Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudmila Aleksejeva

29.07.2015


V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene  predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice.  Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna.  Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike  je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem  novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.

Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?

Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije.  V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.

Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.

Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.

Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo.  Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.

Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.

Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?

Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.

Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi  helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.

Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?

Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine.  Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.

Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo  podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.

Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998.  V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej,  naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno.  Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.

Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.


Ljudmila Aleksejeva

29.07.2015


V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene  predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice.  Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna.  Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike  je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem  novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.

Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?

Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije.  V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.

Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.

Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.

Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo.  Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.

Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.

Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?

Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.

Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi  helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.

Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?

Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine.  Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.

Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo  podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.

Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998.  V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej,  naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno.  Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.

Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.


17.04.2024

Nataša Kramberger: Kako je možno, da v tako majhni državi obstaja tako velik prepad med urbano in ruralno kulturo?!

Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanov


10.04.2024

Katarina Štrukelj: Solidarnost pri Slovencih obstaja

Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?


03.04.2024

Vesna Rijavec: "Tudi vsak med nami mora prispevati k temu, da bo pravna država delovala."

V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv


27.03.2024

Sonja Gole: Na spremenjene zahteve okolja smo pripravljeni, saj imamo odlične sodelavce z znanjem, inovativnostjo in zavzetostjo

Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic


20.03.2024

Mateja Čalušić: Dokazati moramo, zakaj je obdavčevanje plačil za težje pogoje obdelave neupravičeno

Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..


13.03.2024

Branko Franc Selak: Kamorkoli grem, vedno najprej pogledam kamen

Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.


06.03.2024

Maja Bednaš: "Pri napovedih gospodarskih gibanj smo uspešni, nismo pristranski."

Gostja današnjega intervjuja je direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. Gre za strokovno neodvisno ustanovo, čeprav sodi pod vlado. Ukvarja se z analizo gospodarskih gibanj. Najbolj so prepoznavni po Pomladanski in Jesenski napovedi. Na podlagi preteklih gibanja napovedo kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Zelo odmevno je tudi poročilo o produktivnosti, pa o razvoju, pa potem še vrsta mesečnih analiz na primer Ekonomsko ogledalo, v zadnjem času pa tudi kratki tedenski odmevi na izbrane kazalce, grafi tedna. Zametki Urada so še v prejšnji državi, takrat je bil zavod za družbeno planiranje, v samostojni državi se je preoblikoval v zavod za makroekonomske analize in razvoj, od leta 94, torej 30 let, pa deluje kot Urad. In omenjeni urad zdaj že peto leto vodi direktorica Maja Bednaš.


28.02.2024

Gorazd Pfeifer: Energetika se ne načrtuje za mandat ene vlade

V oddaji Intervju smo tokrat gostili predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško Gorazda Pfeiferja. Iz operaterja jedrskega reaktorja in vodje proizvodnje se je povzpel do direktorja najpomembnejšega elektroenergetskega objekta v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, energetski stabilnosti države, vlogi krške nuklearke pri prehodu v brezogljično družbo, proizvodnji vodika v nuklearkah in tudi o reaktorjih četrte generacije, ki bodo omogočali bistveno višjo proizvodnjo električne energije in hkrati zagotavljali večjo varnost. Spoznajte Gorazda Pfeiferja, izjemnega jedrskega strokovnjaka, ki je znanja in izkušnje nabiral tudi v Združenih državah Amerike in ki ga odlikuje visoka stopnja integritete in varnostne kulture.


21.02.2024

Doc. dr. Tanja Bagar: "O konoplji vedo pacienti več kot zdravniki."

Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv


14.02.2024

Tim Prezelj, raziskovalec spolne vzgoje v šoli: To ni predmet kot matematika, ampak mehka veščina

V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.


07.02.2024

Ana Duša, režiserka predstave Umetnost vojne/umetnost miru

V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.


31.01.2024

Simon Ošlak Gerasimov o slovenskih sledeh v Gradcu

Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.


24.01.2024

Matevž Podjed, direktor Notranjskega parka: Ekosistem Cerkniškega jezera je na veliki preizkušnji

Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.


17.01.2024

Prof. dr. Bojko Bučar: Nisem pričakoval te stopnje nasilja

Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.


10.01.2024

Nina Radin, samostojna babica

Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.


03.01.2024

Izbor intervjujev iz leta 2023 - 2. del

Prvo sredo v letu 2024 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 46 sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 14 najodmevnejših. Odlomke prvih sedmih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali še preostale. Poslušali boste lahko odlomke iz pogovorov z dr. Urošem Ahčanom, patrom Karlom Gržanom, arheologom dr. Markom Meletom, psihiatrom dr. Robertom Oraveczom, šansonjerko Vito Mavrič, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine Anjo Mager ter hidrologom Rokom Fazarincem.


27.12.2023

Izbor intervjujev iz leta 2023, 1. del

V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.


20.12.2023

Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle: Ključno sporočilo današnje napovedi je zmerni optimizem

V oddaji Intervju tokrat gostimo guvernerja Banke Slovenije Boštjana Vasleta. Prvi mož naše centralne banke skupaj z ostalimi guvernerji v Frankfurtu odloča o ključnih monetarnih ukrepih, ki krojijo življenja Evropejcev, med drugim tudi o višini obrestnih mer, ki vplivajo na naše zadolževanje. V Ljubljani pa skupaj z ekipo nadzoruje poslovanje slovenskih bank ter bdi nad finančno stabilnostjo v državi. V pogovoru tik pred koncem leta nam bo med drugim razkril za koliko se bo gospodarska aktivnost prihodnje leto okrepila, zakaj je slovenska inflacija precej višja od evrske, na račun česa slovenske banke letos kujejo rekordne dobičke in ali se bo čez leto dni potegoval za nov šestletni mandat.


13.12.2023

Dušan Škodič, avtor knjige Triglav je naš

Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.


06.12.2023

Radomir Putnik: Nafto bo kmalu zamenjal tekoči vodik

Dubaj je te dni zbirališče svetovnih voditeljev, ki na podnebni konferenci razpravljajo o prihodnosti planeta, Riad pa bo čez šest let gostil svetovno razstavo Expo. Arabske države kar tekmujejo v privabljanju svetovne javnosti na mnogih področjih. Savdska Arabija, ki je tudi največja svetovna izvoznica nafte, počasi prihaja na piedestal Arabskega polotoka. To je pri svojem delovanju opažal Radomir Putnik, in sicer pri izdelavi ventilov v naftni, petrokemični in nuklearni industriji. Danes projektira in postavlja sončne elektrarne ter polnilnice za električna vozila. Vidi se tudi v vlogi povezovalca med slovenskimi podjetji in trgom Savdske Arabije. Z navdušenjem govori o viziji 2030, projektih NEOM in priložnostih v tem delu sveta. S čim in zakaj ga je kot podjetnika zasvojila Savdska Arabija? In ali je ta arabska država, ki ji pripisujejo številne kršitve človekovih pravic, priložnost za slovenska podjetja? O tem v sredinem Intervjuju.


Stran 1 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov