Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boj za osebne podatke ne razkriva le razmerij moči med svetovnima velesilama
Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec zagrozil lastniku podjetja ByteDance Džang Jimingu, naj ameriški del izjemno priljubljene aplikacije TikTok proda kateremu od ameriških podjetij, sicer bo prepovedal njeno uporabo na ameriških tleh. ByteDance je prodajo že avgusta zavrnilo in začelo iskati poslovnega partnerja. Včeraj je ameriško računalniško podjetje Oracle potrdilo sodelovanje, Trumpova administracija bo do konca tedna sporočila, ali TikTok pod novimi pogoji lahko ostane na napravah ameriških uporabnic in uporabnikov. Kaj pa sploh je TikTok, kakšne podatke zbira in kaj vse razkriva ta boj za podatke?
Mobilno aplikacijo za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov v Združenih državah Amerike uporablja več kot 100 milijonov ljudi, predvsem mladih. Ti so se morali strinjati s predajo številnih osebnih podatkov, ko so si aplikacijo naložili na svojo napravo. To so morali storiti tudi slovenski uporabniki. Dr. Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri infomacijskem pooblaščencu pravi, da soglasje vsebuje tudi posebej varovane biometrične podatke.
"Zato je veljavno soglasje o tem zelo težko pridobiti, saj mora človek razumeti, s čim se je strinjal, kar pa je pri otrocih zelo težko.«
Kaj je prepoznava obraza, kako aplikacija zbira in obdeluje te biometrične podatke, kje vse se hranijo in koliko časa in kako se utegne uporabljati v prihodnosti – tega ne vemo niti odrasli. Kdo zbira, analizira, uporablja, hrani in posreduje biometrične podatke, je raziskovala potrošniška spletna stran Comparitech. Paul Bishoff, strokovnjak za zasebnost in urednik pri comparitech.com, je v raziskavi s svojo ekipo analiziral sekundarne vire - medijske članke, vladne dokumente in bele knjige. Zanimalo jih je, ali se biometrični podatki uporabljajo v osebnih dokumentih, ima država bazo, kjer te podatke shranjuje, jih uporablja v volilnem procesu, pri izdaji viz, ima zakonodajo, ki ščiti te podatke, ali jih pri poslovanju zahtevajo banke, so na cestah kamere s tehnologijo biometričnega prepoznavanja obrazov in ali se biometrija uporablja na delovnih mestih. Analizirali so 50 držav in preverili, kakšna je raba in zaščita biometričnih podatkov. Na prvem mestu se je po pričakovanjih znašla Kitajska, zato je po njegovem mnenju
»Kitajska je opozorilna zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če vprašanja rabe biometrije nihče ne preverja. V napačnih rokah ta tehnologija omejuje svobodo gibanja, dostop do javnih storitev, dostop do kreditov. Neregulirana raba biometrije lahko na zelo negativne negativne načine vpliva na življenje ljudi. Na Kitajskem smo to videli še posebej v provinci Xinjiang, kjer poteka sistematično zatiranje ljudi in veliko vlogo pri tem igra biometrija. Ameriška podjetja so odgovorna za razvoj velikega dela te tehnologije, ki se uporablja za nadzor in analizo ljudi.«
Aplikacija TikTok je v pičlih dveh letih, odkar je dostopna po vsem svetu, pridobila 800 milionov rednih uporabnikov. Med njimi je največ mladih. Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in vodja Inštituta za digitalno izobraževanje < vsak >, se v okviru različnih delavnic z mladimi veliko pogovarja o rabi tehnologij. Nedavno jih je spraševala tudi o TikToku.
"Mladi na TikTok gledajo bolj kot na eno izmed zabavnih videoiger, to je po njihovem nekaj za zapravljanje časa. Ob tem opažajo, da je TikTok zelo zasvoljiv. To je dobesedna izjava 14 letnega dekleta. Mlajši, s katerimi sem se v minulih mesecih pogovarjala, pa malenkost manj kritično uporabljajo TikTok. Zelo radi gledajo posnete plese, zelo radi se snemajo in nastopajo.«
Uporabnice in uporabniki na TikToku gledajo, delijo in ustvarjajo do 15 sekundne videoposnetke. Ti so lahko opremljeni z glasbo, plesom in napisi. Podobno, kot pred tem družbena medija vine, ki je ugasnil pred tremi leti, in musical.ly, iz katerega se je pravzaprav razvil TikTok. Sicer pa se TikTok ne razlikuje bistveno od drugih družbenih medijev, kot so facebook, twitter in instagram. Katja K. Ošljak pravi, da so v ozadju podobni algoritmi, ki imajo prav tako hiter tempo novih objav in vsebin, ki po mojem mnenju povzročajo pri uporabniku občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas sodelovali pri tem.
Potem pa je tu še nezanemarljiva vsebinska komponenta. Razloge za priljubljenost TikToka lahko iščemo tudi v glasbi in plesu. Številne skladbe, ki so jih mladi plesni vplivneži uporabili kot podlago za ples v svojih posnetkih, so hitro postale zelo priljubljene in osvojile vrhove različnih glasbenih lestvic. Nekateri že pozabljeni glasbeniki pa so z objavami na TikToku spet postali priljubljeni. Glasbeni urednik Prvega Andrej Prezelj hiter vzpon TikToka primerja z vzponom priljubljenosti glasbene televizije MTV.
"MTV je narekoval glasbene trende. Seveda so se vsi takrat spraševali, kdo bo gledal glasbo 24 ur na dan po televiziji. Izkazalo se je, da so s pomočjo atraktivnih glasbenih videospotov veliko glasbe lažje prodali. Podobnost vidim tudi v različnih skladbah, ki so jih spremljale enostavne plesne koreografije, kot so YMCA, Lambada, Macarena, in nedavno viralna uspešnica Gangnam Style. Sicer nisem strokovnjak za ples, ampak bi si upal trditi, da se tako kot enostavnega refrena z lahko naučimo tudi tistih nekaj plesnih korakov. Ne potrebujemo torej kakšnih posebnih znanj in sposobnosti, da smo del tovrstnih trendov.«
Nina Pejič, raziskovalka mednarodnih odnosov in vzpona Kitajske s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da ima to najhitreje rastoče zagonsko podjetje dve različici, zahodno verzijo TikTok in vzhodno verzijo Douyin, ki je kitajska verzija. Do TikToka kitajski uporabniki ne morejo dostopati. Sicer pa TikTok ni zanimiv le za mlade, čeprav je večina uporabnih stara od 16 do 24 let, ampak začenja privlačiti tudi podjetja in organizacije, ki se oglašujejo prek TikToka, med njimi eno največjih na tem družbenem omrežju je ameriška košarkarska liga NBA. Tako TikTok kot omrežje začenja privlačiti tudi drugo demografijo. Več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je ciljanega oglaševanja. Tudi političnih akterjev. Tako kot na drugih družbenih medijih se tudi na TikToku ustvarjajo mnenjski mehurčki in odmevne sobe, kjer se družijo istomisleči.
To jesen bodo v Združenih državah Amerike volitve, na katerih bodo svoj glas prvič oddali tudi tisti mladi, ki volilne pravice pred štirimi leti še niso imeli. Politične stranke jih nagovarjajo tudi prek TikToka, seveda na način, ki jim je blizu. Kdo pa jih bo prepričal? Da gre za angažirano in močno skupino so pokazali že, ko so protestirali proti neregulaciji strelnega orožja v ZDA, pa za spremembe okoljskih politik za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, segrevanja planeta ter upočasnitev podnebnih sprememb. Pred časom pa so tudi pokazali, kaj si mislijo o Donaldu Trumpu. Oboževalci K-popa, korejske popularne glasbe, so rezervirali vstopnice za zborovanje v Tulsi, ki pa se ga potem niso udeležili. Zborovanje z rekordnim številom napovedanih obiskovalcev se je tako spremenilo v eno z najmanjšim obiskom.
"To je poseben fenomen, kako je skupnost oboževalcev postala pravi dejavnik v mednarodnih odnosih. Svetovna zdravstvena organizacija je določeno korejsko pop skupino povabila na zasedanje Generalne skupščine. Zakaj? Ker imajo 100 milijonov oboževalcev po celem svetu. Gre na nek način za podobno organizacijo verski skupini, ki je zelo močna. In v času korona krize so postali pomemben dejavnik pri obvladovanju epidemije v tem delu sveta. To, kar so naredili Trumpu, po mojem mnenju ponovno pokaže, da nastopajo v mednarodnih odnosih neke nove skupine, ki prej niso bile poznane, ki se promovirajo preko novih družbenih medijev in vplivajo na dejanske politične ekonomske razplete. Tudi na razplete epidemije in na to, koliko bo na koncu smrtnih žrtev v Aziji. To je fascinantno, kar se dogaja.«
Mladi tako postajajo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Tisti, ki jih bo znal uspešno nagovoriti, bo tudi dobil njihov glas. Se je pa treba zavedati, da gre za najbolj informirane mlade v zgodovini človeštva, saj so se rodili v svet interneta. Ali to tudi pomeni, da poznajo njegove plati bolje kot starejši?
884 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Boj za osebne podatke ne razkriva le razmerij moči med svetovnima velesilama
Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec zagrozil lastniku podjetja ByteDance Džang Jimingu, naj ameriški del izjemno priljubljene aplikacije TikTok proda kateremu od ameriških podjetij, sicer bo prepovedal njeno uporabo na ameriških tleh. ByteDance je prodajo že avgusta zavrnilo in začelo iskati poslovnega partnerja. Včeraj je ameriško računalniško podjetje Oracle potrdilo sodelovanje, Trumpova administracija bo do konca tedna sporočila, ali TikTok pod novimi pogoji lahko ostane na napravah ameriških uporabnic in uporabnikov. Kaj pa sploh je TikTok, kakšne podatke zbira in kaj vse razkriva ta boj za podatke?
Mobilno aplikacijo za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov v Združenih državah Amerike uporablja več kot 100 milijonov ljudi, predvsem mladih. Ti so se morali strinjati s predajo številnih osebnih podatkov, ko so si aplikacijo naložili na svojo napravo. To so morali storiti tudi slovenski uporabniki. Dr. Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri infomacijskem pooblaščencu pravi, da soglasje vsebuje tudi posebej varovane biometrične podatke.
"Zato je veljavno soglasje o tem zelo težko pridobiti, saj mora človek razumeti, s čim se je strinjal, kar pa je pri otrocih zelo težko.«
Kaj je prepoznava obraza, kako aplikacija zbira in obdeluje te biometrične podatke, kje vse se hranijo in koliko časa in kako se utegne uporabljati v prihodnosti – tega ne vemo niti odrasli. Kdo zbira, analizira, uporablja, hrani in posreduje biometrične podatke, je raziskovala potrošniška spletna stran Comparitech. Paul Bishoff, strokovnjak za zasebnost in urednik pri comparitech.com, je v raziskavi s svojo ekipo analiziral sekundarne vire - medijske članke, vladne dokumente in bele knjige. Zanimalo jih je, ali se biometrični podatki uporabljajo v osebnih dokumentih, ima država bazo, kjer te podatke shranjuje, jih uporablja v volilnem procesu, pri izdaji viz, ima zakonodajo, ki ščiti te podatke, ali jih pri poslovanju zahtevajo banke, so na cestah kamere s tehnologijo biometričnega prepoznavanja obrazov in ali se biometrija uporablja na delovnih mestih. Analizirali so 50 držav in preverili, kakšna je raba in zaščita biometričnih podatkov. Na prvem mestu se je po pričakovanjih znašla Kitajska, zato je po njegovem mnenju
»Kitajska je opozorilna zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če vprašanja rabe biometrije nihče ne preverja. V napačnih rokah ta tehnologija omejuje svobodo gibanja, dostop do javnih storitev, dostop do kreditov. Neregulirana raba biometrije lahko na zelo negativne negativne načine vpliva na življenje ljudi. Na Kitajskem smo to videli še posebej v provinci Xinjiang, kjer poteka sistematično zatiranje ljudi in veliko vlogo pri tem igra biometrija. Ameriška podjetja so odgovorna za razvoj velikega dela te tehnologije, ki se uporablja za nadzor in analizo ljudi.«
Aplikacija TikTok je v pičlih dveh letih, odkar je dostopna po vsem svetu, pridobila 800 milionov rednih uporabnikov. Med njimi je največ mladih. Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in vodja Inštituta za digitalno izobraževanje < vsak >, se v okviru različnih delavnic z mladimi veliko pogovarja o rabi tehnologij. Nedavno jih je spraševala tudi o TikToku.
"Mladi na TikTok gledajo bolj kot na eno izmed zabavnih videoiger, to je po njihovem nekaj za zapravljanje časa. Ob tem opažajo, da je TikTok zelo zasvoljiv. To je dobesedna izjava 14 letnega dekleta. Mlajši, s katerimi sem se v minulih mesecih pogovarjala, pa malenkost manj kritično uporabljajo TikTok. Zelo radi gledajo posnete plese, zelo radi se snemajo in nastopajo.«
Uporabnice in uporabniki na TikToku gledajo, delijo in ustvarjajo do 15 sekundne videoposnetke. Ti so lahko opremljeni z glasbo, plesom in napisi. Podobno, kot pred tem družbena medija vine, ki je ugasnil pred tremi leti, in musical.ly, iz katerega se je pravzaprav razvil TikTok. Sicer pa se TikTok ne razlikuje bistveno od drugih družbenih medijev, kot so facebook, twitter in instagram. Katja K. Ošljak pravi, da so v ozadju podobni algoritmi, ki imajo prav tako hiter tempo novih objav in vsebin, ki po mojem mnenju povzročajo pri uporabniku občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas sodelovali pri tem.
Potem pa je tu še nezanemarljiva vsebinska komponenta. Razloge za priljubljenost TikToka lahko iščemo tudi v glasbi in plesu. Številne skladbe, ki so jih mladi plesni vplivneži uporabili kot podlago za ples v svojih posnetkih, so hitro postale zelo priljubljene in osvojile vrhove različnih glasbenih lestvic. Nekateri že pozabljeni glasbeniki pa so z objavami na TikToku spet postali priljubljeni. Glasbeni urednik Prvega Andrej Prezelj hiter vzpon TikToka primerja z vzponom priljubljenosti glasbene televizije MTV.
"MTV je narekoval glasbene trende. Seveda so se vsi takrat spraševali, kdo bo gledal glasbo 24 ur na dan po televiziji. Izkazalo se je, da so s pomočjo atraktivnih glasbenih videospotov veliko glasbe lažje prodali. Podobnost vidim tudi v različnih skladbah, ki so jih spremljale enostavne plesne koreografije, kot so YMCA, Lambada, Macarena, in nedavno viralna uspešnica Gangnam Style. Sicer nisem strokovnjak za ples, ampak bi si upal trditi, da se tako kot enostavnega refrena z lahko naučimo tudi tistih nekaj plesnih korakov. Ne potrebujemo torej kakšnih posebnih znanj in sposobnosti, da smo del tovrstnih trendov.«
Nina Pejič, raziskovalka mednarodnih odnosov in vzpona Kitajske s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da ima to najhitreje rastoče zagonsko podjetje dve različici, zahodno verzijo TikTok in vzhodno verzijo Douyin, ki je kitajska verzija. Do TikToka kitajski uporabniki ne morejo dostopati. Sicer pa TikTok ni zanimiv le za mlade, čeprav je večina uporabnih stara od 16 do 24 let, ampak začenja privlačiti tudi podjetja in organizacije, ki se oglašujejo prek TikToka, med njimi eno največjih na tem družbenem omrežju je ameriška košarkarska liga NBA. Tako TikTok kot omrežje začenja privlačiti tudi drugo demografijo. Več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je ciljanega oglaševanja. Tudi političnih akterjev. Tako kot na drugih družbenih medijih se tudi na TikToku ustvarjajo mnenjski mehurčki in odmevne sobe, kjer se družijo istomisleči.
To jesen bodo v Združenih državah Amerike volitve, na katerih bodo svoj glas prvič oddali tudi tisti mladi, ki volilne pravice pred štirimi leti še niso imeli. Politične stranke jih nagovarjajo tudi prek TikToka, seveda na način, ki jim je blizu. Kdo pa jih bo prepričal? Da gre za angažirano in močno skupino so pokazali že, ko so protestirali proti neregulaciji strelnega orožja v ZDA, pa za spremembe okoljskih politik za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, segrevanja planeta ter upočasnitev podnebnih sprememb. Pred časom pa so tudi pokazali, kaj si mislijo o Donaldu Trumpu. Oboževalci K-popa, korejske popularne glasbe, so rezervirali vstopnice za zborovanje v Tulsi, ki pa se ga potem niso udeležili. Zborovanje z rekordnim številom napovedanih obiskovalcev se je tako spremenilo v eno z najmanjšim obiskom.
"To je poseben fenomen, kako je skupnost oboževalcev postala pravi dejavnik v mednarodnih odnosih. Svetovna zdravstvena organizacija je določeno korejsko pop skupino povabila na zasedanje Generalne skupščine. Zakaj? Ker imajo 100 milijonov oboževalcev po celem svetu. Gre na nek način za podobno organizacijo verski skupini, ki je zelo močna. In v času korona krize so postali pomemben dejavnik pri obvladovanju epidemije v tem delu sveta. To, kar so naredili Trumpu, po mojem mnenju ponovno pokaže, da nastopajo v mednarodnih odnosih neke nove skupine, ki prej niso bile poznane, ki se promovirajo preko novih družbenih medijev in vplivajo na dejanske politične ekonomske razplete. Tudi na razplete epidemije in na to, koliko bo na koncu smrtnih žrtev v Aziji. To je fascinantno, kar se dogaja.«
Mladi tako postajajo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Tisti, ki jih bo znal uspešno nagovoriti, bo tudi dobil njihov glas. Se je pa treba zavedati, da gre za najbolj informirane mlade v zgodovini človeštva, saj so se rodili v svet interneta. Ali to tudi pomeni, da poznajo njegove plati bolje kot starejši?
Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?
Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik
Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.
Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel
Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)
Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti.
Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay
Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay)
Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)
V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.
Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design
Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo
Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)
Neveljaven email naslov