Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in posledično vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo 24 ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga mnogi vidijo kot popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata. Z njim se bo pogovarjala Tina Lamovšek.
Vodja konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo štiriindvajset ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga imajo mnogi za popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata.
“Prišel, videl, spravil Slovence domov.” Bi tako na kratko opisal svoje delo zadnjih tednov? “Prvi dve sta v pretekliku, zadnja pa je še v izvajanju, ker Slovence imamo še zunaj. Dobro je videti, da ljudje prihajajo individualno od vsepovsod. Nekateri pa so se odločili, da ostanejo tam, kjer so. Tudi teh smo veseli, samo če nam sporočijo, da ni treba nanje misliti kot na eno nasedlo lupinico.” Približno osemsto Slovencev čaka na vrnitev.
Delovniki so seveda intenzivni: spat hodi ob enih ali dveh zjutraj, zbuja se ob štirih: “Mogoče tudi kakšne pol ure prej. Tiste ure so zelo dragocene, ker se lahko ukvarjaš z zadevo, ki ti je prejšni dan ni uspelo zaključiti. Sem vesel, da sem lahko z Jelkom Kacinom (vladnim govorcem za covid-19, s katerim se skupaj prevažata v službo in iz nje, op. a.) veliko skupaj, ker je zelo dobro z nekom prediskutirati kakšno tako situacijo, o kateri nimaš pojma. Sicer je pa čez dan moja naloga, da ljudi opogumljam, da ne izgubijo volje do dela. Imam čudovite sodelavce.”
Improvizacija igra veliko vlogo pri njegovem delu, saj, kot pojasni Šter, “smo sredi januarja začeli z romantičnimi predstavami, da’tam na Kitajskem pa eni kašljajo’. Nihče ni želel vedeti, da postaja to naš skupni problem.”
Na MZZ 24/7 živi tako imenovana konzularna krizna celica, dodatno motivacijo in energijo pa črpajo tudi z motivacijskega zidu, kot je razvidno iz objave MZZ-ja na njihovem uradnem profilu na Twitterju, ki je poln samolepilnih listkov z napisi, kot so: “Hvala, g. Šter,” in “Sin je prišel iz Indije. Mama že kuha juho.” “Krizno celico sestavljajo mlajši in starejši. Vzpostavila se je nekakšna mikroklima, da si oblikujejo svoj delovni prostor in pogoje tako, da jim ustrezajo. Če so jim dane take stvari, vidim, da so uspešnejši, temu ne nasprotujem. Vzdrževalci na ministrstvu bodo verjetno potem žalostni, ker rečejo: ‘A niste mogli tega na steklo lepiti, ker na zidu listki puščajo sledi?’ Naj to kar pušča sled, ker če je to majhno zadovoljstvo, potem naj bo,” z nasmeškom pojasni vodja konzularne službe.
Andreja Štera sicer lahko opišemo kot neposrednega, učinkovitega človeka s smislom za humor in – otroško navihanostjo. Ta morda tudi pojasni njegovo najljubšo literaturo, to sta Pika Nogavička – naslovna junakinja svet odraslih vidi kot dolgočasnega – in Pomladni dan Cirila Kosmača (kjer se pripovedovalec po vrnitvi po vojni v svoj rojstni kraj spominja svojega otroštva in mladosti). In smo spet pri otroškosti in mladosti: “Ja, ti dve sporočili sta na neki način povezani, a hkrati različni. Kosmač je veleum, njegov Pomladni dan si zasluži, da bi bil filman v epopeji. Pika Nogavička pa … to je knjiga, ki jo imam vedno na nočni omarici. Imam približno tristo petdeset izdaj v sedemdesetih jezikih. Kadar koli grem brat to knjigo, magari samo poglavje, najdem kakšno novo tako misel ali konotacijo. Knjiga še zdaleč ni samo otroška. Ima globoka sporočila, govori o enakosti spolov, o tem, da so punce enakovredne članice družbe, o tem, da če si prizadevaš in si pošten, lahko računaš, da boš uspel, in da se je treba zavzeti za tiste, ki so v družbi potisnjeni na stran.”
Pri Piki Nogavički mi je všeč, da še zdaleč ni samo otroška knjiga, temveč nosi veliko pomembnih sporočil v sebi.
To, da si brez dlake na jeziku, neposreden, da ljudi in situacijo označiš za nespametne in neodgovorne, nikako ne pomeni, da nisi diplomatski. Kot pojasni: “Stereotip diplomata v fraku, ki je kaviar in pije šampanjec, je ‘outdated’. Moderna diplomacija je aktivna, komunikativna, vrednoti in ima svoje mnenje – če je tako, ki ga mora povedati na glas in neposredno, tudi pove.” Želi si, da bi slovenska diplomacija šla iz predmoderne v moderno fazo. “To ni povezano z leti, gre za to, ali človek to razume ali ne.”
Kdaj in kam bomo potovali? Resnica je grenka. A prej ko bomo razumeli, da zdaj ne moremo nikamor potovati, niti v Moravče, prej bomo spet prišli v razmere, ko bomo potovali kam dlje od Moravč. “A tudi ne vsepovsod in na način kot nekoč,” konča Šter.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in posledično vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo 24 ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga mnogi vidijo kot popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata. Z njim se bo pogovarjala Tina Lamovšek.
Vodja konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter
Gost sredinega Intervjuja na Prvem ima v zadnjem mesecu zaradi pandemije koronavirusa in vračanja Slovencev z žariščnih območij po vsem svetu eno najbolj klicanih telefonskih številk v državi. Vodja konzularne službe ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter je tako postal obraz kriznega upravljanja. S svojo ekipo štiriindvajset ur na dan deluje kot dobro podmazan stroj. S svojo neposrednostjo in občasnim slikovitim izborom besed pove tako, kot je, in zadev nikakor ne olepšuje, tudi zato ga imajo mnogi za popolno nasprotje stereotipne podobe suhoparnega birokrata.
“Prišel, videl, spravil Slovence domov.” Bi tako na kratko opisal svoje delo zadnjih tednov? “Prvi dve sta v pretekliku, zadnja pa je še v izvajanju, ker Slovence imamo še zunaj. Dobro je videti, da ljudje prihajajo individualno od vsepovsod. Nekateri pa so se odločili, da ostanejo tam, kjer so. Tudi teh smo veseli, samo če nam sporočijo, da ni treba nanje misliti kot na eno nasedlo lupinico.” Približno osemsto Slovencev čaka na vrnitev.
Delovniki so seveda intenzivni: spat hodi ob enih ali dveh zjutraj, zbuja se ob štirih: “Mogoče tudi kakšne pol ure prej. Tiste ure so zelo dragocene, ker se lahko ukvarjaš z zadevo, ki ti je prejšni dan ni uspelo zaključiti. Sem vesel, da sem lahko z Jelkom Kacinom (vladnim govorcem za covid-19, s katerim se skupaj prevažata v službo in iz nje, op. a.) veliko skupaj, ker je zelo dobro z nekom prediskutirati kakšno tako situacijo, o kateri nimaš pojma. Sicer je pa čez dan moja naloga, da ljudi opogumljam, da ne izgubijo volje do dela. Imam čudovite sodelavce.”
Improvizacija igra veliko vlogo pri njegovem delu, saj, kot pojasni Šter, “smo sredi januarja začeli z romantičnimi predstavami, da’tam na Kitajskem pa eni kašljajo’. Nihče ni želel vedeti, da postaja to naš skupni problem.”
Na MZZ 24/7 živi tako imenovana konzularna krizna celica, dodatno motivacijo in energijo pa črpajo tudi z motivacijskega zidu, kot je razvidno iz objave MZZ-ja na njihovem uradnem profilu na Twitterju, ki je poln samolepilnih listkov z napisi, kot so: “Hvala, g. Šter,” in “Sin je prišel iz Indije. Mama že kuha juho.” “Krizno celico sestavljajo mlajši in starejši. Vzpostavila se je nekakšna mikroklima, da si oblikujejo svoj delovni prostor in pogoje tako, da jim ustrezajo. Če so jim dane take stvari, vidim, da so uspešnejši, temu ne nasprotujem. Vzdrževalci na ministrstvu bodo verjetno potem žalostni, ker rečejo: ‘A niste mogli tega na steklo lepiti, ker na zidu listki puščajo sledi?’ Naj to kar pušča sled, ker če je to majhno zadovoljstvo, potem naj bo,” z nasmeškom pojasni vodja konzularne službe.
Andreja Štera sicer lahko opišemo kot neposrednega, učinkovitega človeka s smislom za humor in – otroško navihanostjo. Ta morda tudi pojasni njegovo najljubšo literaturo, to sta Pika Nogavička – naslovna junakinja svet odraslih vidi kot dolgočasnega – in Pomladni dan Cirila Kosmača (kjer se pripovedovalec po vrnitvi po vojni v svoj rojstni kraj spominja svojega otroštva in mladosti). In smo spet pri otroškosti in mladosti: “Ja, ti dve sporočili sta na neki način povezani, a hkrati različni. Kosmač je veleum, njegov Pomladni dan si zasluži, da bi bil filman v epopeji. Pika Nogavička pa … to je knjiga, ki jo imam vedno na nočni omarici. Imam približno tristo petdeset izdaj v sedemdesetih jezikih. Kadar koli grem brat to knjigo, magari samo poglavje, najdem kakšno novo tako misel ali konotacijo. Knjiga še zdaleč ni samo otroška. Ima globoka sporočila, govori o enakosti spolov, o tem, da so punce enakovredne članice družbe, o tem, da če si prizadevaš in si pošten, lahko računaš, da boš uspel, in da se je treba zavzeti za tiste, ki so v družbi potisnjeni na stran.”
Pri Piki Nogavički mi je všeč, da še zdaleč ni samo otroška knjiga, temveč nosi veliko pomembnih sporočil v sebi.
To, da si brez dlake na jeziku, neposreden, da ljudi in situacijo označiš za nespametne in neodgovorne, nikako ne pomeni, da nisi diplomatski. Kot pojasni: “Stereotip diplomata v fraku, ki je kaviar in pije šampanjec, je ‘outdated’. Moderna diplomacija je aktivna, komunikativna, vrednoti in ima svoje mnenje – če je tako, ki ga mora povedati na glas in neposredno, tudi pove.” Želi si, da bi slovenska diplomacija šla iz predmoderne v moderno fazo. “To ni povezano z leti, gre za to, ali človek to razume ali ne.”
Kdaj in kam bomo potovali? Resnica je grenka. A prej ko bomo razumeli, da zdaj ne moremo nikamor potovati, niti v Moravče, prej bomo spet prišli v razmere, ko bomo potovali kam dlje od Moravč. “A tudi ne vsepovsod in na način kot nekoč,” konča Šter.
Sredi decembra so se v Pragi na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci 2017 pomerili nadarjeni plesalci iz osmih evropskih držav. Slovenijo je zastopala 20-letna Patricija Crnkovič, ki je s svojim čutnim nastopom osvojila sodnike in si prislužila 2. mesto. Po odlični uvrstitvi se je vrnila v Rotterdam na Nizozemsko, kjer obiskuje 2. letnik plesne institucije Codarts - Univerze za umetnost. Ob vrnitvi v Slovenijo pa je napočil čas, da strne vtise iz Prage in s kritično distanco ovrednoti svoj nastop, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po Evropi. To bo Patricija Crnkovič storila v sredinem Intervju - z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Mehko padajoč pramen pšeničnih las zastira sicer visoko čelo. Pogled je miren, globok in daljnosežen. Razmišljujoč. Izraz rahlo nasmejan, nemara pojoč, a klen in čvrst. Razpet med mnoge vloge življenja, si predpraznične dni rezervira za umiritev. Vzame si čas za pogovor, za premislek o svojem skladateljevanju, o delu s pevci, o družini, o svetu okoli nas in svoje misli deli s poslušalkami in poslušalci Prvega programa Radia Slovenija.
Mag. Andrej Kranjc je bil dolga leta naš glavni pogajalec na tako imenovanih podnebnih pogajanjih Združenih narodov. Sodeloval je pri prvem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov Kjotskemu protokolu, ki je bil sprejet pred dvajsetimi leti. Je tudi avtor več znanstvenih in poljudnih člankov o podnebnih spremembah. Po upokojitvi so ga zaradi njegovega velikega znanja povabili k sodelovanju z Medvladnim odborom Združenih narodov o podnebnih spremembah. Zdaj deluje na Japonskem kot vodje tehnične skupine za evidence toplogrednih plinov v državah članicah OZN.
Sedanja predsednica Ustavnega sodišča Jadranka Sovdat je v tej ustanovi zaposlena že več kot 20 let. Prehodila je pot od svetovalke, preko generalne sekretarke do ustavne sodnice in predsednice. Slovenska ustava bo kmalu stara 26 let, Ustavno sodišče pa je zadnji branik ustave. Kako težka je ta naloga? Ali res grozi ustavni udar? Gre s poskusom obiti ustavno odločbo res za zanikanje avtoritete in veljave ustavnega sodišča? Na ta in druga vprašanja v Intervjuju odgovarja njegova predsednica Jadranka Sovdat.
Strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace Emily Rochon si že vrsto let aktivno prizadeva za stoodstotni energetski prehod na obnovljive vire energije, kar je po njenem mnenju povsem realen cilj. Dokazov za to je vse več. Toda energetski sektor fosilnih goriv po drugi stani še ni pripravljen na umik in išče nove strategije, kako obstati na trgu. Pred dobrim desetletjem je bila prav Emily Rochon med prvimi, ki so opozorili na nevarnosti, ki jih za okolje predstavlja tedaj zelo aktualna metoda zajemanja in skladiščenja ogljika, s katero so termoelektrarne skušale zmanjšati svoje izpuste, jih shraniti pod zemljo in tako kljub globalnemu segrevanju upravičiti svoje nadaljnje delovanje. Metoda se je izkazala za drago in neučinkovito, toda spodbudila je gradnjo številnih novih termoelektrarn, ki bodo v sistemu najverjetneje še desetletja. Letos bomo po treh letih zatišja spet priča dvigu globalnih izpustov toplogrednih plinov. Kakšno je pravzaprav dogajanje v ozadju energetske tranzicije in koliko optimizma si v boju s posledicami podnebnih sprememb lahko privoščimo, se je z Emily Rochon pogovarjala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Od pastirja krav, bolehnega otroka, hišnika, vojaka, vestnega učenca do športnika, trenerja, bioenergetika, duhovnega učitelja … Marjan Ogorevc je vse našteto in še več, čeprav ga največ ljudi pozna kot trenerja Primoža Kozmusa, prejemnika olimpijskih kolajn v metu kladiva. Vse njegovo življenje je učenje, potovanje, raziskovanje samega sebe, energij, duhovnega, božanskega. Ukvarjal se je z reikijem, biogronomijo, vzhodnimi filozofijami in medicinami, šamanstvom, razvil svojo varianto karmične diagnostike. Zdaj svoje znanje predaja ljudem – v knjigah, z učenjem bioterapevtov in s predavanji za ljudi. Verjame, da si človek na poti ozdravljenja ali osebne rasti lahko pomaga le sam, in sicer tako, da se spremeni. Ko spremenimo sebe, bomo prispevali tudi k spremembi družbe – k spremembi, ki jo naš svet, pravi Marjan Ogorevc, nujno potrebuje. Več o njegovem razumevanju energij, sveta in predvsem človeka pa v oddaji Intervju.
Italija je država z največ kulturno zgodovinskih spomenikov na svetu. Med njimi je ena največjih kraljevih palač Evrope, tako imenovana Reggia, v Caserti blizu Neaplja. V 18. stoletju so jo postavili španski Burboni, ki so se hoteli meriti z vladarji Francije ali Avstro-Ogrske. Zgodovina je potem šla po svoje in z ustanovitvijo Italije so dokončno izgubili svojo moč na jugu Italije. Kraljeva palača v Caserti je bila pred prihodom našega sogovornika, Maura Felicorija, na mesto njenega direktorja zapostavljena in zanemarjena. V samo dveh letih mu je uspelo podvojiti število obiskovalcev razkošnega poslopja in razsežnega parka, ki zdaj – če odmislimo Pompeje – veljata za najbolj obiskani kulturni spomenik južne Italije. O zgodovini palače, upravljanju z njo, razmerju med javnim in zasebnim, pa o kadriranju in financiranju kulture v Italiji in tudi o osebnih pogledih se je z njim pogovarjal naš dopisnik iz Rima, Janko Petrovec.
Ko so pred dobrima dvema desetletjema na ljubljanski Filozofski fakulteti začeli na dodiplomski ravni poučevati kitajščino in japonščino, se je bržčas marsikdo nejeverno spraševal, zakaj neki bi v Sloveniji sploh potrebovali sinologe in japonologe. No, danes, ko je prostor vzhodne Azije ključni motor svetovnega gospodarstva, pri čemer zlagoma naraščata tudi moč in vpliv te regije v globalni »igri prestolov«, je odločitev za ustanovitev Oddelka za azijske študije nesporno videti pravilna. Toda vsaj študija japonologije pri nas menda še zdaj ne bi bilo, ko bi se osebno ne angažiral dr. Andrej Bekeš, ki je v začetku sedemdesetih z nahrbtnikom na rami odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, tam podiplomsko študiral matematiko, se nato preusmeril k znanstvenemu raziskovanju japonskega jezikoslovja in sčasoma postal eden vodilnih strokovnjakov za japonsko sintakso v svetovnem merilu. Bekeš se je namreč sredi devetdesetih let vrnil v Slovenijo in pomagal z nekaj kolegi sinologi na noge postaviti Oddelek za azijske študije; vzgojil je prvih dvajset generacij študentov japonologije. Zaradi vsega tega mu je ob nedavni upokojitvi ljubljanska Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, sam pa je prevzel dolžnosti predsednika Evropske asociacije za japonske študije, kar seveda priča, da znanstveno delo ljubljanske japonologije odmeva v širšem akademskem okolju stare celine. Prizadevanj dr. Bekeša pa niso spregledali niti na Japonskem in tako je pred nekaj dnevi v Tokiu prejel eminentno nagrado Japonske fundacije, nagrado, ki so jo za poglabljanje kulturnih stikov med deželo vzhajajočega sonca in preostalim svetom doslej prejeli tako ugledni ustvarjalci, kot so, med drugim, ruski pisatelj Boris Akunin ter japonska režiserja Akira Kurosawa in Hayao Miyazaki. O prehojeni življenjski, znanstveni in pedagoški poti se bomo z dr. Andrejem Bekešem pogovarjali v sredinem Intervjuju na Prvem.
Roman Jerala je eden najuglednejših slovenskih znanstvenikov. Mednarodno uveljavljenega doktorja kemije, ki deluje na vedah o življenju še zlasti odlikuje inventivnost, kar se zrcali v njegovem delu. Skupina, ki jo vodi na Kemijskem Inštitutu na področju sintezne biologije in imunologije, niza pomembne dosežke. Zazrt je v prihodnost, ko bomo lahko svoj imunski sistem sprogramirali tako, da bo sam uničil rakave celice, v nedavnem dosežku pa oblikujejo proteine v kletke s katerimi bomo lahko dostavljali zdravila. Je dobitnik najpomembnejših državnih znanstvenih nagrad. Poleti so ga sprejeli v EMBO – prestižno mednarodno organizacijo, v kateri so številni Nobelovi nagrajenci, njegove članke pa objavljajo v uglednih znanstvenih revijah.
Je prva in edina slovenska šahovska prvakinja, pa še ni stara 18 let. Na mladinskih evropskih in svetovnih šahovskih prvenstvih je osvojila 10 medalj, pred dnevi se je iz Urugvaja vrnila z drugim naslovom mladinske šahovske prvakinje (prvega je dobila pri 14. letih), kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu šahistu. Dobra igra na tem prvenstvu ji je prinesla tudi drugo osvojeno normo za naziv šahovske velemojstrice. A ta naziv sodi med kratkoročne cilje naše tokratne gostje Intervjuja – Laura Unuk ima v šahu še bolj ambiciozne načrte. Igrati je začela v Šahovskem klubu Komenda, zdaj igra za Šahovski klub Ljubljana, trenutno jo dosežki v ženski svetovni konkurenci uvrščajo na 10. mesto med dekleti do 18 let in na 96. med članicami. Med sto najboljših šahistk na svetu je prišla ta mesec. Več o ciljih slovenske šahistke, ki najbolj uživa v standardnem šahu, o njeni športni poti in samem šahu, izveste v radijski oddaji Intervju.
Danes zapušča vodenje največjega sindikata pri nas legenda sindikalizma Dušan Semolič. Vodil ga je kar 26 let in torej na tej funkciji doživel preobrazbo družbe v celoti. Začel je v času tovarišic in tovarišev, končuje kot gospod. Kaj bi spremenil v dolgotrajnem mandatu, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj meni o politikih, pokojninah, minimalni plači? Je končno čas za združevanje sindikatov? In ne nazadnje: katere vrednote v življenju štejejo? Kje bo jutri malo po sedmi zjutraj, ko bi sicer prišel na delovno mesto? Dušan Semolič v pogovoru z Alenko Terlep.
Po 25ih letih mesto predsednika Zveze svobodnih sindikatov zapušča Dušan Semolič, prihodnji teden ga bo nasledila Lidija Jerkič, diplomirana pravnica, ki že dobro desetletje vodi Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije. Kako vidi položaj delavcev in delojemalcev ter vlogo sindikatov v današnjem času, kako se spreminjajo metode sindikalnega boja, katere bodo njene prioritete, kako vidi socialno dogovarjanje in kaj o njej pravijo socialni partnerji, nam bo Lidija Jerkič povedala v sredinem intervjuju.
V tokratnem Intervju bomo gostili Jano Kus Veenvliet, biologinjo, ki se že vrsto let aktivno ukvarja z varovanjem narave. To počne kot zasebnica, kar je pri nas izjemna redkost. Z možem sta že pred leti ustanovila Zavod Symbiosis, prek katerega sta izvedla že številne naravovarstvene projekte. Eno osrednjih področjih, ki Jano Kus Veenvliet zaposlujejo že več kot 15 let, so invazivne tujerodne vrste. Že vrsto let jih aktivno odstranjuje in to je dejavnost, ki nedvomno zahteva potrpežljivost in vztrajnost, tudi ko se iz leta v leto zdi, da so rezultati nadvse omejeni. Podobno kot potrpežljivost zahteva spreminjanje našega pogleda na vrednost, ki se skriva v naravnem bogastvu in o načinih, kako to bogastvo uporabiti, ne da bi ga poškodovali. V to smer gredo njena prizadevanja za razvoj ekoturizma, v prvi vrsti na Notranjskem, kamor se je na Bloke, sicer rojena Ljubljančanka, preselila. Z Jano Kus Veenvliet se bo pogovarjala Nina Slaček.
Na vrhu najpomembnejših stanovskih organizacij delodajalcev in sindikatov se dogajajo spremembe, prihajajo novi obrazi z novimi načrti in energijo. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije je sredi kadrovske prenove. Štiri mesece jo vodi predsednik Boštjan Gorjup, sicer direktor podjetja BSH Hišni aparati v Nazarjih, ki je v lasti Boscha. Gorjup je Korošec z mednarodnimi izkušnjami, verjame v dialog s sindikati, v središču njegovih prizadevanj pa je zbližanje izobraževanja in dela v industriji.
Od razsodbe arbitražnega sodišča o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško sta minila 2 meseca, a sodba se zdi za zdaj le mrtva črka na papirju. Je sploh mogoča implementacija razsodbe, če ena stran vztraja, da arbitražne odločitve ne bo spoštovala? Od leta 1994 so pred mednarodnimi sodišči in v arbitražnih postopkih obravnavali 11 razmejitvenih zadev. In v vseh primerih vse vpletene države odločitve in razsodbe spoštujejo. Bi morala bolj odločno posredovati Evropska unija in Hrvaško spomniti pogodbo o EU, ki članice zavezuje k lojalnemu sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju? Bo Slovenija vložila tožbo pred sodiščem EU v Luksemburgu? Kaj trenutni status quo pomeni za Slovenijo kot pomorsko državo? Kakšno škodo bodo utrpeli slovenski ribiči? Bo Slovenija privolila v nadaljnje pogovore s Hrvaško in se kar naenkrat znašla v vrtincu novih pogajanj o reševanju mejnega spora? Gost sredinega intervjuja bo strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha, profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu.
Simona Škrabec že 25 let živi in dela v Barceloni. Slovenska prevajalka, pisateljica in literarna kritičarka je v Sloveniji končala študij germanistike in primerjalne književnosti, a zadnje četrtletje domuje povsem drugje – v katalonščini in španščini. Prevaja namreč iz omenjenih jezikov v slovenščino in obratno. Doktorica literarne teorije Barcelono slika kot odprto in sproščeno mesto, polno priseljencev in turistov. Kako so na katalonsko mesto vplivali zadnji teroristični dogodki in kakšno je življenje v četrtem najbolj turistično obleganem evropskem mestu, boste izvedeli v sredini oddaji Intervju.
Poletje je čas različnih festivalov in kdor se je že kdaj lotil organizacije katerega od njih, ve, da to ni mačji kašelj. Prav tako vodenje večjega kulturnega društva in priprava vsakoletne gledališke predstave, pri kateri vsi sodelujejo na prostovoljni osnovi in niso profesionalni gledališčniki. Vse to pa že več kot pol stoletja odlično uspeva gostu današnjega Intervjuja na Prvem. Lojze Stražar je namreč že tako dolgo režiser in predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki upravlja s Poletnim gledališčem Studenec. To zbirališče ljubiteljev kulture in predvsem gledališča, ki ga najdete blizu Domžal, je za portoroškim Avditorijem in ljubljanskimi Križankami tretje največje pokrito poletno gledališče pri nas in vsako leto na Kulturni poletni festival Studenec privabi med 12- in 15.000 obiskovalcev. Največ si jih pride ogledat domačo gledališko igro, letos je to Finžgarjeva ljudska igra Divji lovec, ki jo je Stražar priredil za oder in režiral. Tudi velika večina drugih prireditev in gledaliških iger na Studencu je nastala pod njegovo taktirko, sam pa je postal kar sinonim za ljubiteljsko gledališče. Kako uspešna je bila letošnja gledališka sezona, ki se je na Studencu končala v ponedeljek, kako v teh časih živi amatersko gledališče in ljubiteljska kultura nasploh, bo Lojze Stražar povedal voditeljici tokratnega Intervjuja Andreji Čokl.
Neveljaven email naslov