Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko podeželje je ponoči vse bolj razsvetljeno, škoda za naravni svet pa izjemna
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov, v mestnih okoljih je že dolgoletna stalnica. V njegovo reševanje in omejevanje se je v preteklosti vložilo precej energije in danes gre zato manj svetlobe neposredno v nebo, obcestne svetilke so precej dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se, paradoksalno, problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti.
Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor. Toda po drugi strani je svetlobni spekter, ki se pri javni razsvetljavi najpogosteje uporablja, za živa bitja izredno problematičen. Večinoma gre namreč za led svetilke belomodrega širokega barvnega spektra 4000 K, ki žuželke, ptice, netopirje in druge živali moti neprimerljivo bolj kot stare svetilke, ki so svetile v ozkem spektru oranžne svetlobe.
V zadnjih letih se javna razsvetljava vse izraziteje širi ven iz naselij. Tako smo v zadnjih desetih letih v Sloveniji intenzivno menjali javno razsvetljavo in marsikatero novo krožišče, priključek stranske ceste ali denimo kolesarska pot čez travnik, je zdaj dobila dopolnilo v obliki šest ali več metrov visokih drogov, ki že po videzu bolj sodijo v industrijsko cono kot na podeželje. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes polno razsvetljen.
Glavni argument za takšno intenzivno razsvetljevanje je v prvi vrsti prometna varnost. Toda sam pristop je zelo vprašljiv. Led svetloba v spektrih, ki se danes pri nas najpogosteje uporabljajo, ima lahko celo na področju prometne varnosti vprašljivo vrednost. Čeprav naj bi zagotavljala najboljšo vidljivost, se predvsem starejšim lahko zelo blešči in bodo zato denimo močno osvetljenega pešca videli slabše, kot bi ga, če bi bil ta opremljen le z lučko ali kresničko.
Davek na naš občutek varnosti je visok. V zadnjih tridesetih letih se je število žuželk oziroma njihova biomasa zmanjšala za tri četrtine. »Pred tridesetimi leti je bilo potrebno vsak dan počistiti vetrobransko steklo avtomobila, ker je tam končalo toliko žuželk, danes to ni potrebno niti enkrat na mesec,« ponazarja tiho opustošenje dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja. Glede na vse posege v prostor in razširjeno uporabo kemikalij v kmetijstvu, ki dokazano škodujejo žuželkam, nočno razsvetljevanje seveda ni edini dejavnik, ki je povzročil kolaps žuželčjih populacij. Vendar je mnogo pomembnejši, kot se zavedamo.
Skozi celotno evolucijo življenja na zemlji, je bilo menjavanje dneva in noči edina stalnica v nenehno spreminjajočem se okolju. Vsa živa bitja, od bakterij do človeka, imajo to notranjo uro, t. i. cirkadiani ritem, ki uravnava vrsto procesov v telesu, in med drugim telesu pove, kdaj naj se izločajo hormoni, kdaj encimi. Če je ta notranji ritem moten in ni usklajen z dnevom in nočjo, nas doleti metabolni stres. »Klinične raziskave potrjujejo, da obstaja neposredna povezava med rakom dojke, prostate in debelega črevesa in motnjami dnevno-nočnega ritma, ki trajajo več kot deset let,« opozarja na danes že nedvoumne dokaze o škodljivih učinkih svetlobnega onesnaženja pri človeku prof. dr. Damjana Rozman z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti.
Kar se pri človeku izrazi skozi daljše obdobje, je pri žuželkah usodno neprimerno hitreje. Žuželke letajo, ko iščejo hrano, ko se selijo in se parijo. S pomočjo svetlobe se orientirajo in umetni viri to orientacijo zmotijo, žuželka se ujame v snop svetlobe, iz katerega ne more več pobegniti. In ker se javna razsvetljava prižge ob prvem mraku, ji najverjetneje tudi naslednjo noč ne bo uspelo uiti. Vse dokler ji ne zmanjka zalog energije in pogine.
Manj žuželk pomeni tudi manj hrane za druge živali in tako že v izhodišču slabše možnosti za preživetje. To neposredno občutijo ptice in netopirji, pa tudi njim nočna svetloba povzroča resne težave. »Za nekatere vrste netopirjev je denimo vsaka zunanja svetloba ponoči kot zid, pri katerem se lahko samo obrnejo. Linija obcestnih svetilk jih lahko odreže od habitatov, kjer bi našli hrano,« izpostavlja problem pri najbolj ogroženi skupini sesalcev dr. Klemen Koselj z Inštituta Max Planck za ornitologijo. Tudi večina ptic selivk se seli ponoči in kaj zlahka se ujamejo v snop svetlobe iz katerega se ne morejo rešiti.
Svetlobo ljudje tradicionalno povezujemo z znanjem, napredkom, razvojem, temo pa z zaostalostjo. Danes verjetno noben kraj in nobena vas ne bi želela ostati v temi, če se v sosednji vse bliska od luči. Toda nujno bo premisliti naš vrednosti sistem, kajti danes v praksi umetna svetloba ponoči povzroča mnogo več škode kot prinaša koristi.
Zdi se, da nas je varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Oziroma smo, kot je izpostavil dr. Marko Debeljak z Instituta "Jožef Stefan", še vedno ujeti v paradoks industrijske revolucije, še vedno je na delu t. i. Javonsov učinek. Vsakič ko se poveča učinkovitost rabe energije, se skupna poraba energije in količina naprav skokovito poveča. Led svetilke so sicer res varčne in zdaj tudi že poceni, toda njihovo število se skokovito povečuje in o kakih energetskih prihrankih posledično ne moremo več govoriti. Zato je skrajni čas, da se začne govoriti o tihi "postranski" škodi, ki jo povzročajo.
887 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Slovensko podeželje je ponoči vse bolj razsvetljeno, škoda za naravni svet pa izjemna
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov, v mestnih okoljih je že dolgoletna stalnica. V njegovo reševanje in omejevanje se je v preteklosti vložilo precej energije in danes gre zato manj svetlobe neposredno v nebo, obcestne svetilke so precej dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se, paradoksalno, problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti.
Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor. Toda po drugi strani je svetlobni spekter, ki se pri javni razsvetljavi najpogosteje uporablja, za živa bitja izredno problematičen. Večinoma gre namreč za led svetilke belomodrega širokega barvnega spektra 4000 K, ki žuželke, ptice, netopirje in druge živali moti neprimerljivo bolj kot stare svetilke, ki so svetile v ozkem spektru oranžne svetlobe.
V zadnjih letih se javna razsvetljava vse izraziteje širi ven iz naselij. Tako smo v zadnjih desetih letih v Sloveniji intenzivno menjali javno razsvetljavo in marsikatero novo krožišče, priključek stranske ceste ali denimo kolesarska pot čez travnik, je zdaj dobila dopolnilo v obliki šest ali več metrov visokih drogov, ki že po videzu bolj sodijo v industrijsko cono kot na podeželje. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes polno razsvetljen.
Glavni argument za takšno intenzivno razsvetljevanje je v prvi vrsti prometna varnost. Toda sam pristop je zelo vprašljiv. Led svetloba v spektrih, ki se danes pri nas najpogosteje uporabljajo, ima lahko celo na področju prometne varnosti vprašljivo vrednost. Čeprav naj bi zagotavljala najboljšo vidljivost, se predvsem starejšim lahko zelo blešči in bodo zato denimo močno osvetljenega pešca videli slabše, kot bi ga, če bi bil ta opremljen le z lučko ali kresničko.
Davek na naš občutek varnosti je visok. V zadnjih tridesetih letih se je število žuželk oziroma njihova biomasa zmanjšala za tri četrtine. »Pred tridesetimi leti je bilo potrebno vsak dan počistiti vetrobransko steklo avtomobila, ker je tam končalo toliko žuželk, danes to ni potrebno niti enkrat na mesec,« ponazarja tiho opustošenje dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja. Glede na vse posege v prostor in razširjeno uporabo kemikalij v kmetijstvu, ki dokazano škodujejo žuželkam, nočno razsvetljevanje seveda ni edini dejavnik, ki je povzročil kolaps žuželčjih populacij. Vendar je mnogo pomembnejši, kot se zavedamo.
Skozi celotno evolucijo življenja na zemlji, je bilo menjavanje dneva in noči edina stalnica v nenehno spreminjajočem se okolju. Vsa živa bitja, od bakterij do človeka, imajo to notranjo uro, t. i. cirkadiani ritem, ki uravnava vrsto procesov v telesu, in med drugim telesu pove, kdaj naj se izločajo hormoni, kdaj encimi. Če je ta notranji ritem moten in ni usklajen z dnevom in nočjo, nas doleti metabolni stres. »Klinične raziskave potrjujejo, da obstaja neposredna povezava med rakom dojke, prostate in debelega črevesa in motnjami dnevno-nočnega ritma, ki trajajo več kot deset let,« opozarja na danes že nedvoumne dokaze o škodljivih učinkih svetlobnega onesnaženja pri človeku prof. dr. Damjana Rozman z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti.
Kar se pri človeku izrazi skozi daljše obdobje, je pri žuželkah usodno neprimerno hitreje. Žuželke letajo, ko iščejo hrano, ko se selijo in se parijo. S pomočjo svetlobe se orientirajo in umetni viri to orientacijo zmotijo, žuželka se ujame v snop svetlobe, iz katerega ne more več pobegniti. In ker se javna razsvetljava prižge ob prvem mraku, ji najverjetneje tudi naslednjo noč ne bo uspelo uiti. Vse dokler ji ne zmanjka zalog energije in pogine.
Manj žuželk pomeni tudi manj hrane za druge živali in tako že v izhodišču slabše možnosti za preživetje. To neposredno občutijo ptice in netopirji, pa tudi njim nočna svetloba povzroča resne težave. »Za nekatere vrste netopirjev je denimo vsaka zunanja svetloba ponoči kot zid, pri katerem se lahko samo obrnejo. Linija obcestnih svetilk jih lahko odreže od habitatov, kjer bi našli hrano,« izpostavlja problem pri najbolj ogroženi skupini sesalcev dr. Klemen Koselj z Inštituta Max Planck za ornitologijo. Tudi večina ptic selivk se seli ponoči in kaj zlahka se ujamejo v snop svetlobe iz katerega se ne morejo rešiti.
Svetlobo ljudje tradicionalno povezujemo z znanjem, napredkom, razvojem, temo pa z zaostalostjo. Danes verjetno noben kraj in nobena vas ne bi želela ostati v temi, če se v sosednji vse bliska od luči. Toda nujno bo premisliti naš vrednosti sistem, kajti danes v praksi umetna svetloba ponoči povzroča mnogo več škode kot prinaša koristi.
Zdi se, da nas je varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Oziroma smo, kot je izpostavil dr. Marko Debeljak z Instituta "Jožef Stefan", še vedno ujeti v paradoks industrijske revolucije, še vedno je na delu t. i. Javonsov učinek. Vsakič ko se poveča učinkovitost rabe energije, se skupna poraba energije in količina naprav skokovito poveča. Led svetilke so sicer res varčne in zdaj tudi že poceni, toda njihovo število se skokovito povečuje in o kakih energetskih prihrankih posledično ne moremo več govoriti. Zato je skrajni čas, da se začne govoriti o tihi "postranski" škodi, ki jo povzročajo.
Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)
Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.
Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.
Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay
4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)
Neveljaven email naslov