Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na Dansko prinesla “balkansko kri”

15.12.2022

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.

Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.

V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti.

Elena Lazarova

O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.

Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.

Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla.

Elena Lazarova


Globalna vas

548 epizod


Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.

Na Dansko prinesla “balkansko kri”

15.12.2022

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.

Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.

V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti.

Elena Lazarova

O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.

Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.

Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla.

Elena Lazarova


16.05.2024

Strogi protimamilarski predpisi v kolumbijskem poslu

Po študiju prava je Karin Dodič le tri leta delala v eni tukajšnjih odvetniških družb, potem pa zaplavala v poslovne vode. Že od svojega prvega obiska Argentine pri 13-ih, ko je šla za nekaj mesecev obiskat del svoje družine, jo je Južna Amerika, kot pravi, tako fascinirala, da je vseskozi gojila željo, da bi nekoč živela in delala tam. Tako je že del pripravništva opravila v Ekvadorju, kamor se je nato še vračala, zadnjih nekaj let pa živi v Bogoti, prestolnici Kolumbije, kjer je odprla podjetje s posredniškimi storitvami za čezoceansko poslovanje. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kolikšne dodatne stroške pri uvozu in izvozu surovin iz Kolumbije povzročajo strogi varnostni predpisi, s katerimi lokalnim gverilskim milicam in kriminalnim združbam onemogočajo, da bi pošiljke posameznega blaga izkoristili v tihotapske namene.


09.05.2024

Barcelona je prehrupna

Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.


02.05.2024

Imeti otroka v New Yorku je zelo lepo in zelo težko

Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.


25.04.2024

Zakaj vaš sin nikoli ne vika?

Declan se je rodil v Londonu. Njegov oče je Irec, ki sicer danes živi na Madžarskem, mati pa Slovenka. Kot najstnik se je predvsem na njeno željo, menda pa tudi njegov starejši brat ni bil proti, preselil v Velike Lašče, kjer je preživel večji del svoje mladosti. V intervjuju pripoveduje o prilagajanju na slovensko okolje. Pravi, da so ga vrstniki načeloma zelo lepo sprejeli, je imel pa kljub temu, da je mati z njim od nekdaj govorila slovensko, kar nekaj težav z jezikom: med drugim so jo enkrat iz šole klicali zaradi njegove predrznosti, češ da noče vikati svojih učiteljic, on pa pojma vikanje sploh še ni poznal. Pa tudi: "Če so me vprašali, kako se pišem, sem jim črkoval svoje ime: D-E-C-L-A-N." Danes ima Declan kar štiri državljanstva, zadnjih osem let pa živi in dela v Montrealu. V njegovem dolgoročnem načrtu je vrnitev v Slovenijo, saj pri sebi z vsakim pretečenim letom bivanja v Kanadi opaža, da mu negovanje vezi z domovino vse več pomeni. O pomembnosti občutka pripadnosti matični kulturi (to je, kot zatrjuje, zanj kljub številnim konkurentkam slovenska) se je menda veliko naučil tudi z opazovanjem socialne bede avtohtonih kanadskih ljudstev, ki po njegovem "propadajo" predvsem po zaslugi dejstva, da skozi dolgoletne boje s kolonialnimi hegemoni niso uspeli ohraniti svojih kultur.


11.04.2024

Od snežnih kucljev do restavracije na Mauriciusu

Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.


28.03.2024

Vrhunski kuharji so kot organizirana vojska

Urša je nekje na pol poti študija arhitekture preusmerila svojo karierno pot in se vpisala na študij slaščičarstva v Londonu. Pravi, da je (kot je za delo v kulinariki oz. gostinstvu značilno) začela tako rekoč na dnu. V sedmih letih nabiranja izkušenj, med drugim tudi z delom v londonskem hotelu s 5 zvezdicami, v katerem je sčasoma prilezla do položaja sous-chefinje, si je ustvarila dovolj močno ime, da zdaj v ožji ekipi svetovno znanega japonskega kuhanja, tudi lastnika Michelinove zvezdice, pomaga pri odprtju nove japonske restavracije s španskim pridihom na podlagi krajevnih (britanskih) sestavin. V intervjuju pripoveduje o organizaciji dela, pravilih vedenja in posebnostih gostom navadno popolnoma skrite "kuhinjske scene", pa tudi o tem, zakaj tudi kot zdaj že uveljavljena mojstrica priprave slaščic ob službi veliko energije usmerja še v zgraditev in ohranjanje svoje profesionalne podobe na družbenih omrežjih.


20.03.2024

Živi v avtu

Jaka Hartman trdi, da ga je že kot 10-letnega mulca ob navduševanju nad posnetki vragolij gorskih kolesarjev iz Kanade spreletelo, da je prav to to, kar želi početi, Kanada pa kraj, kjer bi to počel. Zdaj živi v Squamishu, rajskem mestecu za gorske kolesarje v provinci Britanska Kolumbija, kjer je treba zgolj za najemnino sobe mesečno odšteti približno tisoč kanadskih dolarjev. To sicer ni težava, če tako kot on spiš (in živiš) v svojem avtomobilu. Preživlja se z urejanjem gorskokolesarskih poti oz. tako imenovanih trailov in popravljanjem koles, in kot pravi, mu to za skromno, a izpolnjujoče življenje povsem zadostuje. V intervjuju pripoveduje o svojem sanjskem avtu - skoraj pol stoletja stari toyoti, ki jo je kupil za 7.000 dolarjev, o tem, kako so ga (avto namreč) nekoč napadle miši, in še o nekaterih drugih srečanjih z različnimi divjimi živalmi med prenočevanjem v gozdovih, kjer mobilni signal zelo hitro ponikne: med drugim o tem, kako ga je med sedenjem na neki latrini prav na enega najbolj občutljivih delov moškega telesa pičila črna vdova.


14.03.2024

Na rojstnem dnevu hčerke mafijskega šefa

Nastja je že med študijem zapustila Slovenijo ter odtlej prebivala v Avstriji, v Hongkongu, na Tajvanu in v Španiji. S partnerjem, ki ga je spoznala na Tajvanu, sta se pred leti, čeprav za nobenega od njiju to ni domače okolje, odločila vrniti tja, saj sta prav tam v času relativno pogostega preseljevanja po svetu stkala vezi z največ ljudmi. Tam, kot pravi, je zdaj pravzaprav njuna "družina". V intervjuju pripoveduje o nekaterih mogočnih postajah na svoji poti na Tajvan, o študentskih letih tam; med drugim o tem, kako je ujeta v sobo hotela preživela tritedensko karanteno med epidemijo koronavirusne bolezni, ter o marsičem, v čemer je Tajvan unikatna azijska država.


07.03.2024

V Ekvadorju se potresa spominjajo z nostalgijo

Antropologinja na postdoktorskem študiju na univerzi v Washingtonu raziskuje vplive naravnih katastrof, ki so posledica podnebnih sprememb, na prebivalce najbolj prizadetih območij in v skupini sodelavcev različnih poklicnih profilov išče rešitve, ki bi ustrezale in bile dobro sprejete v posameznih med seboj tudi kulturno zelo različnih skupnostih. Prej je šest let (s krajšimi premori) študirala in bivala v Ekvadorju, v katerem je tudi sama doživela in preživela več (naravnih in drugih) katastrof oz. kriz: od uničujočega potresa leta 2016 do različnih družbenopolitičnih pretresov ter epidemije covida 19, z obvladovanjem katere so imeli v tej južnoameriški državi nemalo težav.


22.02.2024

Kako petletniku razložiti, kaj je menstruacija?

Ana Kisovar je mlada raziskovalka na univerzi v Oxfordu, ki svoje dneve v laboratoriju posveča napredku znanosti na področju ženskega reproduktivnega zdravja. Delo med vrhunskimi strokovnjaki jo navdaja z navdušenjem, visoki zidovi univerze z bogato zgodovino pa včasih tudi s strahom in spoštovanjem. Kljub bližini ničelnega poldnevnika se še vedno zanaša na metrični sistem, tudi kar zadeva jutranje rutine.


15.02.2024

Dolga, dolga je cesta od Prekmurja do kitajskega velemesta

Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.


07.02.2024

Zürich je mesto pravil

Ana Kete je poročna fotografinja, ki je pred tremi leti in - ne nepomembno - v času vrhunca pandemije covida-19 odprla svoje podjetje v švicarskem Zürichu. V intervjuju pripoveduje o težavah pri iskanju stanovanja, eni svojih prvih izkušenj z rigidnim "švicarskim redom" (plačilo 400 frankov visoke globe oziroma celo grožnja z zaporom zaradi nepravilno odložene manjše kartonaste škatlice pri recikliranju domačih odpadkov) in o svojih bogatih izkušnjah z zares raznolikimi porokami, skozi katere, kot zatrjuje, spoznava različne kulture. Po več sto porokah, kolikor jim je bila priča doslej, je razvila tudi izrazit šesti čut glede tega, ali bo določena zakonska zveza na dolgi rok zdržala ali ne. Menda je iskrenost odnosa partnerjev tudi skozi fotografski objektiv prepoznati že na sami poroki.


31.01.2024

Preselila se je v Mehiko in sedem let prala na roke

Pranje na roke je ena od prilagoditev, ki jih je morala sprejeti Pushpa Devi, nekoč Cvetka Rojko, še pred tem pa Cvetka Cipot, ki se je pred 15 leti preselila v Mehiko. Čeprav je Ciudad de Mexico popolnoma drugačno od rodne Murske Sobote se je nemudoma počutila, kot da je ob pravem času na pravem kraju - končno tam, kamor spada. V intervjuju pripoveduje o Ciudad de Mexicu, o svojem prilagajanju na drugačne, (nižje) ekonomske in nasploh življenjske standarde, s katerimi v resnici nikoli ni imela težav, ter o nekaterih zanimivih kulturnih fenomenih, ki jo še danes zabavajo.


25.01.2024

V Savdski Arabiji ni heca s TikTokom

Partnerja Tara in Amadej sta podiplomska študenta mednarodnih odnosov v Parizu, kamor sta pred nekaj tedni prispela po približno desetih mesecih potovanja. Obiskala sta kar nekaj bližnjevzhodnih in azijskih držav, še pred tem pa opravljala prakso na jugovzhodu Turčije blizu Sirije. Med drugim pripovedujeta o tem, kako težaško, a za človeka, vajenega intelektualnih naporov, osvobajajoče je delo v ribji industriji na Danskem. Tja hodita namreč enkrat letno za en mesec potrpet in zaslužit približno štirikratnik slovenske povprečne plače, kar jima izdatno pomaga pri izvedbi načrtovanih potovanj. Pa o tem, kako so ju nekoč tihotapci na meji med iraškim Kurdistanom in Turčijo skušali izkoristiti kot muli, in o tem, kako sta (po nerodnosti) postala vplivneža z več deset tisoč sledilci v Savdski Arabiji.


18.01.2024

Dotik je v Braziliji osnova komunikacije!

Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.


11.01.2024

V škotski kulturi ni dvojne vljudnostne zanke

Gostja je (bodoča) mlada zdravnica, ki se po šestih letih prebivanja na Škotskem in zdaj le še mesec dni pred zaključnimi izpiti na študiju medicine v Edinburgu zelo veseli trenutka svojega slovesa od tamkajšnjega podnebja. Vlažnega mraza, ki mu pogosto pomaga tudi veter, ima namreč dovolj. Razmišlja, da bi si prvo zaposlitev poskusila najti v Avstraliji.


28.12.2023

Brat in sestra sta si vsak na svojem koncu sveta bliže kot kadarkoli

V epizodi posebne praznične serije oddaj V ožjem družinskem krogu še dodatno krepimo družinsko noto, svojo definicijo "ožjega kroga" pa razširjamo skoraj do neprepoznavnosti. V posmeh časovni razliki med seboj se pogovarjamo z dvema gostoma: bratom in sestro, ki živita vsak na svojem koncu sveta: Aljoša Toplak v Bangkoku na Tajskem, Mateja Toplak pa v Banffu na vzhodu Kanade. Mateja je bila tista, ki je Aljoša »zvlekla« na prvo resno potovanje. Obiskal jo je, ko je bila na Kitajskem. Danes sta v rednih stikih in drug drugemu v podporo. Oba v prostem času pišeta potopise in sta pri tem drug drugemu tudi lektorja in urednika.


21.12.2023

Božično presenečenje iz Ugande

V drugem delu posebne serije oddaj z naslovom V ožjem družinskem krogu se po nekaj letih spet pogovarjamo z novinarko in dolgoletno članico naše globalnovaške družine Tino Smole, ki živi in dela v Ugandi. Tokrat izjemoma živo! Tini smo namreč, kot se v družinskih krogih ob teh praznikih spodobi, pripravili tudi presenečenje ...


14.12.2023

Na Japonskem je tatu tabu

December je prazničen mesec, zato ga bomo preživeli "v ožjem družinskem krogu" – kot se spodobi. No, v kontekstu oddaje Globalna vas ta "ožji krog" pomeni ves planet, pridevnik "družinski" pa se nanaša na razvejeno mrežo naših gostov, ki smo jih spoznali skozi leta. V posebni seriji oddaj V ožjem družinskem krogu tako kličemo že davno pridružene člane naše globalnovaške družine, s katerimi se nismo slišali že leta, ter preverjamo, kje in kako so danes. V prvi oddaji se pogovarjamo s Tino Škorjanc, ki je prav v času svojega prvega gostovanja pri nas pred dobrimi sedmimi leti New York zamenjala za Abu Dabi, danes pa živi v Kjotu na Japonskem.


07.12.2023

S kolesom od Turčije do Indije

V še eni netipični Globalni vasi se odpravljamo na prav poseben potep: skupaj z Rokom Jelovčanom, ki se je po osmih mesecih pravkar vrnil v domače kraje, podoživljamo njegovo 13.000-kilometrsko kolesarsko (!) pot od Turčije do Indije. V intervjuju pripoveduje o tem, kaj ga žene na take ekstremne ture, in z nami deli nekaj svojih najzanimivejših izkušenj.


Stran 1 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov