Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pierre-François Mourier

02.12.2015


»Radi bi spet zaživeli normalno in nihče nam ne bo vzel našega načina življenja, v katerem se lahko ljudje vseh veroizpovedi, narodnosti, ras in spolov svobodno in v miru združujemo,« pravi njegova ekscelenca, francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-Francois Mourier, ki smo ga k pogovoru povabili po nedavnih terorističnih napadih v Parizu. Kako odgovoriti na grožnjo teroristov? Ali smo za svojo varnost pripravljeni plačati z odrekanjem nekaterim svoboščinam? Zakaj se enačba, ki na eno stran enačaja postavlja begunce ali pa muslimane na drugo pa teroriste ne izide? Kako bo Francija negovala svojo multikulturno podobo? O tem se je s francoskim gostom pogovarjal Luka Robida.

 

Gospod veleposlanik Pierre-Francois Mourier, dobrodošli. S skladbo belgijsko-francoskega šansoniera Jacquesa Brela »Quand on n’a que l’amour« (Ko imava le ljubezen) so se minuli konec tedna na slovesnosti poslovili od žrtev pariških napadov. Kako se vas je dotaknilo jasno sporočilo pesmi, da se orožju lahko zoperstavimo z ljubeznijo?

Slovesnost se mi je zdela izjemno ganljiva. Šlo je za dogodek na državni ravni v spomin na 130 tistih, ki so jih ubili 13-ega novembra, in stotine ranjenih. Dogodek se je dotaknil vseh Francozov, ne glede na njihovo poreklo. Tudi Jacques Brel, kot omenjeno,  je bil belgijsko-francoskega porekla. Slovesnost pa je na nek način združila vse, ne na verski način, pač pa smo se združili v spominu na preminule.

 

Pariz je bil v tem letu dvakrat tarča terorističnih napadov. Kako se je življenje v francoski prestolnici spremenilo po napadih na Charlie Hebdo? Januarja je ulice francoskih mest preplavilo več milijonov Francozov, česa podobnega pa po 13-tem novembru nismo videli.

Mislim, da je med dogodkoma neka bistvena razlika. Sedmega januarja je Francija doživela velikanski šok. Ne le zaradi pomembnega števila žrtev, ampak tudi zaradi tega, kar so predstavljale.  Zgodil se je napad na osrednje vrednote francoske tradicije. Svoboda govora, svoboda izražanja sta zgodovinsko gledano rojeni v Franciji. Svoboda, da lahko poveš vse, ne da bi zato tvegal življenje, velja za naše največje bogastvo. Nekaj reči, še ne pomeni nekaj storiti. Ker beseda ni dejanje, pač pa je sredstvo za sporazumevanje. Beseda ni napad in po navadi ne sproži nesorazmerne reakcije – kot je bila smrt ilustratorjev in intelektualcev. Močna čustva so zajela Francoze in jih združila v tolikšnem številu. Pa ne le Francoze. Prišli so številni voditelji držav, tudi vaša predsednik vlade in zunanji minister sta bila na pariškem shodu. In to je dokaz, da ni bila napadena le Francija oziroma nekaj ilustratorjev, pač pa ideja, vrednote, ki jih živimo, njihovo bistvo pa je – svoboda. Napadi 13-ega novembra so drugačni. Ne moremo ocenjevati, da so bil bolj ali manj grozni od januarskih – drugačna je njihova narava! Nič več ni bila napadena le naša svoboda izražanja, ampak je bil napaden naš način življenja, družbeni način, ki smo ga zgradili v Franciji, v Evropi in v veliko drugih državah. Model, ki temelji na svobodi govora, na svobodnem in varnem gibanju. In zakaj tem napadom niso sledili tako množični shodi? Najprej zato, ker so oblasti nemudoma razglasile izredne razmere, v katerih so prepovedana množična zborovanja. Svet se je odzval drugače, tudi s profilnimi slikami na Facebooku, obarvanimi v francosko zastavo, in z izobešanjem zastav z oken domov, kar je predlagal predsednik republike. Takoj smo hoteli spet zaživeti normalno. In poteza, da so ljudje le nekaj dni po napadih vnovič napolnili terase restavracij, sporoča – “Ne. Ne boste nam vzeli našega svobodnega načina življenja!” »Ne boste nam vzeli načina življenja, v katerem lahko moški in ženska, jud in musliman, temnopolti in belci mirno sedejo na teraso kavarne.« Francija je namreč multikulturna dežela. In tudi dežela številnih veroizpovedi, čeprav je laična država.

 

Slišali smo torej Brelovo pesem, kako se nad orožje spraviti z ljubeznijo, pred tem so nas mediji zasipali s podobami francoskega parlamenta, ki poje Marseillaso, francosko himno in še posebej z njenim verzom “Aux armes, citoyens!” oziroma “K orožju, državljani!” Kako torej Francija odgovarja na teroristične grožnje – z ljubeznijo ali orožjem?

Odgovoriti je treba z vsemi razpoložljivimi sredstvi! Najprej nekaj pojasnil o himni. Slišal sem namreč precej napačnih razumevanj. Poziv “K orožju, državljani!” pomeni, da se lahko ljudstvo proti zatiranju legitimno upre z orožjem. Nekaj podobnega je zapisano v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, ki prav tako velja za enega temeljnih besedil o svoboščinah. Razumeti moramo, da je himna seveda bojna pesem, a nikakor ni ksenofobna, sovražna do tujcev, agresivna. Pač govori o narodnem ponosu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: ljubezen ali orožje? Oboje! Ljubezen kot sočutje, solidarnost, kot sporočilo, da je življenje vredno živeti, tudi v težkih trenutkih. Kar pa se je zgodilo, zrelativizira naše vsakdanje skrbi. In orožje … Kot je dejal predsednik republike, takih dogodkov ne moremo dopusti, nanje se moramo odzvati najodločneje, pa naj bo to pri nas ali kje drugje. To se je v nekaj dneh zgodilo z operacijo v predmestju Saint Denis in v številnih francoskih mestih ter s silovito operacijo zoper Islamsko državo v Siriji.

 

Terorizem s sejanjem strahu zmaguje! Kako naprej, da ne bi več živeli v svetu terorističnih groženj? Zadrživa se pri varnostnem vidiku.

Predsednik in vlada poudarjata nujnost, da mora biti Francozom zagotovljena varnost. Zato moramo kar najhuje udariti po Islamski državi, s podporo najširše koalicije in v okviru resolucije Združenih narodov. Nujno je treba razdejati tudi, kako naj rečem, islamomafijo, njena omrežja, fundamentalizem, razbojništvo.

 

Govorimo torej o dveh vojnah – o tisti zoper Islamsko državo v Siriji, in drugi, ki poteka, oziroma še bo potekala v Franciji, v Evropi. Francija se v Siriji ne more spopadati sama. Vaš predsednik se je podal na turnejo od Washingtona do Moskve. A različni geostrateški interesi držav otežujejo zadeve.

V pravnem pomenu smo lahko v vojni zgolj z neko državo, Islamska država pa to ni. Zato z njo v pravnem pomenu nismo v vojni, pač pa zoper Islamsko državo izvajamo vojaške, policijske operacije. Seveda z njo nismo v vojni na našem nacionalnem ozemlju, v vojni zoper ljudi, ki so tudi naši državljani. Gre za to, da državljanom zagotovimo varnost. Vse torej poteka striktno v zakonskem okviru. Čeprav so se pri nas streljali, to ni vojna, ampak policijska akcija. Glede velike koalicije naj rečem tole: zoper tovrstno nevarnost potrebujemo vse – Združene države Amerike, Evropo, v njej največji vojaški sili Veliko Britanijo in Francijo, pomoč obljublja Nemčija, potrebujemo Slovenijo, ki nam bo pomagala, potrebujemo Rusijo, ki je bila tudi sama napadena, ko so nad Sinajem strmoglavili potniško letalo z ruskimi državljani. Bolj kot kdajkoli prej pa potrebujemo muslimanski svet. Ne glede na to, ali gre za večinsko šiitske ali večinsko sunitske države – počutiti se morajo kot del boja proti Islamski državi. Ta deluje po preprostem načelu vsesplošnega uničenja.

 

Kaj lahko pričakujemo od posredovanja v Siriji?

Ocenjujemo, da je oboroženih pripadnikov Islamske države približno 30 tisoč in proti takemu številu je možno izvesti operacije. To nameravamo storiti s klasičnim vojaškim posredovanjem, z uničenjem njihovih položajev, z gospodarskim posredovanjem, tako da preprečimo njihovo financiranje, ki temelji zlasti na preprodaji nafte, presekati je treba tudi dovod drugih finančnih virov, tu je še posredovanje v kibernetskem prostoru. Mislim, da je vprašanje Islamske države rešljivo. Precej bolj zapleteno od tega pa je vprašanje terorizma na splošno.

 

Francija je dobila tudi podporo Slovenije. Ta se nanaša zlasti na napotitev dodatnih inštruktorjev na misijo Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil Malija. A je Francija s tem dobila, kar je pričakovala od Slovenije?

Odkrito rečeno, kot vselej je odziv Slovenije vzoren. Seveda nismo pričakovali, da nam Slovenija pošlje, denimo, 50 letal, 50 tisoč mož. Pričakovali smo, da nam bo pomagala po  svojih močeh. In to, da nam Slovenija na pomoč priskoči z do desetimi vojaki, je za nas bistvenega pomena. Tega ne razumemo zgolj kot simbolno potezo. Gre za skupni trud na poti k skupnemu cilju. Vsak prispeva, kolikor zmore. Več od Slovenije ne bi mogli pričakovati. Izkazalo se je tudi, da združeni stojimo nasproti grožnji, ki preti nam vsem. Terorizem ne pozna meja, lahko udari kjerkoli.

 

Naša svoboda dobiva udarce z dveh strani. Najprej so jo napadli teroristi, zdaj pa se v imenu zagotavljanja naše varnosti bomo mogli več gibati tako svobodno kot doslej, sprejemljivo nam bo, da smo bolj nadzorovani. Koliko svobode smo pripravljeni žrtvovati za lastno varnost?

Ne gre za to, da bi bili pripravljeni sprejeti večji nadzor. Preprosto nimamo izbire! Spomnite se – ste si pred 11-tim septembrom sezuvali čevlje pri nadzoru pred vstopom na letalo? Ne! Po 11-tem septembru to počnemo vsi in povsod. Ko pomisliš na to, se zdi noro! Potem je to postal običajen način, saj gre lahko za vprašanje življenja ali smrti. V Franciji so zdaj razglasili izredne razmere. S tem nam niso odvzete svoboščine, izredne razmere je izglasoval parlament, torej voljeni predstavniki državljanov. Govorimo o prostovoljni odpovedi nekaterim svoboščinam, za določen čas, v zameno za našo varnost.

 

Januarja se je zdelo, da bomo po hitrem postopku dobili evropsko bazo podatkov o potnikih, ki naj bi prišla prav v boju proti terorizmu.

To pa je vprašanje demokracije, kjer država ali pa federacija demokratičnih držav kot je Evropska unija, za sprejem odločitve potrebuje določen čas. Tako imenovani Passanger Name Record  bomo po mojem dobili, sicer bo vsaka država sprejela svojega, kar pa ne bi bilo dobro. Povzročilo bi težave ustreznosti podatkov in operativnosti med posameznimi bazami podatkov. To bi bilo manj učinkovito. Torej to bazo podatkov potrebujemo.

 

In ob vprašanju prostega gibanja smo nevarno trčili ob begunsko vprašanje. Napadalci naj bi za prihod v Pariz izkoristili begunski tok. Okrepljeni napadi v Siriji lahko še dodatno pospešijo migracije. Evropa pa svojih vrat ne more imeti odprtih v nedogled, smo te dni slišali reči francoskega premiera Manuela Vallsa, ki pa pri tej oceni ni osamljen politik. V zadnjem času smo slišali pozive k solidarnosti, po drugi strani pa ideje o mini-schengenu, v okviru katerega bi se trdneje povezale le nekatere države. Kaj to pomeni za ohranitev evropske ideje. Je zapiranje meja pravi odgovor?

V odprtem svetu, svetu prostega trga, kot je Evropska unija, je to slab ukrep. Saj je naš družbeni model utemeljen na prostem pretoku ljudi, gospodarski model pa na prostem pretoku storitev, blaga. In to je ideja, na kateri je zrasla Evropa. Očitno je torej, da vse ideje o delitvi Evrope, naj gre za mini-schengen ali kaj drugega, ne vodijo v pravo smer. Pa vendarle, naj grem za trenutek nekoliko nazaj. Na žalost, so nekateri teroristi prišli pomešani med begunce. Izkoristili so to možnost. Kar je pomembno in to so odločno zagovarjali tako francoski premier Manuel Valls, predsednik republike in nemška kanclerka Angela Merkel – treba se je izogibati enačenju beguncev s teroristi! Begunci bežijo pred natanko istimi dogodki, kot so se pripetili v Parizu, bežijo pred enako grožnjo.

Skušajo zaščititi svoje otroke, žene, sebe, tako da gredo nekam, kjer menijo, da jih bodo prijazno sprejeli. Naša naloga je, da jih obravnavamo najbolje kolikor zmoremo. Ampak v določenem trenutku moramo reči, da ne moremo sprejeti več kot toliko in toliko ljudi. Ker za to nimamo finančnih sredstev, ker za kaj takega nimamo družbenih zmogljivosti … Z drugimi besedami. Vzpostavitev nacionalnih meja ni prava rešitev. Treba je ohraniti schengensko območje. Prosto gibanje je poleg miru bistven dosežek Evropske unije.

Kar pa tiče nas, je treba bolje zaščititi zunanje meje Evropske unije, urediti razmere v državah, od koder izvirajo težave – in to je pravzaprav vse, kar počnemo v Siriji. Poskrbeti moramo, da so begunci sprejeti kar se da blizu svoji držav. Saj se bodo nekega dne želeli vrniti v svojo domovino. Nihče z lahkoto ne zapušča svoje domovine. Nihče!

 

V tem duhu je potekal nedeljski vrh Evropska unija – Turčija.

Dialog s Turčijo je obrodil sadove. Turki potrebujejo našo pomoč, saj ne morejo kar tako poskrbeti za dva milijona prišlekov. V tem pogledu smo naredili pomemben napredek in čez čas se bo to poznalo pri migracijskem toku.

 

V vojni proti terorizmu je torej tudi prostor za mržnjo migrantov, ustrahovanje, paranojo, militarizacijo vsakdanjega življenja, izredne razmere se podaljšujejo, vsakdo je lahko osumljenec, etnonacionalizem dobiva krila. Napete razmere so voda na mlin skrajni desnici.

Seveda v Franciji nismo pričakovali napadov 13-ega novembra, da okrepili skrajno desnico. Ta se hrani iz družbeno-gospodarskih razmer, ki niso dobre, čeprav se izboljšujejo. In od tu poganja ksenofobija, ideje, da ne moremo sprejeti tujcev. Več ko bodo vzeli nekateri, manj dobijo drugi. Predstavljajte si, da imamo kolač, ki ga moramo razdeliti med vse nas.

 

Več ko namenimo varnosti, manj nam ostane za socialo in najšibkejše spet potiskamo na rob.

Drži. A postavljen smo pred izbiro in tu je na prvem mestu varnost. Zgodba vzpona skrajne desnice se dogaja že 30 let. Korak za korakom se vse bolj splošno uveljavlja. Tako v Franciji kot drugih državah, tudi v Nemčiji, ki je sicer precej imuna na skrajno desnico. V Sloveniji je tega manj.

 

Francijo v prihodnjih dneh čakajo regionalne volitve. Ali gre pričakovati vzpon skrajne desnice, ali pa bodo volivci prepoznali, da ena skrajnost vodi v drugo?

Možno je, da bo skrajno desna Nacionalna Fronta dobila zelo veliko podporo. Morda bomo videli učinek teh napadov, čeprav je še prezgodaj govoriti o tem. Treba je torej ponuditi neko kredibilno alternativo. In tako si vlada premiera Vallsa in predsednik Francois Hollande že tri leta prizadevata za vzpostavitev moderne levice. Levice, ki bo liberalna v pomenu financiranja, liberalizacije gospodarstva. Stavita na ponovno gospodarsko rast. Ob tem gre poudarek povrnitvi zaupanja v državo, državo, ki ne bo podlegla skušnjavam nacionalizma in ksenofobije. Ne rečem, da bo lahko. S tem se sooča vsa Evropa.

 

Teroristično grožnjo se išče med tujci. Evropo so po drugi svetovni vojni pomagali na noge postaviti tudi migranti. Švicarski pisatelj Max Frisch je o tem nekoč zapisal, »Potrebovali so delavce, prišli so ljudje«. Tu so ostali, zaživeli, si ustvarili družine, brez njih migrantov Francija ne bi bila videti tako multikulturno kot je. Nezadovoljstvo pa pogosto vznikne prav v priseljenskih skupnostih. Spomnimo se nemirov v getoiziranem Saint Denisu leta 2005, zdaj je tja vodila sled za napadalci, tako kot v bruseljsko četrt Moelenbeek. Prva generacija priseljencev ni bila problematična, težave ima četrta generacija, rojena v Franciji. Kaj je Francija dala priseljencem v integracijskem procesu, kje ji je spodletelo?

Prav imate, ko pravite, da je Francija multikulturna. Naj grem še korak naprej. Poznate četrti, ki so bile tarče napadov. 10-to okrožje je popolnoma mešano – socialno, kulturno, etnično. Zakaj so ga napadli? Napadli so model, ki učinkuje, v katerem gre vsakdo lahko kamorkoli ne glede na to ali je moški, ženska, črn, bel, Kitajec ali severnoafričan… Ta model integracije je za teroriste nesprejemljiv. Oni so največji ksenofobi, oni zahtevajo neko absurdno neomadeževanost, menijo, da se lahko ženska po rodu iz Magerba druži le z moškim istega porekla. Radi bi vzpostavili neko čistost.

 

Kot je minuli teden ob obisku Ljubljane dejal francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner – teroristov ni strah smrti, strah jih je življenja, svobode in s tem možnosti, da jim v življenju morda celo spodleti.

Točno tako. Strah jih je življenja, kakršnega mi radi živimo. Svobodno življenje, brez spon, brez prepovedi, razen tistih, ki jih narekuje človečnost. In napade so usmerili prav v to. Zato niso šli kam drugam, v kakšno drugo četrt. Eden najbolj ostrih mislecev današnjih dni, filozof in zgodovinar Marcel Gauchet je dejal, da napadi niso znak islamizacije, fundamentalizacije muslimanov. Opozoril je, da odražajo sekularizacijo precejšnjega dela muslimanov. Od mojega otroštva je Pariz popolnoma spremenil svoj obraz. Mesto je postalo multikulturno. Ko sem bil v 70-ih letih prvič v New Yorku, so me dobesedno osupnile raznolikost, pisanost, različni jeziki, in tako dalje. Takšen ja danes Pariz, je svetovno mesto. In teroristi, fundamentalisti tega ne morejo prenesti. Po njihovem je kozmopolitizem nekaj, proti čemer se je treba boriti in uničiti. A kozmopolitizem je prihodnost človeštva.

 

Naj ponovim vprašanje, kje je Franciji v procesu integracije spodletelo?

Integracija v je 80-ih odstotkih uspešna. Že v mojem otroštvu je bil Pariz zelo mešan, v moji četrti so živeli Turki, Jugoslovani, priseljenci iz Magreba, Španci, Italijani. Takrat smo še razlikovali enega od drugega. Danes nihče niti za sekundo ne pomisli, da nekdo z italijanskim poreklom ni pravi Francoz.  Enako je, ko govorimo o ljudeh ki izhajajo iz muslimanske kulture, katoliške, protestantske ali judovske – naša skupna in glavna kultura je francoska.

 

Pravite pa, da so težavni zlasti moški v letih odraščanja.

In tu jim je treba priti nasproti s socialnimi ukrepi, problem bi po mojem v velikanski meri odpravili, če bi vsi imeli zaposlitev. Če ne gre drugače so tu lahko tudi ukrepi kazenske narave.

 

Kot beguncev ne gre enačiti s teroristi, tudi islama ne gre enačiti s terorizmom. V nedeljo se je več kot 400 imamov, verskih voditeljev in islamskih aktivistov jasno distanciralo od terorizma. Notranji minister Bernard Cazeneuve pa jih je podprl z besedami, da lahko zmago zoper mračnjaške poglede na islam, kakršne ima Islamska država, zagotovijo le verski voditelji.

Že ideja sama, da nekdo združuje islam s fundamentalizmom, je absurdna. Muslimanom škoduje, ker fundamentalizem – to ni njihov islam, ni njihova kultura. Kar lahko muslimani storijo, je, tako kot je to takoj storila islamska skupnost v Sloveniji, da se distancirajo od Islamske države. Da povejo, naj fundamentalisti ne govorijo tudi v njihovem imenu, da povejo, da so drugačni, da ne sprejemajo ideologije Islamske države. To jim je lahko v pomoč.

 

Za konec še vprašanje: Kako bi lahko trenutne razmere bolj plodno, konstruktivno izkoristili za krepitev evropskih vrednost, svobode, človekovih pravic, socialne države? Kako bi okrepili strpnost? Lahko to dosežemo v duhu slišane Brelove pesmi? Bo Francija ohranila multikulturno podobo?

Kot bi rekli Američani – hočeš ali ne – da, ostala bo multikulturna. O tem ni prav nikakršnega dvoma. Vse države bodo postajale vedno bolj multikulturne. Naj pa se to dogaja v takem ritmu, kot ga posamezne države zmorejo. In ne morem se izogniti, da se ne bi v tem pogovoru obregnil še ob podnebno konferenco Združenih narodov, ki te dni poteka v Parizu. Če se ne bomo zdaj borili proti podnebnim spremembam, čez 20 let Slovenije ne bosta prečkala dva ampak 150 milijonov beguncev. Osebno sem naklonjen selitvam prebivalstva, prav tako mešanju prebivalstva. A to se mora zgoditi na strpen način. Družbe se mešajo, ena trči v drugo. Lažje je to reči, kot pa storiti . A treba bi bilo ohraniti naš odprt model globalnega gibanja ljudi, pri tem naj vsak spoštuje kulturo drugega. Dežele, ki pa jih migranti zapuščajo, se morajo kljub temu razvijati. Razvojna pomoč je v 21-tem stoletju bistvena. Z drugimi besedami – potovati in se ustaliti kjerkoli na svetu – s tem je vse lepo in prav, a to se mora dogajati tako, da je to sprejemljivo za državo, ki prišleka sprejme.

 

Gospod veleposlanik, hvala za obisk, hvala za pogovor.

Hvala vam.


Pierre-François Mourier

02.12.2015


»Radi bi spet zaživeli normalno in nihče nam ne bo vzel našega načina življenja, v katerem se lahko ljudje vseh veroizpovedi, narodnosti, ras in spolov svobodno in v miru združujemo,« pravi njegova ekscelenca, francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-Francois Mourier, ki smo ga k pogovoru povabili po nedavnih terorističnih napadih v Parizu. Kako odgovoriti na grožnjo teroristov? Ali smo za svojo varnost pripravljeni plačati z odrekanjem nekaterim svoboščinam? Zakaj se enačba, ki na eno stran enačaja postavlja begunce ali pa muslimane na drugo pa teroriste ne izide? Kako bo Francija negovala svojo multikulturno podobo? O tem se je s francoskim gostom pogovarjal Luka Robida.

 

Gospod veleposlanik Pierre-Francois Mourier, dobrodošli. S skladbo belgijsko-francoskega šansoniera Jacquesa Brela »Quand on n’a que l’amour« (Ko imava le ljubezen) so se minuli konec tedna na slovesnosti poslovili od žrtev pariških napadov. Kako se vas je dotaknilo jasno sporočilo pesmi, da se orožju lahko zoperstavimo z ljubeznijo?

Slovesnost se mi je zdela izjemno ganljiva. Šlo je za dogodek na državni ravni v spomin na 130 tistih, ki so jih ubili 13-ega novembra, in stotine ranjenih. Dogodek se je dotaknil vseh Francozov, ne glede na njihovo poreklo. Tudi Jacques Brel, kot omenjeno,  je bil belgijsko-francoskega porekla. Slovesnost pa je na nek način združila vse, ne na verski način, pač pa smo se združili v spominu na preminule.

 

Pariz je bil v tem letu dvakrat tarča terorističnih napadov. Kako se je življenje v francoski prestolnici spremenilo po napadih na Charlie Hebdo? Januarja je ulice francoskih mest preplavilo več milijonov Francozov, česa podobnega pa po 13-tem novembru nismo videli.

Mislim, da je med dogodkoma neka bistvena razlika. Sedmega januarja je Francija doživela velikanski šok. Ne le zaradi pomembnega števila žrtev, ampak tudi zaradi tega, kar so predstavljale.  Zgodil se je napad na osrednje vrednote francoske tradicije. Svoboda govora, svoboda izražanja sta zgodovinsko gledano rojeni v Franciji. Svoboda, da lahko poveš vse, ne da bi zato tvegal življenje, velja za naše največje bogastvo. Nekaj reči, še ne pomeni nekaj storiti. Ker beseda ni dejanje, pač pa je sredstvo za sporazumevanje. Beseda ni napad in po navadi ne sproži nesorazmerne reakcije – kot je bila smrt ilustratorjev in intelektualcev. Močna čustva so zajela Francoze in jih združila v tolikšnem številu. Pa ne le Francoze. Prišli so številni voditelji držav, tudi vaša predsednik vlade in zunanji minister sta bila na pariškem shodu. In to je dokaz, da ni bila napadena le Francija oziroma nekaj ilustratorjev, pač pa ideja, vrednote, ki jih živimo, njihovo bistvo pa je – svoboda. Napadi 13-ega novembra so drugačni. Ne moremo ocenjevati, da so bil bolj ali manj grozni od januarskih – drugačna je njihova narava! Nič več ni bila napadena le naša svoboda izražanja, ampak je bil napaden naš način življenja, družbeni način, ki smo ga zgradili v Franciji, v Evropi in v veliko drugih državah. Model, ki temelji na svobodi govora, na svobodnem in varnem gibanju. In zakaj tem napadom niso sledili tako množični shodi? Najprej zato, ker so oblasti nemudoma razglasile izredne razmere, v katerih so prepovedana množična zborovanja. Svet se je odzval drugače, tudi s profilnimi slikami na Facebooku, obarvanimi v francosko zastavo, in z izobešanjem zastav z oken domov, kar je predlagal predsednik republike. Takoj smo hoteli spet zaživeti normalno. In poteza, da so ljudje le nekaj dni po napadih vnovič napolnili terase restavracij, sporoča – “Ne. Ne boste nam vzeli našega svobodnega načina življenja!” »Ne boste nam vzeli načina življenja, v katerem lahko moški in ženska, jud in musliman, temnopolti in belci mirno sedejo na teraso kavarne.« Francija je namreč multikulturna dežela. In tudi dežela številnih veroizpovedi, čeprav je laična država.

 

Slišali smo torej Brelovo pesem, kako se nad orožje spraviti z ljubeznijo, pred tem so nas mediji zasipali s podobami francoskega parlamenta, ki poje Marseillaso, francosko himno in še posebej z njenim verzom “Aux armes, citoyens!” oziroma “K orožju, državljani!” Kako torej Francija odgovarja na teroristične grožnje – z ljubeznijo ali orožjem?

Odgovoriti je treba z vsemi razpoložljivimi sredstvi! Najprej nekaj pojasnil o himni. Slišal sem namreč precej napačnih razumevanj. Poziv “K orožju, državljani!” pomeni, da se lahko ljudstvo proti zatiranju legitimno upre z orožjem. Nekaj podobnega je zapisano v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, ki prav tako velja za enega temeljnih besedil o svoboščinah. Razumeti moramo, da je himna seveda bojna pesem, a nikakor ni ksenofobna, sovražna do tujcev, agresivna. Pač govori o narodnem ponosu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: ljubezen ali orožje? Oboje! Ljubezen kot sočutje, solidarnost, kot sporočilo, da je življenje vredno živeti, tudi v težkih trenutkih. Kar pa se je zgodilo, zrelativizira naše vsakdanje skrbi. In orožje … Kot je dejal predsednik republike, takih dogodkov ne moremo dopusti, nanje se moramo odzvati najodločneje, pa naj bo to pri nas ali kje drugje. To se je v nekaj dneh zgodilo z operacijo v predmestju Saint Denis in v številnih francoskih mestih ter s silovito operacijo zoper Islamsko državo v Siriji.

 

Terorizem s sejanjem strahu zmaguje! Kako naprej, da ne bi več živeli v svetu terorističnih groženj? Zadrživa se pri varnostnem vidiku.

Predsednik in vlada poudarjata nujnost, da mora biti Francozom zagotovljena varnost. Zato moramo kar najhuje udariti po Islamski državi, s podporo najširše koalicije in v okviru resolucije Združenih narodov. Nujno je treba razdejati tudi, kako naj rečem, islamomafijo, njena omrežja, fundamentalizem, razbojništvo.

 

Govorimo torej o dveh vojnah – o tisti zoper Islamsko državo v Siriji, in drugi, ki poteka, oziroma še bo potekala v Franciji, v Evropi. Francija se v Siriji ne more spopadati sama. Vaš predsednik se je podal na turnejo od Washingtona do Moskve. A različni geostrateški interesi držav otežujejo zadeve.

V pravnem pomenu smo lahko v vojni zgolj z neko državo, Islamska država pa to ni. Zato z njo v pravnem pomenu nismo v vojni, pač pa zoper Islamsko državo izvajamo vojaške, policijske operacije. Seveda z njo nismo v vojni na našem nacionalnem ozemlju, v vojni zoper ljudi, ki so tudi naši državljani. Gre za to, da državljanom zagotovimo varnost. Vse torej poteka striktno v zakonskem okviru. Čeprav so se pri nas streljali, to ni vojna, ampak policijska akcija. Glede velike koalicije naj rečem tole: zoper tovrstno nevarnost potrebujemo vse – Združene države Amerike, Evropo, v njej največji vojaški sili Veliko Britanijo in Francijo, pomoč obljublja Nemčija, potrebujemo Slovenijo, ki nam bo pomagala, potrebujemo Rusijo, ki je bila tudi sama napadena, ko so nad Sinajem strmoglavili potniško letalo z ruskimi državljani. Bolj kot kdajkoli prej pa potrebujemo muslimanski svet. Ne glede na to, ali gre za večinsko šiitske ali večinsko sunitske države – počutiti se morajo kot del boja proti Islamski državi. Ta deluje po preprostem načelu vsesplošnega uničenja.

 

Kaj lahko pričakujemo od posredovanja v Siriji?

Ocenjujemo, da je oboroženih pripadnikov Islamske države približno 30 tisoč in proti takemu številu je možno izvesti operacije. To nameravamo storiti s klasičnim vojaškim posredovanjem, z uničenjem njihovih položajev, z gospodarskim posredovanjem, tako da preprečimo njihovo financiranje, ki temelji zlasti na preprodaji nafte, presekati je treba tudi dovod drugih finančnih virov, tu je še posredovanje v kibernetskem prostoru. Mislim, da je vprašanje Islamske države rešljivo. Precej bolj zapleteno od tega pa je vprašanje terorizma na splošno.

 

Francija je dobila tudi podporo Slovenije. Ta se nanaša zlasti na napotitev dodatnih inštruktorjev na misijo Evropske unije za usposabljanje oboroženih sil Malija. A je Francija s tem dobila, kar je pričakovala od Slovenije?

Odkrito rečeno, kot vselej je odziv Slovenije vzoren. Seveda nismo pričakovali, da nam Slovenija pošlje, denimo, 50 letal, 50 tisoč mož. Pričakovali smo, da nam bo pomagala po  svojih močeh. In to, da nam Slovenija na pomoč priskoči z do desetimi vojaki, je za nas bistvenega pomena. Tega ne razumemo zgolj kot simbolno potezo. Gre za skupni trud na poti k skupnemu cilju. Vsak prispeva, kolikor zmore. Več od Slovenije ne bi mogli pričakovati. Izkazalo se je tudi, da združeni stojimo nasproti grožnji, ki preti nam vsem. Terorizem ne pozna meja, lahko udari kjerkoli.

 

Naša svoboda dobiva udarce z dveh strani. Najprej so jo napadli teroristi, zdaj pa se v imenu zagotavljanja naše varnosti bomo mogli več gibati tako svobodno kot doslej, sprejemljivo nam bo, da smo bolj nadzorovani. Koliko svobode smo pripravljeni žrtvovati za lastno varnost?

Ne gre za to, da bi bili pripravljeni sprejeti večji nadzor. Preprosto nimamo izbire! Spomnite se – ste si pred 11-tim septembrom sezuvali čevlje pri nadzoru pred vstopom na letalo? Ne! Po 11-tem septembru to počnemo vsi in povsod. Ko pomisliš na to, se zdi noro! Potem je to postal običajen način, saj gre lahko za vprašanje življenja ali smrti. V Franciji so zdaj razglasili izredne razmere. S tem nam niso odvzete svoboščine, izredne razmere je izglasoval parlament, torej voljeni predstavniki državljanov. Govorimo o prostovoljni odpovedi nekaterim svoboščinam, za določen čas, v zameno za našo varnost.

 

Januarja se je zdelo, da bomo po hitrem postopku dobili evropsko bazo podatkov o potnikih, ki naj bi prišla prav v boju proti terorizmu.

To pa je vprašanje demokracije, kjer država ali pa federacija demokratičnih držav kot je Evropska unija, za sprejem odločitve potrebuje določen čas. Tako imenovani Passanger Name Record  bomo po mojem dobili, sicer bo vsaka država sprejela svojega, kar pa ne bi bilo dobro. Povzročilo bi težave ustreznosti podatkov in operativnosti med posameznimi bazami podatkov. To bi bilo manj učinkovito. Torej to bazo podatkov potrebujemo.

 

In ob vprašanju prostega gibanja smo nevarno trčili ob begunsko vprašanje. Napadalci naj bi za prihod v Pariz izkoristili begunski tok. Okrepljeni napadi v Siriji lahko še dodatno pospešijo migracije. Evropa pa svojih vrat ne more imeti odprtih v nedogled, smo te dni slišali reči francoskega premiera Manuela Vallsa, ki pa pri tej oceni ni osamljen politik. V zadnjem času smo slišali pozive k solidarnosti, po drugi strani pa ideje o mini-schengenu, v okviru katerega bi se trdneje povezale le nekatere države. Kaj to pomeni za ohranitev evropske ideje. Je zapiranje meja pravi odgovor?

V odprtem svetu, svetu prostega trga, kot je Evropska unija, je to slab ukrep. Saj je naš družbeni model utemeljen na prostem pretoku ljudi, gospodarski model pa na prostem pretoku storitev, blaga. In to je ideja, na kateri je zrasla Evropa. Očitno je torej, da vse ideje o delitvi Evrope, naj gre za mini-schengen ali kaj drugega, ne vodijo v pravo smer. Pa vendarle, naj grem za trenutek nekoliko nazaj. Na žalost, so nekateri teroristi prišli pomešani med begunce. Izkoristili so to možnost. Kar je pomembno in to so odločno zagovarjali tako francoski premier Manuel Valls, predsednik republike in nemška kanclerka Angela Merkel – treba se je izogibati enačenju beguncev s teroristi! Begunci bežijo pred natanko istimi dogodki, kot so se pripetili v Parizu, bežijo pred enako grožnjo.

Skušajo zaščititi svoje otroke, žene, sebe, tako da gredo nekam, kjer menijo, da jih bodo prijazno sprejeli. Naša naloga je, da jih obravnavamo najbolje kolikor zmoremo. Ampak v določenem trenutku moramo reči, da ne moremo sprejeti več kot toliko in toliko ljudi. Ker za to nimamo finančnih sredstev, ker za kaj takega nimamo družbenih zmogljivosti … Z drugimi besedami. Vzpostavitev nacionalnih meja ni prava rešitev. Treba je ohraniti schengensko območje. Prosto gibanje je poleg miru bistven dosežek Evropske unije.

Kar pa tiče nas, je treba bolje zaščititi zunanje meje Evropske unije, urediti razmere v državah, od koder izvirajo težave – in to je pravzaprav vse, kar počnemo v Siriji. Poskrbeti moramo, da so begunci sprejeti kar se da blizu svoji držav. Saj se bodo nekega dne želeli vrniti v svojo domovino. Nihče z lahkoto ne zapušča svoje domovine. Nihče!

 

V tem duhu je potekal nedeljski vrh Evropska unija – Turčija.

Dialog s Turčijo je obrodil sadove. Turki potrebujejo našo pomoč, saj ne morejo kar tako poskrbeti za dva milijona prišlekov. V tem pogledu smo naredili pomemben napredek in čez čas se bo to poznalo pri migracijskem toku.

 

V vojni proti terorizmu je torej tudi prostor za mržnjo migrantov, ustrahovanje, paranojo, militarizacijo vsakdanjega življenja, izredne razmere se podaljšujejo, vsakdo je lahko osumljenec, etnonacionalizem dobiva krila. Napete razmere so voda na mlin skrajni desnici.

Seveda v Franciji nismo pričakovali napadov 13-ega novembra, da okrepili skrajno desnico. Ta se hrani iz družbeno-gospodarskih razmer, ki niso dobre, čeprav se izboljšujejo. In od tu poganja ksenofobija, ideje, da ne moremo sprejeti tujcev. Več ko bodo vzeli nekateri, manj dobijo drugi. Predstavljajte si, da imamo kolač, ki ga moramo razdeliti med vse nas.

 

Več ko namenimo varnosti, manj nam ostane za socialo in najšibkejše spet potiskamo na rob.

Drži. A postavljen smo pred izbiro in tu je na prvem mestu varnost. Zgodba vzpona skrajne desnice se dogaja že 30 let. Korak za korakom se vse bolj splošno uveljavlja. Tako v Franciji kot drugih državah, tudi v Nemčiji, ki je sicer precej imuna na skrajno desnico. V Sloveniji je tega manj.

 

Francijo v prihodnjih dneh čakajo regionalne volitve. Ali gre pričakovati vzpon skrajne desnice, ali pa bodo volivci prepoznali, da ena skrajnost vodi v drugo?

Možno je, da bo skrajno desna Nacionalna Fronta dobila zelo veliko podporo. Morda bomo videli učinek teh napadov, čeprav je še prezgodaj govoriti o tem. Treba je torej ponuditi neko kredibilno alternativo. In tako si vlada premiera Vallsa in predsednik Francois Hollande že tri leta prizadevata za vzpostavitev moderne levice. Levice, ki bo liberalna v pomenu financiranja, liberalizacije gospodarstva. Stavita na ponovno gospodarsko rast. Ob tem gre poudarek povrnitvi zaupanja v državo, državo, ki ne bo podlegla skušnjavam nacionalizma in ksenofobije. Ne rečem, da bo lahko. S tem se sooča vsa Evropa.

 

Teroristično grožnjo se išče med tujci. Evropo so po drugi svetovni vojni pomagali na noge postaviti tudi migranti. Švicarski pisatelj Max Frisch je o tem nekoč zapisal, »Potrebovali so delavce, prišli so ljudje«. Tu so ostali, zaživeli, si ustvarili družine, brez njih migrantov Francija ne bi bila videti tako multikulturno kot je. Nezadovoljstvo pa pogosto vznikne prav v priseljenskih skupnostih. Spomnimo se nemirov v getoiziranem Saint Denisu leta 2005, zdaj je tja vodila sled za napadalci, tako kot v bruseljsko četrt Moelenbeek. Prva generacija priseljencev ni bila problematična, težave ima četrta generacija, rojena v Franciji. Kaj je Francija dala priseljencem v integracijskem procesu, kje ji je spodletelo?

Prav imate, ko pravite, da je Francija multikulturna. Naj grem še korak naprej. Poznate četrti, ki so bile tarče napadov. 10-to okrožje je popolnoma mešano – socialno, kulturno, etnično. Zakaj so ga napadli? Napadli so model, ki učinkuje, v katerem gre vsakdo lahko kamorkoli ne glede na to ali je moški, ženska, črn, bel, Kitajec ali severnoafričan… Ta model integracije je za teroriste nesprejemljiv. Oni so največji ksenofobi, oni zahtevajo neko absurdno neomadeževanost, menijo, da se lahko ženska po rodu iz Magerba druži le z moškim istega porekla. Radi bi vzpostavili neko čistost.

 

Kot je minuli teden ob obisku Ljubljane dejal francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner – teroristov ni strah smrti, strah jih je življenja, svobode in s tem možnosti, da jim v življenju morda celo spodleti.

Točno tako. Strah jih je življenja, kakršnega mi radi živimo. Svobodno življenje, brez spon, brez prepovedi, razen tistih, ki jih narekuje človečnost. In napade so usmerili prav v to. Zato niso šli kam drugam, v kakšno drugo četrt. Eden najbolj ostrih mislecev današnjih dni, filozof in zgodovinar Marcel Gauchet je dejal, da napadi niso znak islamizacije, fundamentalizacije muslimanov. Opozoril je, da odražajo sekularizacijo precejšnjega dela muslimanov. Od mojega otroštva je Pariz popolnoma spremenil svoj obraz. Mesto je postalo multikulturno. Ko sem bil v 70-ih letih prvič v New Yorku, so me dobesedno osupnile raznolikost, pisanost, različni jeziki, in tako dalje. Takšen ja danes Pariz, je svetovno mesto. In teroristi, fundamentalisti tega ne morejo prenesti. Po njihovem je kozmopolitizem nekaj, proti čemer se je treba boriti in uničiti. A kozmopolitizem je prihodnost človeštva.

 

Naj ponovim vprašanje, kje je Franciji v procesu integracije spodletelo?

Integracija v je 80-ih odstotkih uspešna. Že v mojem otroštvu je bil Pariz zelo mešan, v moji četrti so živeli Turki, Jugoslovani, priseljenci iz Magreba, Španci, Italijani. Takrat smo še razlikovali enega od drugega. Danes nihče niti za sekundo ne pomisli, da nekdo z italijanskim poreklom ni pravi Francoz.  Enako je, ko govorimo o ljudeh ki izhajajo iz muslimanske kulture, katoliške, protestantske ali judovske – naša skupna in glavna kultura je francoska.

 

Pravite pa, da so težavni zlasti moški v letih odraščanja.

In tu jim je treba priti nasproti s socialnimi ukrepi, problem bi po mojem v velikanski meri odpravili, če bi vsi imeli zaposlitev. Če ne gre drugače so tu lahko tudi ukrepi kazenske narave.

 

Kot beguncev ne gre enačiti s teroristi, tudi islama ne gre enačiti s terorizmom. V nedeljo se je več kot 400 imamov, verskih voditeljev in islamskih aktivistov jasno distanciralo od terorizma. Notranji minister Bernard Cazeneuve pa jih je podprl z besedami, da lahko zmago zoper mračnjaške poglede na islam, kakršne ima Islamska država, zagotovijo le verski voditelji.

Že ideja sama, da nekdo združuje islam s fundamentalizmom, je absurdna. Muslimanom škoduje, ker fundamentalizem – to ni njihov islam, ni njihova kultura. Kar lahko muslimani storijo, je, tako kot je to takoj storila islamska skupnost v Sloveniji, da se distancirajo od Islamske države. Da povejo, naj fundamentalisti ne govorijo tudi v njihovem imenu, da povejo, da so drugačni, da ne sprejemajo ideologije Islamske države. To jim je lahko v pomoč.

 

Za konec še vprašanje: Kako bi lahko trenutne razmere bolj plodno, konstruktivno izkoristili za krepitev evropskih vrednost, svobode, človekovih pravic, socialne države? Kako bi okrepili strpnost? Lahko to dosežemo v duhu slišane Brelove pesmi? Bo Francija ohranila multikulturno podobo?

Kot bi rekli Američani – hočeš ali ne – da, ostala bo multikulturna. O tem ni prav nikakršnega dvoma. Vse države bodo postajale vedno bolj multikulturne. Naj pa se to dogaja v takem ritmu, kot ga posamezne države zmorejo. In ne morem se izogniti, da se ne bi v tem pogovoru obregnil še ob podnebno konferenco Združenih narodov, ki te dni poteka v Parizu. Če se ne bomo zdaj borili proti podnebnim spremembam, čez 20 let Slovenije ne bosta prečkala dva ampak 150 milijonov beguncev. Osebno sem naklonjen selitvam prebivalstva, prav tako mešanju prebivalstva. A to se mora zgoditi na strpen način. Družbe se mešajo, ena trči v drugo. Lažje je to reči, kot pa storiti . A treba bi bilo ohraniti naš odprt model globalnega gibanja ljudi, pri tem naj vsak spoštuje kulturo drugega. Dežele, ki pa jih migranti zapuščajo, se morajo kljub temu razvijati. Razvojna pomoč je v 21-tem stoletju bistvena. Z drugimi besedami – potovati in se ustaliti kjerkoli na svetu – s tem je vse lepo in prav, a to se mora dogajati tako, da je to sprejemljivo za državo, ki prišleka sprejme.

 

Gospod veleposlanik, hvala za obisk, hvala za pogovor.

Hvala vam.


10.04.2024

Katarina Štrukelj: Solidarnost pri Slovencih obstaja

Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?


03.04.2024

Vesna Rijavec: "Tudi vsak med nami mora prispevati k temu, da bo pravna država delovala."

V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv


27.03.2024

Sonja Gole: Na spremenjene zahteve okolja smo pripravljeni, saj imamo odlične sodelavce z znanjem, inovativnostjo in zavzetostjo

Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic


20.03.2024

Mateja Čalušić: Dokazati moramo, zakaj je obdavčevanje plačil za težje pogoje obdelave neupravičeno

Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..


13.03.2024

Branko Franc Selak: Kamorkoli grem, vedno najprej pogledam kamen

Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.


06.03.2024

Maja Bednaš: "Pri napovedih gospodarskih gibanj smo uspešni, nismo pristranski."

Gostja današnjega intervjuja je direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. Gre za strokovno neodvisno ustanovo, čeprav sodi pod vlado. Ukvarja se z analizo gospodarskih gibanj. Najbolj so prepoznavni po Pomladanski in Jesenski napovedi. Na podlagi preteklih gibanja napovedo kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Zelo odmevno je tudi poročilo o produktivnosti, pa o razvoju, pa potem še vrsta mesečnih analiz na primer Ekonomsko ogledalo, v zadnjem času pa tudi kratki tedenski odmevi na izbrane kazalce, grafi tedna. Zametki Urada so še v prejšnji državi, takrat je bil zavod za družbeno planiranje, v samostojni državi se je preoblikoval v zavod za makroekonomske analize in razvoj, od leta 94, torej 30 let, pa deluje kot Urad. In omenjeni urad zdaj že peto leto vodi direktorica Maja Bednaš.


28.02.2024

Gorazd Pfeifer: Energetika se ne načrtuje za mandat ene vlade

V oddaji Intervju smo tokrat gostili predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško Gorazda Pfeiferja. Iz operaterja jedrskega reaktorja in vodje proizvodnje se je povzpel do direktorja najpomembnejšega elektroenergetskega objekta v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, energetski stabilnosti države, vlogi krške nuklearke pri prehodu v brezogljično družbo, proizvodnji vodika v nuklearkah in tudi o reaktorjih četrte generacije, ki bodo omogočali bistveno višjo proizvodnjo električne energije in hkrati zagotavljali večjo varnost. Spoznajte Gorazda Pfeiferja, izjemnega jedrskega strokovnjaka, ki je znanja in izkušnje nabiral tudi v Združenih državah Amerike in ki ga odlikuje visoka stopnja integritete in varnostne kulture.


21.02.2024

Doc. dr. Tanja Bagar: "O konoplji vedo pacienti več kot zdravniki."

Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv


14.02.2024

Tim Prezelj, raziskovalec spolne vzgoje v šoli: To ni predmet kot matematika, ampak mehka veščina

V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.


07.02.2024

Ana Duša, režiserka predstave Umetnost vojne/umetnost miru

V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.


31.01.2024

Simon Ošlak Gerasimov o slovenskih sledeh v Gradcu

Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.


24.01.2024

Matevž Podjed, direktor Notranjskega parka: Ekosistem Cerkniškega jezera je na veliki preizkušnji

Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.


17.01.2024

Prof. dr. Bojko Bučar: Nisem pričakoval te stopnje nasilja

Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.


10.01.2024

Nina Radin, samostojna babica

Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.


03.01.2024

Izbor intervjujev iz leta 2023 - 2. del

Prvo sredo v letu 2024 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 46 sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 14 najodmevnejših. Odlomke prvih sedmih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali še preostale. Poslušali boste lahko odlomke iz pogovorov z dr. Urošem Ahčanom, patrom Karlom Gržanom, arheologom dr. Markom Meletom, psihiatrom dr. Robertom Oraveczom, šansonjerko Vito Mavrič, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine Anjo Mager ter hidrologom Rokom Fazarincem.


27.12.2023

Izbor intervjujev iz leta 2023, 1. del

V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.


20.12.2023

Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle: Ključno sporočilo današnje napovedi je zmerni optimizem

V oddaji Intervju tokrat gostimo guvernerja Banke Slovenije Boštjana Vasleta. Prvi mož naše centralne banke skupaj z ostalimi guvernerji v Frankfurtu odloča o ključnih monetarnih ukrepih, ki krojijo življenja Evropejcev, med drugim tudi o višini obrestnih mer, ki vplivajo na naše zadolževanje. V Ljubljani pa skupaj z ekipo nadzoruje poslovanje slovenskih bank ter bdi nad finančno stabilnostjo v državi. V pogovoru tik pred koncem leta nam bo med drugim razkril za koliko se bo gospodarska aktivnost prihodnje leto okrepila, zakaj je slovenska inflacija precej višja od evrske, na račun česa slovenske banke letos kujejo rekordne dobičke in ali se bo čez leto dni potegoval za nov šestletni mandat.


13.12.2023

Dušan Škodič, avtor knjige Triglav je naš

Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.


06.12.2023

Radomir Putnik: Nafto bo kmalu zamenjal tekoči vodik

Dubaj je te dni zbirališče svetovnih voditeljev, ki na podnebni konferenci razpravljajo o prihodnosti planeta, Riad pa bo čez šest let gostil svetovno razstavo Expo. Arabske države kar tekmujejo v privabljanju svetovne javnosti na mnogih področjih. Savdska Arabija, ki je tudi največja svetovna izvoznica nafte, počasi prihaja na piedestal Arabskega polotoka. To je pri svojem delovanju opažal Radomir Putnik, in sicer pri izdelavi ventilov v naftni, petrokemični in nuklearni industriji. Danes projektira in postavlja sončne elektrarne ter polnilnice za električna vozila. Vidi se tudi v vlogi povezovalca med slovenskimi podjetji in trgom Savdske Arabije. Z navdušenjem govori o viziji 2030, projektih NEOM in priložnostih v tem delu sveta. S čim in zakaj ga je kot podjetnika zasvojila Savdska Arabija? In ali je ta arabska država, ki ji pripisujejo številne kršitve človekovih pravic, priložnost za slovenska podjetja? O tem v sredinem Intervjuju.


29.11.2023

Lidija Živčič: Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo

Lidija Živčič je strokovna vodja pri organizaciji Focus - društvu za sonaraven razvoj, kjer se med drugim ukvarja z energetiko in vprašanjem energetske revščine. Raziskave kažejo, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pri čemer ne gre več toliko za razlike med posameznimi državami, ampak za razlike med sloji znotraj držav. Na podlagi javno objavljenih podatkov je, denimo, časnik Guardian nedavno objavil analizo, po kateri so bila zasebna letala 200 milijarderjev od začetka leta 2022 do danes v zraku skupno kar 11 let, njihov ogljični odtis pa je enak odtisu skoraj 40.000 Britancev. Lidija Živčič to imenuje energetska dekadenca. »Z energijo ravnamo zelo razvratno. Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo. To je nekakšna tabu tema, nedostopno področje, ki se ga ne smemo dotikati, kajti tukaj gre za neke svoboščine ljudi, ki jih ne smemo omejevati. Takšna je vsaj retorika oziroma pojmovanje v naši družbi. Vendar se bojim, da bomo morali temu tabuju narediti konec, kajti da nas bo večina gledala, kako manjšina veselo leti, medtem ko si mi v bistvu niti ne upamo iti na obisk k neki bolj oddaljeni družini in videti ljudi, ki jih imamo zelo radi - tega žal ne bomo trpeli.« Evropska komisija je sredi novembra projektu, ki ga koordinira Focus, podelila nagrado za družbeno inovacijo leta 2023. Gre za tako imenovana skupnostna srečanja. »Gre za obliko srečanj, na katerih se v rednih intervalih, na primer enkrat na dva tedna, zbere skupina ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina. Ideja skupinskega naslavljanja, da ljudje drug drugemu pomagajo prebroditi težave energetske revščine. Na primer, če je nekdo zamenjal dražjega dobavitelja s cenejšim, lahko to svojo izkušnjo deli z drugimi skupini in s tem pomaga tudi drugim. Če ima nekdo nakopičene dolgove in je uspel s podjetjem ali ob pomoči Zveze prijateljev mladine narediti načrt za odplačevanje dolga, lahko tudi to izkušnjo deli z drugimi. Skratka, med ljudmi želimo narediti neke mreže, ki bi jih opolnomočile, delile pridobljena znanja in izkušnje in ki bi skušale destigmatrizirati eneregetsko revščino. Kajti ne gre za to, da je nekdo osebno kriv in odgovoren, ampak gre pogosto za sistemske napake, ki jih moramo sistemsko nasloviti.«


Stran 1 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov