Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih.
Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem vremenu ali ob močni utrujenosti. Nato pa sta šotor zamenjala za avtomobil, ki je po njunih besedah veliko udobnejši in tudi bolj praktičen.
Če se hočeva premakniti za 200 km, se usedeva v avto in se tja odpeljeva. Ne rabiva planirat skoraj teden hoje do tja. Kar se tiče odrekanj, pozna se, če je slabo vreme. Takrat, ko ležiš v avtomobilu, nimaš kaj zelo veliko za počet. Takrat bi bila vesela kombija ali nekega prostora, kjer bi lahko počela praktično karkoli. Ampak po petih mesecih v šotoru je tudi avto lahko zelo luksuzen.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih.
Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem vremenu ali ob močni utrujenosti. Nato pa sta šotor zamenjala za avtomobil, ki je po njunih besedah veliko udobnejši in tudi bolj praktičen.
Če se hočeva premakniti za 200 km, se usedeva v avto in se tja odpeljeva. Ne rabiva planirat skoraj teden hoje do tja. Kar se tiče odrekanj, pozna se, če je slabo vreme. Takrat, ko ležiš v avtomobilu, nimaš kaj zelo veliko za počet. Takrat bi bila vesela kombija ali nekega prostora, kjer bi lahko počela praktično karkoli. Ampak po petih mesecih v šotoru je tudi avto lahko zelo luksuzen.
Avstralija morda že dolgo ni več obljubljena dežela, se pa tudi tam dobi slovenske napolitanke in kranjsko klobaso. Sintija Dobrotinšek se je za Globalno vas javila iz Sydneya.
Iva živi na Tajvanu že sedem let. Kot večina gostov v Globalni vasi, je prišla zaradi študija, ostala pa zaradi službe.
V Globalni vasi smo gostili Marjeto Kuralt, ki trenutno živi in dela v Berlinu, kamor se je, zaradi onesnaženosti preselila iz Šanghaja.
Urša Cehner živi v prestolnici Azerbajdžana. Država in njena prestolnica odpirata svoja vrata in kot je povedala Urša, v Bakuju živi kar nekaj Slovencev. Kakšno je njeno življenje v starem mestnem jedru, ki je del svetovne dediščine UNESCA, lahko slišite v Globalni vasi.
Je prostovoljka, aktivistka, novinarka. 10 let po olimpijskih igrah v Atenah so ostali bridki spomini.
Aljoša Petrič že 2,5 leti živi na Kanarskih otokih. Preživlja se z modno in poročno fotografijo in surfa.
Tadej Vrabec je na Nizozemskem slabi 2 leti. Ob prihodu se je precej selil, zdaj pa je v mestu Leiden, saj je tako najbližje svoji službi.
Nina Rotner pravi, da je imela ob zmagi Nemcev na svetovnem prvenstvu v nogometu tudi ona solzne oči, čeprav sploh ne spremlja nogometa.
Martin Bizjak se je po študiju odpravil na delo v Avstrijo, v mesto Dornbirn, kjer dela v podjetju za izdelavo luči, prilagojene kupcem. Dornbirn, 10. največje avstrijsko mesto, poznajo predvsem ljubitelji športa, od tam namreč izhaja hokejska ekipa, ki igra v razširjenem avstrijskem hokejskem prvenstvu. Z Martinom torej tudi o tem, ali je hokej še vedno šport številka ena v mestu in ali je Bodensko jezero te dni že dovolj toplo za kopanje.
Martin Bizjak se je po študiju odpravil na delo v Avstrijo, v mesto Dornbirn, kjer dela v podjetju za izdelavo luči, prilagojene kupcem. Dornbirn, 10. največje avstrijsko mesto, poznajo predvsem ljubitelji športa, od tam namreč izhaja hokejska ekipa, ki igra v razširjenem avstrijskem hokejskem prvenstvu. Z Martinom torej tudi o tem, ali je hokej še vedno šport številka ena v mestu in ali je Bodensko jezero te dni že dovolj toplo za kopanje.
Nena Močnik študira v Los Angelesu, kjer je ena izmed redkih kolesark v mestu. Pravi, da mesto v resnici ni tako filmsko, veliko je nasilja.
Neveljaven email naslov