Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
Nataša Posel je dolgoletna direktorica Amnesty International Slovenija, ene izmed sekcij največje svetovne nevladne organizacije, mednarodnega gibanja milijonov ljudi, ki si prizadeva za vizijo sveta, v katerem so človekove pravice spoštovane povsod in upoštevane vsakomur, ne glede na spol, raso, vero, spolno usmerjenost, socialni položaj ali izobrazbo. Z gostjo tokratnega Intervjuja, Natašo Posel, se bomo pogovarjali o aktualni lokalni in globalni družbeni problematiki.
Marjan Divjak je na čelu državne zakladnice sedem let. Zakladnica skrbi za likvidnost države, da je vedno na voljo dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti. Z upravljanjem, zadolževanjem, tudi zamenjavo dražjega dolga s cenejšim. O delu državne zakladnice, kako na njeno delo vpliva pogosta menjava vlade, ki postavlja ekonomske usmeritve, o finančnih trgih in vlagateljih, bonitetnih ocenah, stanju na enotnem zakladniškem računu se z gostom sredinega Intervjuja na Prvem, generalnim direktorjem direktorata za zakladništvo Marjanom Dívjakom, pogovarja Zdenka Bakalar.
Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Poznamo jo kot strokovnjakinjo, ki se je dolga leta ukvarjala z raziskovanjem posledic izpostavljenosti azbestu in se trudila ozaveščati strokovno in laično javnost o rakotvornosti te snovi. Je med tistimi pripadniki stroke, ki na glas povedo, ko je zaradi industrijskih in drugih polutantov ogroženo zdravje zaposlenih ali prebivalcev na splošno. Pridružila se je tudi apelu zdravnikov in raziskovalcev, ki so zahtevali ureditev zakonodaje, ki ureja sežig in sosežig odpadkov v Anhovem. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
V oddaji Intervju bomo gostili dr. Evito Leskovšek, ki jo slovenska javnost najbolje pozna kot obraz in glas promocije varne spolnosti ter boja proti aidsu in virusu HIV. Svojo profesionalno pot posveča preventivnemu delu in javno zdravstveni obravnavi tudi drugih ranljivih skupin, kot so injicirajoči uživalci drog, zaporniki, migranti, prostitutke, žrtve nasilja in brezdomci. V pogovoru z dr. Leskovšek bomo razmišljali, kako danes razumemo spolnost, kako nanjo vplivata globalizacija in pornografija, zakaj sistematičnega izobraževanja o spolnosti v šolah še ni in zakaj je največji izziv prihodnosti destigmatizacija okuženih z virusom HIV. V sredo, takoj po 10. uri na Prvem.
Sodstvo se je izvilo iz krize, sodišča že nekaj let rešijo več zadev, kot jih prejmejo. Še vedno pa si niso pridobila zaupanja javnosti, saj ostaja na zelo nizki ravni. Za povrnitev zaupanja mora seveda poskrbeti sodstvo samo. Zato zadnja leta veliko pozornost namenja kakovosti. Ob začetku sodnega leta bo o tem v oddaji Intervju govoril predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič.
Smo tik pred vrhuncem sezone nagrajevanja najboljših v filmski industriji, zato se bomo pogovarjali o filmu, televiziji, platformah videa na zahtevo, Youtubu in multimedijski ustvarjalnosti. Luka Marčetič je avtor najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni Sloveniji Pr' Hostar in humoristične spletne serije V dvoje, ki nastaja za edino slovensko platformo videa na zahtevo Voyo. Z njim se bo pogovarjala Urška Henigman.
27. januarja je častitljiv jubilej, 85-letnico delovanja, zaznamovalo Slovensko filozofsko društvo. Ob tej priložnosti smo pred našim mikrofonom gostili njegovega predsednika, dr. Tomaža Grušovnika, sicer izrednega profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. V pogovoru z dr. Grušovnikom smo preverjali, kakšni pravzaprav so cilji in naloge filozofskega stanovskega društva, seveda pa so nas zaposlovala tudi precej bolj daljnosežna vprašanja, povezana s poslanstvom filozofije v sodobnem svetu. Kako lahko ljubezen do modrosti tvorno poseže v družbeno stvarnost, ki jo zaznamujejo planetarna ekološka kriza, poplava lažnih novic in skokovito naraščanje socialnih razlik med najbogatejšimi in najrevnejšimi, smo v pogovoru z dr. Grušovnikom preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Z zdraviliškim turizmom je povezan že vsaj desetletje, ko je stopil na čelo Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč. Njen direktor Iztok Altbauer tako nenehno išče in premaguje izzive, ki mu jih ponuja ta gospodarska panoga. Zaveda se, da se v turizmu ne spi, temveč nenehno dopolnjuje in odziva na vse večje zahteve gostov na segmentiranem trgu. O velikem pomenu te zvrsti turizma v Sloveniji govori to, da zdraviliške občine ustvarijo skoraj tretjino vseh prenočitev v Sloveniji. Težnja, ki prevladuje v tej dejavnosti, pa se sklada s splošnim ciljem, za katerega si prizadevamo v tem hitrem tempu življenja: z iskanjem ravnovesja, dobrega počutja in zdravja. Z Iztokom Altbauerjem, ki v slovenskem turizmu deluje že več kot 30 let, se pogovarja Tina Lamovšek.
Ninna Kozorog je humanitarka, zdravnica in Slovenka leta 2019. O humanitarnem delu, socialnih stiskah starostnikov, sistemskih anomalijah in dejstvu, da lahko mala dejanja – pa naj se sliši še tako klišejsko – spremenijo svet, se z njo pogovarja Robert Levstek.
Vodstvo mladih evropskih sindikalistk in sindikalistov je pretekli mesec zasedla Tea Jarc. Na področje mladinskega dela, aktivizma in participacije mladih je vstopila prek taborništva, nadaljevala kot predsednica Mladinskega sveta Slovenije, zdaj je predsednica sindikata Mladi plus. Srčno se zavzema za šibkejše v družbi, bojuje se za človekove pravice ter glasno opozarja na krivice. Ne da samo govori o aktivizmu, ga tudi živi. Obiskala je begunska taborišča Zahodne Sahare, v Palestini je delala kot prostovoljka. Pozitivne energije in vere v to, da je drugačna in bolj pravična družbena ureditev mogoča, ji ne zmanjka.
Legendarni režiser in urednik Dušan Hren, direktorica Centra starejših Notranje Gorice DEOS Ana Petrič, nevrolog in ustanovitelj Inštituta za klinično nevrofoziologijo Milan Dimitrijevič, filozofinja in pisateljica Alenka Rebula, fotograf Aleš Bravničar, mednarodno uveljavljena ljubiteljica starodobnh vozil Nataša Grom Jerina, aktivni državljan Aljaž Verhovnik, nova predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs (izg. Kováč) in zagrebški politični filozof in aktivist za človekove pravice Žarko Puhovski: to so gostje, ki smo jih gostili na Prvem leta 2019 in jih uvstili v izbor prejšnjega leta.
Študijsko-raziskovalni center za družino je zasebni zavod, ki se ukvarja s terapevtskim delom, reševanjem konfliktov in raziskovalnimi projekti. Med njegovimi ustanovitelji je tudi psihoterapevt in filozof dr. Tomaž Erzar, ki je tudi gost tokratnega sredinega intervjuja. Poleg terapij vodi delavnice za preprečevanje nasilja, reševanje konfliktov in obvladovanje jeze. V zadnjem času raziskuje tudi posledice povojne travmatizacije in proces odpuščanja. Zaupal nam bo, zakaj je prav božični čas zelo primeren za odpuščanje, za popravilo skrhanih družinskih in prijateljskih odnosov. Kaj pomenijo božični prazniki vernim in tudi nevernim? Je to obdobje, ko naj bi se posameznik zazrl vase? Vse to je dr. Tomaž Erzar v pogovoru zaupal Marku Rozmanu.
Predsednik Ustavnega sodišča doktor Rajko Knez je vodenje najvišjega sodišča v državi prevzel natanko pred letom dni – 19. decembra 2018. Dobro leto in pol po tem, ko je postal ustavni sodnik. Doktor Knez je 50-letnik. Preden je bil izvoljen na funkcijo ustavnega sodnika je bil redni profesor na Univerzi v Mariboru – nekaj časa njen dekan – dopolnilno je bil tudi višji pravosodni svetovalec na Vrhovnem sodišču. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah na Dunaju, v Gradcu in Zagrebu, nekaj predavanj je imel tudi na drugih univerzah. Bil je arbiter, a odkar je sodnik, z arbitražami doma in v tujini ne sodeluje več.
Si predstavljate življenje v popolni temi in večni tišini? Tak je vsakdan gluhoslepih, ljudi z različnimi okvarami sluha IN vida, ki pa jih ne smemo enačiti z eno ali drugo skupino senzornih invalidov, torej s slepimi ali z gluhimi. Imajo drugačne potrebe, srečujejo se z dodatnimi ovirami. Kako živijo osebe z gluhoslepoto, kakšne so njihove težave in kakšne potrebe, kako jim lahko pomagamo, kaj bi morala storiti država in kako naj se do gluhoslepih vede okolica? Gostja sredinega Intervjuja na Prvem bo dr. Simona Gerenčer Pegan, sekretarka in strokovna vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, in ena glavnih bork za enakopravnost in pravice oseb z gluhoslepoto pri nas.
Ob včerajšnjem mednarodnem dnevu invalidov se sprašujemo, kaj je bilo narejeno na področju invalidskega varstva in kakšne so prioritete, če vemo, da se po enajstih letih od ratificiranja Konvencija o pravicah invalidov še vedno ne izvaja v celoti. Kako bomo zagotavljali podporne storitve in dostopnost na vseh področjih, kdaj bomo zagotovili enakopravno uresničevanje volilne pravice osebam z motnjami v duševnem razvoju in ali bomo našli dovolj sredstev za izvajanje posebnih socialnih programov? Osvetlili bomo tudi, kaj se dogaja z Zakonom o osebni asistenci. Odgovore bomo iskali z gostom sredinega Intervjuja, predsednikom Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije Borutom Severjem, ki se zavzema za boljši socialni položaj in uresničevanje človekovih pravic invalidov. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratni oddaji Intervju gostimo Veronico Morfaw Kini, predsednico nevladne humanitarne organizacije Združenja skupnih iniciativ vaških žena, ki je bila zasnovana pred skoraj 20. leti kot kmetovalska skupnost žensk v ruralnem območju SZ Kameruna na obrobju Bamende. Kljub temu, da kar dve tretjini afriških žensk deluje v agrarnem sektorju, se soočajo s številnimi težavami, ki izhajajo iz tradicionalnega pojmovanja spolov in patriarhalno zasnovanih družbenih odnosov. Sogovornica med drugim prihaja z območja, kjer že tri leta potekajo spopadi med anglofonskimi separatisti in vladno vojsko, kar hromi možnosti za humanitarno delo in še dodatno poslabšuje položaj žensk in otrok. Za svoje humanitarno delo je prejela več nagrad in tudi mednarodnih priznanj. O položaju žensk v kamerunski družbi, o njenem humanitarnem delu in o življenju na vojnem območju se bo z Veronico Kini pogovarjal Peter Močnik.
"Rebula je sinonim za Brda, prepričani smo, da lahko na zahtevnih trgih zmagamo samo z rebulo", pravi dolgoletni direktor Vinske kleti Goriška Brda Silvan Peršolja. Slovenija bo na svetovnem vinskem zemljevidu takrat, ko bomo povezali vina s kulinariko, bogato tradicijo in kulturo naše dežele. O Sloveniji kot največji vinski skrivnosti Evrope - po besedah ameriških poznavalcev, smo govorili s Silvanom Peršoljo.
Potem ko je Hrvaška pred tedni dobila pozitivno oceno Evropske komisije glede tehnične pripravljenosti za vstop v šengensko območje, bo Hrvaška čez dober mesec in pol prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije, takrat enkrat pa naj bi dobila novega predsednika ali predsednico države, vse bliže so tudi splošne volitve. A velikih sprememb ni pričakovati, ne v notranji ne v zunanji politiki. Razmere niso dobre, a veliko slabše tudi ne more biti, pravi dr. Žarko Puhovski, čigar ocene zgodovinskih dogodkov in analize aktualnih dogajanj vedno znova dvigujejo prah.
»Z dobrimi odnosi na delovnem mestu pridobimo vsi in zanje je najbolj od vseh odgovorno vodstvo,« pravi dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateški in krizni menedžment. V sredinem Intervjuju jo bomo vprašali tudi, zakaj so slabi odnosi na delovnem mestu v Sloveniji eden izmed pomembnih razlogov za bolniške odsotnosti in kaj žene tiste, ki se lotijo uničevanja ugleda uspešnih ljudi na vodilnih delovnih mestih.
Neveljaven email naslov
