Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov.
Minuli četrtek je v katalonski prestolnici na znameniti turistični ulici La Rambla kombi zapeljal med ljudi. 13 oseb je umrlo, 100 je bilo ranjenih. Simona Škrabec v Barceloni živi čisto blizu ulice, na kateri se je zgodil teroristični napad. Kljub temu da je bila v tem času na obisku v Sloveniji, jo je dogajanje globoko pretreslo.
Ker imaš občutek ne enega splošnega napada, ampak kot da bi ti nekdo nekaj vzel. Nekaj, v kar verjameš. Nekaj, kar je tvoj oseben spomin. Namen je bil verjetno ravno to. Popolnoma grozljiva podoba je, da se je ta napad končal pred licejem, pred opero, kjer je na tleh mozaik, ki predstavlja željo po miru v svetu. Kakor da bi porazili tisto, v kar verjamemo.
Kljub vsemu sogovornica verjame, da se jutri vrača v Barcelono, ki ne bo (preveč) drugačna kot je bila pred njenim odhodom.
Reakcija vseh ljudi, ki imamo ta kraj radi, je ravno takšna, kakršna je bila na prvi množični manifestaciji v Barceloni, ko so ljudje šli na cesto in so vzklikali: “Me ni strah!” Vsak človek posebej je v ednini rekel: “Mene ni strah!” Niso klicali: “Nas ni strah!” v smislu “Mi se bomo proti vam zoperstavili!” Ampak – spet to je zelo značilno za to katalonsko osveščanje ljudi – kjer ne gre za to, da bi zgradili en mi, ki se bo potem branil pred drugimi, ampak kjer so ljudje vsak posebej pripravljeni prispevati nekaj v skupnost zato, da bo svet drugačen. Da bo boljše deloval.
“Olimpijske igre 92. leta so Barcelono postavile na zemljevid sveta,” pove Simona Škrabec. Kljub temu da je turizem Barcelono rešil revščine in zaplankanosti, ki je bila posledica frankizma, danes postaja neobvladljiv.
Ljudje so vajeni, da ko greš na dopust, si sam svoj gospod. Eno je bilo, ko so hodili v hotelske resorte, plaže itn. Ko so bili turisti pač sami s seboj. Zdaj hodijo v naša stanovanja, ulice, trgovine … Mene so že slikali na tržnici, ko sem kupovala jajčka. Jaz ne vem, če sem nek eksotičen eksponat, ki bi hotel biti v fotografskih albumih kakšnih tujcev nekje. Tako da je to vprašanje sobivanja zelo veliko.
Življenje v četrtem najbolj turistično obiskanem evropskem mestu (v letu 2016) je gotovo dobra vaja v strpnosti.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov.
Minuli četrtek je v katalonski prestolnici na znameniti turistični ulici La Rambla kombi zapeljal med ljudi. 13 oseb je umrlo, 100 je bilo ranjenih. Simona Škrabec v Barceloni živi čisto blizu ulice, na kateri se je zgodil teroristični napad. Kljub temu da je bila v tem času na obisku v Sloveniji, jo je dogajanje globoko pretreslo.
Ker imaš občutek ne enega splošnega napada, ampak kot da bi ti nekdo nekaj vzel. Nekaj, v kar verjameš. Nekaj, kar je tvoj oseben spomin. Namen je bil verjetno ravno to. Popolnoma grozljiva podoba je, da se je ta napad končal pred licejem, pred opero, kjer je na tleh mozaik, ki predstavlja željo po miru v svetu. Kakor da bi porazili tisto, v kar verjamemo.
Kljub vsemu sogovornica verjame, da se jutri vrača v Barcelono, ki ne bo (preveč) drugačna kot je bila pred njenim odhodom.
Reakcija vseh ljudi, ki imamo ta kraj radi, je ravno takšna, kakršna je bila na prvi množični manifestaciji v Barceloni, ko so ljudje šli na cesto in so vzklikali: “Me ni strah!” Vsak človek posebej je v ednini rekel: “Mene ni strah!” Niso klicali: “Nas ni strah!” v smislu “Mi se bomo proti vam zoperstavili!” Ampak – spet to je zelo značilno za to katalonsko osveščanje ljudi – kjer ne gre za to, da bi zgradili en mi, ki se bo potem branil pred drugimi, ampak kjer so ljudje vsak posebej pripravljeni prispevati nekaj v skupnost zato, da bo svet drugačen. Da bo boljše deloval.
“Olimpijske igre 92. leta so Barcelono postavile na zemljevid sveta,” pove Simona Škrabec. Kljub temu da je turizem Barcelono rešil revščine in zaplankanosti, ki je bila posledica frankizma, danes postaja neobvladljiv.
Ljudje so vajeni, da ko greš na dopust, si sam svoj gospod. Eno je bilo, ko so hodili v hotelske resorte, plaže itn. Ko so bili turisti pač sami s seboj. Zdaj hodijo v naša stanovanja, ulice, trgovine … Mene so že slikali na tržnici, ko sem kupovala jajčka. Jaz ne vem, če sem nek eksotičen eksponat, ki bi hotel biti v fotografskih albumih kakšnih tujcev nekje. Tako da je to vprašanje sobivanja zelo veliko.
Življenje v četrtem najbolj turistično obiskanem evropskem mestu (v letu 2016) je gotovo dobra vaja v strpnosti.
Zdi se, kot da si dva praznika na isti dan – tradicionalni dan zmage nad nacizmom in fašizmom, s katerim se je končala druga svetovna vojna, ter spomin na predlog francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana o novem gospodarskem in političnem sodelovanju v Evropi iz leta 1950 – konkurirata. Mnogi danes na zgodovino druge svetovne vojne gledajo drugače in jo skušajo prikazati v drugačni luči. Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo in vrhunca navdušenja nad povezavo pa je minilo skoraj desetletje in pol, kar se odraža tudi na čutenju dneva Evrope. Kaj sta padec berlinskega zidu in konec bipolarne ureditve sveta pomenila za razumevanje dogajanja sredi stoletja? Kakšen lok interpretacije zgodovine, ki je v Sloveniji še zmeraj pomemben dejavnik čutenja sedanjosti in vizije prihodnosti, smo naredili od začetka 90-ih let? V Intervjuju gostimo enega najuglednejših slovenskih zgodovinarjev, vodilnega raziskovalca zgodovine druge svetovne pri nas, dr. Bojana Godešo z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
Akademik profesor doktor Jože Mencinger je “zaslužni profesor Univerze v Ljubljani«. Pravnik in ekonomist, ki je več kot 40 let poučeval in raziskoval na Pravni fakulteti v Ljubljani. V osamosvojitvenem obdobju je kot ekonomski disident akademsko okolje za krajši čas zamenjal za politični parket. Dva mandata je bil rektor Univerze v Ljubljani, leta 1995 je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Pred kratkim je izšla njegova knjiga z zanimivim naslovom » UDBA in bela tehnika« v kateri je izbor kolumn, kritičnih zapisov in predavanj na temo razpadanja Jugoslavije, osamosvojitve Slovenije in razmer v slovenski politiki ter gospodarstvu.
Nedavna razkritja o zlorabi osebnih podatkov na Facebooku so v ospredje vnovič postavila vprašanja o škodljivem vplivu spletnih družbenih medijev. Hiter razvoj digitalnih tehnologij in obdelava velikih podatkov sta omogočila tako imenovano brezplačno ekonomijo, ko v zameno za svoje osebne podatke dobimo izdelke in storitve. Ta pogodba brezplačnosti, ki smo jo sklenili s spletnimi giganti, ne omogoča le zlorabe zasebnosti, temveč povzroča tudi številne težave ustvarjalcem vsebin, ki so izgubili vir dohodka. Geert Lovink je nizozemski medijski teoretik, spletni kritik, aktivist in ustanovitelj amsterdamskega Inštituta za omrežne kulture (Institute for Network Cultures), ki se je prejšnji teden v organizaciji Aksiome, Državljana D in Akademije za likovno umetnost ustavil v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Med drugim je predstavil MoneyLab, mrežo umetnikov, aktivistov, navdušencev in raziskovalcev. Geerta Lovinka, ki je svoj profil na Facebooku izbrisal leta 2010, je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila Urška Henigman.
Vinski guru Luca Gardini je vino Rebula opoka 2016 vinarja Marjana Simčiča, v časniku La gazzetta dello sport, ocenil za najboljše vino na svetu. Gre za nov mejnik slovenskih vin in vinarjev, saj še nikoli v zgodovini nismo prejeli toliko točk in se uvrstili na prvo mesto, pred vse vinske velesile. Družina Simčič iz Ceglega v Brdih se že od leta 1860 ukvarja z vinogradništvom in vinarstvom, nedavni naziv pa je več kot dober povod za pogovor z avtorjem vrhunskih vin, ki predstavlja 5. generacijo. Marjana Simčiča v sredinem intervjuju gosti Ana Skrt.
Slovenci smo v veliki meri že izgubili suverenost na prehranskem področju, pozdarja agrarni eknomist dr. Aleš Kuhar. Še posebej občutljivo je področje prehranjevanja otrok, ki je odraz stanja v družbi. Moderna proizvodnja hrane premika meje sprejemljivega, da pridobi tistih nekaj centov dodatnega profita. Posleično povprečen potrošnik danes izbira slabša živila kot pred 10 leti, z manj elementarne funkcionalnosti. To je retrogradni proces.
Protipehotne mine še vedno predstavljajo veliko grožnjo v svetu. ITF Ustanova za krepitev človekove varnosti opozarja slovensko in mednarodno javnost na nevarnost teh tihih ubijalcev. Mine in neeksplodirana ubojna sredstva so najbolj zahrbtno orožje, ki so v vojnah terjala številne smrtne žrtve med vojaki in civilisti. Najhuje je, da so obsežna minska polja ostala po koncu oboroženih spopadov in predstavljajo nevarnost tudi v bolj mirnem času, razlaga Tomaž Lovrenčič, direktor ITF Ustanove za krepitev človekove varnosti.
Ob današnjem svetovnem dnevu lutk se bomo spomnili, da lutkarstvo kot posebna gledališka zvrst predstavlja eno najstarejših oblik človekovega izražanja. Je tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine in ena redkih umetnosti, ki še vedno raziskuje svojo tradicijo in je hkrati ves čas v fazi eksperimentiranja. Čeprav pri nas še vedno velja bolj za nekaj, kar pritiče otrokom pa je tu tudi za odrasle, da nam pomaga razumeti in osmišljati svet. Če je res tako pa tudi, če drži malce prej navedeno nam bo pomagal osvetliti tokratni intervjuvanec dr. Matija Solce. Prvi in edini slovenski doktor lutkovne umetnosti, doktorand akademije za uprizoritvene umetnosti DAMU v Pragi. Z avtorskimi predstavami je že nekajkrat obšel svet in prejel številne nagrad na domačih in mednarodnih lutkovnih festivalih. Je tudi glasbenik - harmonikar, režiser, igralec in pedagog. Ukvarja se tudi z organizacijo in vodenjem mednarodnih glasbenih delavnic, vodi svoje gledališče Teatro Matita, organizira gledališke delavnice za otroke in odrasle ter sodeluje z različnimi glasbeniki in drugimi umetniki po vsem svetu.
V času 12.-ih zimskih paraolimpijskih iger, ki potekajo v Pjongčangu v Južni Koreji, bomo v oddaji Intervju gostili predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja Damijana Lazarja. Do zdaj so naši športniki invalidi na paraolimpijskih igrah osvojili 4 zlate, 9 srebrnih in 9 bronastih medalj. Kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, zakaj je pomembno, da se čim več mladih invalidov začne ukvarjati s športom, s kakšnimi težavami se srečujejo športniki invalidi ter kako je z zaposlovanjem vrhunskih športnikov invalidov – o tem se bo z Damijanom Lazarjem pogovarjala Petra Medved.
Dolgoletna direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo Tamara Lah Turnšek je konec februarja končala 20-letni mandat, a si je že zadala nove cilje. Biološke vede namerava še tesneje povezati z gospodarstvom. Vrhunska raziskovalka je vpeta v mednarodno skupino znanstvenikov, ki preučujejo raka in zanj iščejo učinkovitejša orožja. Kritična in energična znanstvenica se zavzema tudi za enakopravno zastopanost obeh spolov.
V prihodnjem tednu bo Ljubljana spet postala prizorišče mednarodnega literarnega festivala Literature sveta – Fabula. V prestolnico bodo prišle avtorice in avtorji, ki sodijo v sam vrh svetovne književnosti, spremljal pa jih bo bogat festivalski program, ki ga bo usmerjal letošnji fokus Upanje. O Fabuli, pa tudi o aktualnem družbenem dogajanju smo se pogovarjali z dr. Manco G. Renko, programsko vodjo festivala Fabula, urednico AirBeletrine, publicistko in avtorico knjige Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder.
Z olimpijko Mileno Kordež o smučarskem teku v 70. letih in danes, dopingu, odnosih med trenerji in športniki, rekreativnem teku in vzgoji mlajših tekačev.
Jožica Rejec, doktorica elektrotehnike, ki se je po 12 letih uspešnega vodenja podjetja Domel, s 1. januarjem upokojila, bo gostja sredinega intervjuja. Uveljavila je moderne načine vodenja, kot je upoštevanje zaposlenih, skrb za talente in spodbujanje inovativnega ozračja. Verjame, da je solastništvo zaposlenih dobro za razvoj in rast podjetij. In tudi, da brez ustvarjalnosti in ambicioznosti ne prideš nikamor. Nima potrebe po zadovoljevanju lastnega ega, skupne cilje zna postaviti pred osebne. Zvesto se drži načela: »Ne sodi in ne obsojaj, če nisi hodil v čevljih drugega.«
Ustanoviteljica družb Mediana v Sloveniji in v državah nekdanje Jugoslavije o zanesljivosti javnomnenjskih anket in napovedi v volilnem letu, ki nas čaka.
Za njim je 40 let dolga, bogata letalska kariera, 12 tisoč ur v zraku, zmage v akrobatskem letenju, številne akcije reševanja ljudi in odkrivanja okoljskih nesreč in požarov. Pilot Obalnega letalskega centra Portorož Benjamin Ličer velja v letalskih krogih za pravo legendo, svojo strast do letenja je združil s pomočjo ljudem in skrbjo za naravo. Lani je prejel najvišje državno odlikovanje – kipec Civilne zaščite, pred dnevi pa so ga razglasili za osebnost Primorske 2017. Z njim se je pogovarjala Nataša Benčič.
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Sredi decembra so se v Pragi na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci 2017 pomerili nadarjeni plesalci iz osmih evropskih držav. Slovenijo je zastopala 20-letna Patricija Crnkovič, ki je s svojim čutnim nastopom osvojila sodnike in si prislužila 2. mesto. Po odlični uvrstitvi se je vrnila v Rotterdam na Nizozemsko, kjer obiskuje 2. letnik plesne institucije Codarts - Univerze za umetnost. Ob vrnitvi v Slovenijo pa je napočil čas, da strne vtise iz Prage in s kritično distanco ovrednoti svoj nastop, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po Evropi. To bo Patricija Crnkovič storila v sredinem Intervju - z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov