Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mateja Stare, prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja

28.12.2016

Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.

Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja

Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.

Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.

Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.

Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.

Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.

Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.

Na prvo misijo v Gazo

Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.

Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.

“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.

Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.

Druga postaja: Južni Sudan – država, kjer ob porodu umre vsaka dvajseta ženska, vsak peti otrok pa ne doživi 5. leta starosti

Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”

Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.

Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”

Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako.  Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.

Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”

V Afganistan med talibe

“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.

Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.

“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”

Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”

Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.

Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.


Mateja Stare, prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja

28.12.2016

Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.

Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja

Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.

Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.

Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.

Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.

Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.

Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.

Na prvo misijo v Gazo

Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.

Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.

“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.

Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.

Druga postaja: Južni Sudan – država, kjer ob porodu umre vsaka dvajseta ženska, vsak peti otrok pa ne doživi 5. leta starosti

Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”

Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.

Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”

Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako.  Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.

Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”

V Afganistan med talibe

“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.

Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.

“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”

Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”

Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.

Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.


21.02.2024

Doc. dr. Tanja Bagar: "O konoplji vedo pacienti več kot zdravniki."

Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv


14.02.2024

Tim Prezelj, raziskovalec spolne vzgoje v šoli: To ni predmet kot matematika, ampak mehka veščina

V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.


07.02.2024

Ana Duša, režiserka predstave Umetnost vojne/umetnost miru

V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.


31.01.2024

Simon Ošlak Gerasimov o slovenskih sledeh v Gradcu

Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.


24.01.2024

Matevž Podjed, direktor Notranjskega parka: Ekosistem Cerkniškega jezera je na veliki preizkušnji

Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.


17.01.2024

Prof. dr. Bojko Bučar: Nisem pričakoval te stopnje nasilja

Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.


10.01.2024

Nina Radin, samostojna babica

Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.


03.01.2024

Izbor intervjujev iz leta 2023 - 2. del

Prvo sredo v letu 2024 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 46 sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 14 najodmevnejših. Odlomke prvih sedmih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali še preostale. Poslušali boste lahko odlomke iz pogovorov z dr. Urošem Ahčanom, patrom Karlom Gržanom, arheologom dr. Markom Meletom, psihiatrom dr. Robertom Oraveczom, šansonjerko Vito Mavrič, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine Anjo Mager ter hidrologom Rokom Fazarincem.


27.12.2023

Izbor intervjujev iz leta 2023, 1. del

V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.


20.12.2023

Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle: Ključno sporočilo današnje napovedi je zmerni optimizem

V oddaji Intervju tokrat gostimo guvernerja Banke Slovenije Boštjana Vasleta. Prvi mož naše centralne banke skupaj z ostalimi guvernerji v Frankfurtu odloča o ključnih monetarnih ukrepih, ki krojijo življenja Evropejcev, med drugim tudi o višini obrestnih mer, ki vplivajo na naše zadolževanje. V Ljubljani pa skupaj z ekipo nadzoruje poslovanje slovenskih bank ter bdi nad finančno stabilnostjo v državi. V pogovoru tik pred koncem leta nam bo med drugim razkril za koliko se bo gospodarska aktivnost prihodnje leto okrepila, zakaj je slovenska inflacija precej višja od evrske, na račun česa slovenske banke letos kujejo rekordne dobičke in ali se bo čez leto dni potegoval za nov šestletni mandat.


13.12.2023

Dušan Škodič, avtor knjige Triglav je naš

Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.


06.12.2023

Radomir Putnik: Nafto bo kmalu zamenjal tekoči vodik

Dubaj je te dni zbirališče svetovnih voditeljev, ki na podnebni konferenci razpravljajo o prihodnosti planeta, Riad pa bo čez šest let gostil svetovno razstavo Expo. Arabske države kar tekmujejo v privabljanju svetovne javnosti na mnogih področjih. Savdska Arabija, ki je tudi največja svetovna izvoznica nafte, počasi prihaja na piedestal Arabskega polotoka. To je pri svojem delovanju opažal Radomir Putnik, in sicer pri izdelavi ventilov v naftni, petrokemični in nuklearni industriji. Danes projektira in postavlja sončne elektrarne ter polnilnice za električna vozila. Vidi se tudi v vlogi povezovalca med slovenskimi podjetji in trgom Savdske Arabije. Z navdušenjem govori o viziji 2030, projektih NEOM in priložnostih v tem delu sveta. S čim in zakaj ga je kot podjetnika zasvojila Savdska Arabija? In ali je ta arabska država, ki ji pripisujejo številne kršitve človekovih pravic, priložnost za slovenska podjetja? O tem v sredinem Intervjuju.


29.11.2023

Lidija Živčič: Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo

Lidija Živčič je strokovna vodja pri organizaciji Focus - društvu za sonaraven razvoj, kjer se med drugim ukvarja z energetiko in vprašanjem energetske revščine. Raziskave kažejo, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pri čemer ne gre več toliko za razlike med posameznimi državami, ampak za razlike med sloji znotraj držav. Na podlagi javno objavljenih podatkov je, denimo, časnik Guardian nedavno objavil analizo, po kateri so bila zasebna letala 200 milijarderjev od začetka leta 2022 do danes v zraku skupno kar 11 let, njihov ogljični odtis pa je enak odtisu skoraj 40.000 Britancev. Lidija Živčič to imenuje energetska dekadenca. »Z energijo ravnamo zelo razvratno. Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo. To je nekakšna tabu tema, nedostopno področje, ki se ga ne smemo dotikati, kajti tukaj gre za neke svoboščine ljudi, ki jih ne smemo omejevati. Takšna je vsaj retorika oziroma pojmovanje v naši družbi. Vendar se bojim, da bomo morali temu tabuju narediti konec, kajti da nas bo večina gledala, kako manjšina veselo leti, medtem ko si mi v bistvu niti ne upamo iti na obisk k neki bolj oddaljeni družini in videti ljudi, ki jih imamo zelo radi - tega žal ne bomo trpeli.« Evropska komisija je sredi novembra projektu, ki ga koordinira Focus, podelila nagrado za družbeno inovacijo leta 2023. Gre za tako imenovana skupnostna srečanja. »Gre za obliko srečanj, na katerih se v rednih intervalih, na primer enkrat na dva tedna, zbere skupina ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina. Ideja skupinskega naslavljanja, da ljudje drug drugemu pomagajo prebroditi težave energetske revščine. Na primer, če je nekdo zamenjal dražjega dobavitelja s cenejšim, lahko to svojo izkušnjo deli z drugimi skupini in s tem pomaga tudi drugim. Če ima nekdo nakopičene dolgove in je uspel s podjetjem ali ob pomoči Zveze prijateljev mladine narediti načrt za odplačevanje dolga, lahko tudi to izkušnjo deli z drugimi. Skratka, med ljudmi želimo narediti neke mreže, ki bi jih opolnomočile, delile pridobljena znanja in izkušnje in ki bi skušale destigmatrizirati eneregetsko revščino. Kajti ne gre za to, da je nekdo osebno kriv in odgovoren, ampak gre pogosto za sistemske napake, ki jih moramo sistemsko nasloviti.«


22.11.2023

dr. Uroš Ahčan: »Največji junaki v medicini so pacienti!«

Uroš Ahčan je dr. medicine, specialist plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije, tudi profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pred nekaj leti je presenetil medicinski svet, ko mu je z ekipo uspelo z uporabo 3D-tehnologije na podlakti pacientke izdelati nos in ga potem uspešno prenesti na obraz. Je avtor več knjig, tudi strokovnih člankov. Operira doma in v tujini. Je iskren v pogledih in razmišljanjih, tudi kritičen do sveta okoli sebe. V novi knjigi Skalpel opisuje svoje življenje in delo, uspehe in neuspehe, razmišlja o svojem poklicu in o medicini nasploh. »V moji knjigi so junaki pacienti,« poudarja.


08.11.2023

Franc Gomboc: Gasilsko tovarištvo ne pozna meja

96-letni Franc Gomboc iz Murskih Črncev v občini Tišina je opazno zaznamoval tako pomursko kot slovensko gasilstvo. Prav tako opazne sledi je zapustil tudi v slovenskem gasilskem zgodovinopisju, sicer pa je bil in častni regijski poveljnik ter častni občan, še vedno je zelo dejaven na različnih področjih družbenega življenja. Do nedavnega je delal tudi v domačem vinogradu in gozdu, kot pravi, pa v življenju obžaluje samo to, da ni več časa namenil svoji družini. Zelo je ponosen na svoje gasilske tovariše, ki so danes tako kot nekdaj ljudem vedno pripravljeni pomagati.


01.11.2023

Pater Karel Gržan: Hvala vsakemu izmed vas, da ste

V tokratnem Intervjuju gostimo Karla Gržana. Duhovnika, pisatelja, magistra teologije, doktorja literarnih ved in redovnika kapucinov, enega najbolj priljubljenih, predvsem pa najbolj pronicljivih mislecev, raziskovalcev in človekoljubov našega prostora. S patrom Karlom Gržanom se je pogovarjala Liana Buršič, tokrat o spoznavni moči tišine, o zdravilnosti žalovanja, pomenu in izgubljanju ritualnosti, globoki razklanosti našega časa in veri v človekovo prebujenje iz površnih zaznavnosti.


25.10.2023

Ervin Fritz: s šansonom nad trivialnost zabavne glasbe

Pred sobotnim finalom Festivala slovenskega šansona v Rogaški Slatini se nam v pogovoru pridruži dramaturg in pesnik Ervin Fritz, čigar verzi so se neločljivo prepletli s pojmom slovenskega šansona. Uglasbljali so jih skladatelji, še posebno Bojan Adamič in Urban Koder, zazveneli so z vokali Meri Avsenak, Vite Mavrič, Lada Leskovarja in zasedbe Same babe. Avtor preštevilnih pesmi, polnih humorja in nezgrešljivih bodic, je v osemdesetih letih sooblikoval Festival jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini. V njegovi družbi se ozremo na pot, ki jo je do danes prehodil slovenski šanson.


18.10.2023

Rok Fazarinc: Plavje in plavine ob poplavah naredijo več škode kot sam povečan pretok vode.

Slovenija spada po skupni količini rečne vode na prebivalca med najbogatejše v Evropi. Vodo srečujemo povsod v naravi, in to kdaj pa kdaj občutimo tudi sami. Svojo moč je pokazala pred kratkim v sicer najbolj sušnem mesecu koledarskega leta. Hidrologi se ukvarjajo z ugotavljanjem razpoložljivih vodnih virov, njihovo kakovostjo ter vplivi na živo in neživo naravo. Hkrati določajo temeljne velikosti pri graditvi hidrotehničnih objektov in upravljanju voda. Pri poplavah določajo obseg in verjetnost tega pojava. Med njimi je tudi Rok Fazarinc, gradbeni inženir, ki je prejemnik različnih nagrad Inženirske zbornice Slovenije. Hidrotehnik že več desetletij sodeluje pri številnih projektih protipoplavne varnosti pri vodotokih. Je tudi član sveta za obnovo po avgustovski ujmi. Kjer se zatika in kje je opazen sanacijski napredek? Kateri deli naše države so sicer najbolj poplavno ogroženi?


11.10.2023

Robert Šumi: Za razvite družbe je značilno takojšnje sprejemanje politične odgovornosti

Dr. Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je doktor znanosti s področja poslovne etike. Vodenje protikorupcijske komisije je prevzel v nehvaležnem času, leta 2020, ko je bil ugled komisije zaradi krize vodenja in notranjih sporov predhodnega vodstva na preizkušnji. Svojo poklicno pot je začel kot policist in pozneje kriminalist na Policijski upravi Kranj, od leta 2007 pa je bil zaposlen na Generalni policijski upravi, kjer je med drugim v obdobju 2008–2010 vodil delovno skupino za krepitev integritete policistov na nivoju celotne policije. V pogovoru se bomo dotaknili odnosa politike do vprašanj, povezanih z integriteto in preprečevanjem korupcije ter kakšna je sploh zaznava korupcije v slovenski družbi. Kaj je treba izboljšati in kje sogovornik vidi izzive za prihodnje rodove na področju integritete in preprečevanja korupcije?


04.10.2023

Robert Carotta: "Ni pomembno, kje bo gorenjska bolnišnica, ampak kdaj. Upam, da kmalu."

Robert Carotta, zdravnik kirurg, vodja urgence v splošni bolnišnici Jesenice, je tudi svetovalec poveljnika poveljstva sil pri Slovenski vojski. Po avgustovskih katastrofalnih poplavah je bil kot uniformirani zdravnik štiri dni v Črni na Koroškem, tudi ob množični zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Takrat je bilo odločilno usklajeno sodelovanje vojske in koroških reševalnih služb: zdravstva, gorskih reševalcev ter vseh preostalih. Med obsežnim izbruhom covida je bil koordinator za posteljne kapacitete, saj je primanjkovalo postelj za namestitve pacientov. To je bil nepredvidljiv čas za vse, nova izkušnja za zdravstveni sistem, pa tudi zanj osebno. Politika ga ni nikoli zanimala, v začasnem prehajanju zdravnikov v politiko in vračanju v zdravniške vrste pa ne vidi ničesar slabega. Foto: arhiv Splošne bolnišnice Jesenice


Stran 1 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov