameravala poiskati delo. Želela je poučevati na univerzi, živeti “prijetno slovensko življenje”, a po dveh letih in pol iskanja službe, zlasti za moža neuspešnega, sta se vrnila v Ameriko.
Pojasnjuje, da akademska pot po navadi zahteva veliko odrekanja družine, veliko selitev. “V zadnjih sedmih letih smo živeli v Arizoni, Washingtonu, Atlanti, Čikagu, Severni Karolini in zdaj spet v Washingtonu.” Te selitve so zelo zahtevne za družino, dodaja, zato mož zadnjih nekaj let ni delal oziroma je delal doma. “Urejal je vse naše selitve, zavarovanja, čuval je otroke, kuhal in pral. Končno so otroci v šoli, tako da je zdaj ritem življenja nekoliko mirnejši.”
Pri podiplomskih študentih prava, ki jih poučuje, jo najbolj navdušuje njihova pripravljenost na debato. Resda spodbujena s plačevanjem šolnine in starostjo študentov. To tudi pomeni, da mora na predavanja priti dobro pripravljena. Ker študenti veliko sprašujejo in izpostavljajo nove in nove hipotetične primere, pa je delo v predavalnici zelo interaktiven proces. Tudi stresen.
“Si predstavljate, da ste profesor začetnik, v razredu imate več kot 100 študentov in od teh vas bo 20 spraševalo vsa možna vprašanja, na katera morda še sami ne poznate odgovorov? Zadeva je precej stresna, a po nekaj letih se vprašanja začnejo ponavljati, potem je nekoliko lažje.”
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
Neveljaven email naslov