Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnosti
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva.
“Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.”
Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi.
“Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.”
Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način:
“Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.”
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnosti
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva.
“Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.”
Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi.
“Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.”
Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način:
“Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.”
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.
Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.
Miran Ipavec se avtoštopa poslužuje že skoraj štiri desetletja, od obiska koncerta skupine Queen v Milanu leta 1984. V tem času je "preštopal" več kot 500 tisoč kilometrov
Peter Kočjaž, po izobrazbi strojni tehnik, avtomehanik in policist, sicer pa nekdanji (reprezentančni) kolesar ter danes vrhunski skipper in potapljač, se je s svojo partnerko Natalijo Ogrinc odločil z jadrnico obkrožiti svet. Doslej sta premagala približno četrtino te poti, na njuni pustolovščini, ki jo tudi vestno (video)dokumentirata, pa se jima je pridružilo tudi več sopotnikov. Pravita, da imata kljub pomanjkanju prostora na jadrnici vselej rada družbo. Med drugimi je z njima potovala slovenska oceanografinja Daniela Turk, ki sicer živi in dela v Kanadi. Na njuni jadrnici Timy je nekaj časa analizirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda. Tudi Peter in Natalija sta se sicer podviga lotila z velikim poudarkom na ekologiji; doslej sta menda ob izkoriščanju vetrne in sončne energije zapravila zgolj za dober avtomobilski rezervoar nafte.
Administrativna delavka v eni nepremičninskih pisarn Maša Bizjak je v 17 letih življenja na eni najbolj obiskanih počitniških destinacij na španski obali (in v Evropi) zamenjala več služb, a se vseskozi kar spretno izogibala delu v turizmu. V intervjuju pripoveduje o turistom manj očitnih značilnostih življenja v prestolnici otoka Palma de Mallorca ter o kombiniranju svojega službenega življenja z družinskim: je namreč mati treh otrok, najmlajšemu med njimi pa so nedavno diagnosticirali avtizem, zaradi česar potrebuje bistveno več pozornosti in nege.
Anže Abram je raziskovalec materialov, ki je svoje delovno mesto na Inštitutu "Jozef Stefan" za dve leti postdoktorskega izobraževanja zamenjal za "pisarno" na koralnih grebenih japonske prefekture Okinava, otoka, ki mu pravi(jo) tudi slepo črevo Japonske. Tam preizkušajo nove materiale, ki bi se lahko v prihodnosti uporabljali kot podlaga za nanos morskih bitij ter ohranitev oziroma nastanek novih koral. Japonci so namreč vprašanje izginjajočih koral doslej reševali s potapljanjem velikih cementnih kock, ki tudi potem, ko jih prerastejo korale, ostanejo v morju in tako spreminjajo podobo grebenov. Njihov cilj je najti materiale, ki bi sprva opravljali enako vlogo kot zdaj cement, potem pa čez čas sami izginili.
Lucija Vrankar je še do pred kratkim delala kot stevardesa pri eni največjih arabskih letalskih družb, s katero je v zadnjih treh letih prepotovala več kot 200.000 kilometrov.
Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi kot "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu.
Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktik" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano zgolj z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti.
Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju.
Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee. Tam predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.
Neveljaven email naslov