Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu
"Želijo biti institucija, ki mladim pomaga na poti do uspeha. V smislu, da dajo prostor in čas neobremenjeni produkciji del. Tu je težko imeti studio, ker je zelo drago. Vsi smo zelo odvisni od trga in galerij. Vsak se poskuša udejstvovati na čim več načinov in opravlja po možnosti še priložnostna dela. Časa in prostora zelo primanjkuje. Zato se zelo borijo za to, da bi nam dali ta prostor in čas."
V London se je pravkar vrnil po več kot leto in pol trajajočih nepričakovanih "počitnicah" v rodni Novi Gorici, kamor se je že ob prvem valu epidemije zatekel tik pred praktično popolnim zaprtjem in ustavitvijo družbenega življenja, s tem pa tudi študijskega procesa v Britaniji. Pripoveduje o svojem delu med epidemijo, primerja izkušnje od doma s tistimi, ki jih je bil deležen na Otoku, in razpoloženju, ki je tam diametralno nasprotno slovenskemu: medtem ko mi z zaskrbljenostjo pričakujemo novo epidemično krizo, je v zraku nad Londonom čutiti "vse manj korone".
"Tu je precepljenost zelo visoka. Sicer so povsod opozorila, da je treba nositi maske, ampak jih verjetno več kot polovica denimo v trgovinah ali na podzemni železnici ne nosi. Ko sem prišel sem, so se v Sloveniji razmere ravno zaostrile, tu pa so se ravno razpustile."
Je pa v Londonu izredno težko najti prostor za ustvarjanje, ki si ga lahko privoščiš:
»Obstajajo stavbe, ki jih imajo namen v kratkem podreti. Dokler jih ne podrejo, te stavbe ponujajo v najem za relativno majhen denar. Obstajajo organizacije, ki se ukvarjajo prav z iskanjem takšnih stavb. Ampak pogoji v takih stavbah so takšni, kot so. Glede na to, da so namenjene za rušenje, nihče ne vlaga vanje. Ta iniciativa je sicer super, ampak zelo negotova. Lahko namreč nekega dne rečejo, da bodo čez dva tedna rušili in da moraš ven. Ti pa si ravno v procesu ustvarjanja in moraš naenkrat vse ustaviti in odnesti vse stvari domov ali pač kam drugam.«*
*Zgornja fotografija prikazuje primer takšnega prostora (z zanimivim tlorisom), v katerem je ustvarjal Enej Gala.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kjer so jim zaradi epidemije podarili dodatno študijsko leto.
Enej Gala je mlad slovenski umetnik, ki študira na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu
"Želijo biti institucija, ki mladim pomaga na poti do uspeha. V smislu, da dajo prostor in čas neobremenjeni produkciji del. Tu je težko imeti studio, ker je zelo drago. Vsi smo zelo odvisni od trga in galerij. Vsak se poskuša udejstvovati na čim več načinov in opravlja po možnosti še priložnostna dela. Časa in prostora zelo primanjkuje. Zato se zelo borijo za to, da bi nam dali ta prostor in čas."
V London se je pravkar vrnil po več kot leto in pol trajajočih nepričakovanih "počitnicah" v rodni Novi Gorici, kamor se je že ob prvem valu epidemije zatekel tik pred praktično popolnim zaprtjem in ustavitvijo družbenega življenja, s tem pa tudi študijskega procesa v Britaniji. Pripoveduje o svojem delu med epidemijo, primerja izkušnje od doma s tistimi, ki jih je bil deležen na Otoku, in razpoloženju, ki je tam diametralno nasprotno slovenskemu: medtem ko mi z zaskrbljenostjo pričakujemo novo epidemično krizo, je v zraku nad Londonom čutiti "vse manj korone".
"Tu je precepljenost zelo visoka. Sicer so povsod opozorila, da je treba nositi maske, ampak jih verjetno več kot polovica denimo v trgovinah ali na podzemni železnici ne nosi. Ko sem prišel sem, so se v Sloveniji razmere ravno zaostrile, tu pa so se ravno razpustile."
Je pa v Londonu izredno težko najti prostor za ustvarjanje, ki si ga lahko privoščiš:
»Obstajajo stavbe, ki jih imajo namen v kratkem podreti. Dokler jih ne podrejo, te stavbe ponujajo v najem za relativno majhen denar. Obstajajo organizacije, ki se ukvarjajo prav z iskanjem takšnih stavb. Ampak pogoji v takih stavbah so takšni, kot so. Glede na to, da so namenjene za rušenje, nihče ne vlaga vanje. Ta iniciativa je sicer super, ampak zelo negotova. Lahko namreč nekega dne rečejo, da bodo čez dva tedna rušili in da moraš ven. Ti pa si ravno v procesu ustvarjanja in moraš naenkrat vse ustaviti in odnesti vse stvari domov ali pač kam drugam.«*
*Zgornja fotografija prikazuje primer takšnega prostora (z zanimivim tlorisom), v katerem je ustvarjal Enej Gala.
Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.
Mojca Mrak z družino živi v mestu Boulder na približno 1600 metri nadmorske višine, kjer se lahko v enem tednu zamenja več letnih časov. Boulder, ki se predvsem zaradi močnega uvoza digitalne in tehnološke industrije hitro razvija, je sicer po njenih besedah liberalna oaza v sicer konservativni zvezni državi Kolorado: je domovanje ostarelih hipijev in rekreativnih kadilcev marihuane ter drugih (menda še bolj od Slovencev!) na preživljanje časa v naravi mahnjenih entuziastov, v zadnjih letih pa tudi bogatih priseljencev iz Kalifornije. To pomeni, da se na (pogosto nespluženih, čeprav zasneženih) cestah v Boulderju pogosto srečuje z zanimivim kontrastom umazanih terenskih vozil in prestižnih električnih avtomobilov, kot je tesla.
Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Neveljaven email naslov