Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnosti
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva.
“Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.”
Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi.
“Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.”
Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način:
“Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.”
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Na Tajskem pa je vsak dan tako poln izkušenj, interakcij, čudovitih trenutkov, ki vzamejo dih, da ni časa za razmišljanje o prihodnosti
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš. Ob nepričakovanem soočenju z minljivostjo se je namreč vprašala, ali se bo, če se njeno življenje konča jutri, od sveta poslovila srečna. Ker je bil odgovor ne, je nemudoma poiskala pot iz svoje nesreče in šla kot prostovoljka pomagat reševat slone iz ujetništva.
“Na Tajskem je le štiri tisoč slonov in le majhen delež teh živi v divjini. Preostali del je udomačen oziroma jih imajo v nacionalnih parkih ali pa v turističnih kampih pod resnično nečloveškimi pogoji. Jahanje, pretirano hranjenje in umivanje s strani turistov ali pa kupovanje risb izpod njihovih rilcev in fotografiranje z njimi je žalostna stran vsega, ker se je potrebno zavedati, da slone v vseh teh primerih najprej tepejo, da jim zlomijo duha in njihovo ljubezen nadomestijo s strahom v namen podreditve in lažjega učenja.”
Prvotne načrte, da bi se po pol leta prostovoljskih aktivnosti vrnila v domovino, je prekrižala epidemija, in tako po dobrem letu (menda pravljičnega) življenja na Tajskem, kjer so jo, kot za zdaj kaže, uspešno premagali, sploh več ne razmišlja o vrnitvi. Predvsem pa živi iz dneva v dan, in ne za jutrišnjega, to pa po njenem pomeni, da v nasprotju z večino sveta – z deželico na sončni strani Alp vred – v resnici živi.
“Seveda ni vse samo lepo. Kjer koli si, so notranji boji in izzivi iz preteklosti ostajajo. Vse je isto, samo tvoj pogled se začne spreminjati. Zdaj sem bolj prisotna v trenutku.”
Med drugim pa v skupnosti, v kateri sedaj živi, veliko razmišljajo o spolnosti na svoboden način:
“Tu vemo, da je golota super, vemo, da se ne smemo ničesar sramovati na svojem telesu, da je tvoje telo unikatno in najlepše. Tudi če gre za najbolj ‘umazan’ spolni odnos, je še vedno najbolj čista oblika izkacovanja česarkoli želiš izkazati tisti trenutek.”
Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Neveljaven email naslov
