Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Neveljaven email naslov