Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.
Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.
Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.
Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?
Nagrada Mentor leta, ki jo vsako leto podeljuje Društvo Mlada akademija, je namenjena promociji dobrega mentorstva in dobrih mentorskih praks in tudi osebnemu priznanju dobrih mentorjev. Prestižni naziv Mentor leta 2023 je prejel profesor doktor Roman Kuhar iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga gostimo v tokratni oddaji Intervju. Z njim se je o njegovem mentorskem, predavateljskem in raziskovalnem delu na področju enakosti spolov, diskriminacije, homofobije, državljanstva in človekovih pravic pogovarjala Urška Henigman.
Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.
O šolskem sistemu, novostih, potrebah in številnih težavah Mojca Mihelič brez ovinkov pove svoje mnenje. Ta sistem pozna do obisti. Najprej je bila učiteljica matematike in fizike. Že šestnajst let je ravnateljica osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani, od lani pa je tudi predsednica združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol. Pred nekaj dnevi je povedala: »V šolstvu vlada alarmantno stanje.« Kateri so največji problemi, ali se starši res preveč vtikajo v šolanje svojih otrok, kaj meni o uvedbi drugega tujega jezika v osnovno šolo, kaj o tem, da bi pametne telefone izgnali iz šolskih prostorov, ali imamo pri nas res brezplačno šolo – to je le nekaj vprašanj zanjo.
Verena Vidrih Perko, doktorica arheoloških in muzeoloških znanosti, že desetletja prepleta obe stroki. Bogata spoznanja o ohranjanju in prenašanju dediščine pa uspešno širi v različnih sredinah od študentov na Filozofski fakulteti do zagnanih slušateljev v Gorenjskem muzeju. V zadnjih letih jo navdihujejo zgodbe in njihova sporočila, še posebej jo navdušujejo zgodbe v dialektih, ki se kot pomembna dediščina ohranjajo v izvornem prostoru. Slovensko muzejsko društvo je Vereni Vidrih Perko za odličnost strokovnega dela podelilo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. Arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja v Kranju, je avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov. Z veseljem se spominja izkopavanj na Ajdni ter številnih odmevnih arheoloških razstav: Železna nit, Zlata doba Karnija, soustvarjala pa je tudi pregledno razstavo Prelepa Gorenjska.
Kolesarska strast, filozofska misel in predanost trajnostnemu razvoju. Kako kolesarjenje spreminja življenja ljudi in mesta? Kako vpliva na zdravje in okolje? Spoznajte kolesarskega aktivista Andreja Klemenca, ki je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Izvedeli boste, kako je od študija filozofije prešel v okoljski aktivizem ter s svojimi idejami in projekti spodbujal zeleno energijo in okolju prijazno prometno politiko.
Pred mednarodnim dnevom muzejev smo v oddajo Intervju povabili direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Miho Jerška. V njem se že vrsto let spopadajo s prostorsko problematiko. V muzejski zgradbi na Prešernovi sta namreč kar dva državna muzeja: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije. Lani je ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani. Zato so v muzeju optimistični glede rešitve tega problema, precej drugače pa je na področju kadrov. V soboto, 18. maja, bodo tudi v slovenskih muzejih in galerijah počastili mednarodni dan muzejev. Letošnja izbrana tema je Muzeji za izobraževanje in raziskovanje in poudarja ključno vlogo kulturnih ustanov za zagotavljanje celostnega izobraževanja. Želijo, da bi muzeji na ta dan še posebno spodbujali k bolj trajnostnemu in vključujočemu svetu. Muzeji so dinamična izobraževalna središča, ki spodbujajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Letos želijo predstaviti svoj prispevek k raziskovanju in širjenju novih idej. Muzeji so ključni prostori, v katerih se prepletajo področja od umetnosti in zgodovine do znanosti in tehnologije in oblikujejo naše razumevanje sveta. Številni strokovnjaki v naših muzejih opravljajo pomembno raziskovalno delo, izsledke teh raziskav pa muzeji širijo med ljudi s svojimi izobraževalnimi programi, ki so namenjeni mladim in odraslim, strokovnjakom in laikom. Tako so zapisali v Mednarodnem muzejskem svetu za Slovenijo.
Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.
Goran Lukić se za pravice nevidnih delavcev bori že vrsto let – na svojem, torej na Delavski svetovalnici je zadnjih osem let. Pravi, da je Slovenija na področju delavskih pravic v nevarnem trenutku: navzven se zdi vse brezhibno, a v zakulisju je vse kar precej kaotično neorganizirano. Dogajanje na delovni inšpekciji označi za svetilnik, ki bi moral braniti delavstvo, a je tamkaj luč očitno ugasnila. V katerih panogah je največ delavskih kršitev? Kako ocenjuje delo ministra za delo? In ali mu je bilo ponujeno mesto glavnega delovnega inšpektorja?
Ko se je prof. dr. Ani Krajnc in dr. Dušani Findeisen porodila zamisel o izobraževanju starejših in se je leta 1984 prvih šest starejših študentov začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine, si nihče ni predstavljal, da bo 40 let pozneje Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje razvita nacionalna mreža. Takrat je bila misel o starejših, ki se učijo, precej nenavadna in pogumna, saj marsikdo ni razumel, zakaj bi si človek po upokojitvi pridobival nova znanja. Gospa Alijana Šantej je ena tistih, ki niso niti malo dvomili o pomembnosti izobraževanja v katerem koli življenjskem obdobju, ko se je pridružila sodelavcem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. "V tistem obdobju," pravi, "je bilo veliko vprašanj in začudenja, a tudi veliko podpore." Gospa Alijana Šantej je vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, v tokratni Intervju jo je povabila Lucija Fatur.
Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanov
Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?
V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv
Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic
Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..
Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.
Neveljaven email naslov