Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
Ivan Fornazarič - najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu
V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem predelu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren?
Ivan Fornazarič že tri desetletja živi v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov in velja za najuspešnejšega slovenskega podjetnika v Zalivu. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Gre za podjetje, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo priključnih vozil in tovornih prikolic. Gre za vozni park, ki je bil nepogrešljiv pri gradnji vseh pomembnejših znamenitostih Dubaja, zaradi katerih je mesto postalo ena izmed največjih in najbolj znanih svetovnih metropol.
Z vami se pogovarjamo na sedežu vašega podjetja v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov. Sicer prihajate z Vogrskega v Vipavski dolini. Če se ozremo v preteklost, k začetkom vaše poslovne poti; začeli ste izdelovati priključna vozila za tovornjake. Kako se spominjate tega, minevajo namreč tri desetletja odkar ste začeli s to dejavnostjo.
Odkar sem z družino prišel v Dubaj mineva 31 let. V Dubaj smo prišli leta 1990, pred tem smo bili tri leta v Kuvajtu, tako da smo v teh krajih že skoraj 35 let. Seveda se je v teh 30 letih marsikaj spremenilo, tako doma v Sloveniji kot tudi v Dubaju, predvsem je mesto raslo, skupaj z mestom pa je rasel tudi naš posel.
Najprej ste torej živeli v Kuvajtu?
Tako. V Kuvajt me je poslalo podjetje Vozila Gorica. Leta 1990 so Kuvajt okupirali, zato sem se preselil v Dubaj.
Ob vašem prihodu, pred 30 leti, se je mesto ravno razvijalo. Začele so se prve gradnje. Kako se spominjate teh časov? Vsekakor je bilo manj stolpnic in nebotičnikov, kot jih vidimo danes.
Stolpnic je bilo takrat veliko manj. Leta 1990 sta bili mogoče samo dve. Ena izmed njih je bil Svetovni trgovinski center, bila sta še dva hotela, to je bilo vse. Dubaj je od osamosvojitve naprej - letos bomo praznovali 50. obletnico osamosvojitve Združenih arabskih emiratov - vedno gojil nekakšno politiko odprtosti. Vedno je bil odprt za tujce, sprejel jih je odprtih rok, da so sem prišli, tukaj živeli. Omogočil jim je, da so investirali v projekte in razvijali svoj posel.
Vaše podjetje se je sčasoma zelo razvilo. Izdelujete tovorne prikolice, mešalce za beton, tudi smetarske tovornjake. Ta vozila ste prodali tudi v druge države. Najprej pa je šlo za vozila, ki so na tem območju primanjkovala?
Najprej so bila naša vozila namenjena predvsem gradbeništvu. V večjih mestih in državah Združenih arabskih emiratov se je v zadnjih 30 letih veliko gradilo in naša vozila so bila namenjena predvsem temu. Ker pa se vse spreminja, bomo v prihodnje dopolnili naš program z novimi vozili za prevoz hrane. Pa tudi za pobiranje smeti, za prevoz smeti in za recikliranje. Proizvajamo tudi vozila za družbe, ki oskrbujejo naftne vrtine. V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi ladijski prevoz. Pred 30 leti so sem priplule tudi ladje z Jadrana. Vsaj enkrat na teden smo imeli priložnost videti takšne ladje, danes pa jih več ni. Danes prihajajo po večini velike ladje, ki se vkrcavajo in izkrcavajo samo v večjih lukah. Zaradi tega so ti prevozi iz Evrope postali veliko dražji.
Eden izmed vaših projektov je bil tudi prevoz skal in peska, s katerimi so v Dubaju utrjevali umetne otoke?
Tako, to se seveda spet nanaša na razvoj Dubaja in na njegovo gradnjo. Gradilo se je veliko novih otokov, utrjevalo obale in zato se pač uporablja kamne, skale, ki pa so dokaj oddaljeni od mesta. Gre za razdalje od 100 do 200 km in za transport je bilo potrebnih kar nekaj prikolic.
Ustvarjanje mest in otokov sredi puščave se je v preteklosti zdelo utopija. V današnjem času pa hiše in apartmaji na takšnih otokih dosegajo visoke cene.
Ker je Dubaj vedno gojil odprto politiko do tujih investitorjev, so ti vedno radi prihajali. Sama izgradnja tega mesta je nedvomno zgodba o uspehu. Sčasoma pa je v mestu začelo zmanjkovati zemlje. Zaradi tega so na eni strani začeli graditi otoke, na drugi strani pa so hiše začele rasti v višino. Ker je primanjkovalo obale za razvoj turizma, so zgradili otoke in polotoke. Vse to, kar danes lahko vidite, je umetno zgrajeno in še se bo gradilo. Gradnja se je vmes tudi ustavila, govorim recimo o Palmovih otokih, o Palm Jebel Aliju, ki je pač zgrajen, ampak na njem ni nobene infrastrukture. Jo bo pa zagotovo dobil v bližnji prihodnosti. Zanimivo je, da se je na eni strani razvijala obala namenjena turizmu, na drugi strani pa se mesto širi tudi v notranjost.
Vsi ti projekti so pritegnili pozornost svetovne javnosti. Kako ste sami dojemali sam način gradnje oziroma nastajanja tako mesta kot teh otokov? Gre za drugačne projekte kot v domači Sloveniji?
Ja, gre za drugačne projekte kot v Sloveniji, Evropi in tudi kje drugje. Vizija prejšnjega voditelja Dubaja, pa tudi zdajšnjega, je šokirati svet. Narediti umetno marino v Dubaju, zgraditi otoke, najvišjo stolpnico, zgraditi najboljši hotel na svetu. Se pravi Dubaj si prizadeva, da bi bil vedno privlačen.
Vaše podjetje je uspešno nadaljevalo svojo pot. Ste vmes razmišljali tudi o širitvi projektov na kakšen drug predel sveta ali vam je bil Dubaj dovolj velik izziv?
Govorili o gradbeništvu … Ta vizija Dubaja se verjetno gradi že 50 let. Je odprto mesto in želi konkurirati Singapurju, Hongkongu in mogoče še kašnemu drugemu mestu. Najprej želi spodbuditi interes sosednjih držav, ki so bolj zaprte. Ki so sicer večje po številu prebivalstva, ozemlja itd., vendar jim nekako primanjkuje te vizije oziroma proste trgovine. Prvi projekt, ki ga je Dubaj sprožil, je bil, ko je še poglobil to »zajedo« znotraj Dubaja, da so lahko notri priplule prve ladje iz Indije. Pred tem so hodile v vsa sosednja pristanišča. Potem so najprej zgradili pristanišče Port Rashid, pozneje Port Jebel Ali, ki je danes eno največjih pristanišč na svetu. Zgradili so letališče in mesto je počasi prevzelo primat trgovskega središča bližnjega vzhoda.
In to vse zaradi posameznikov, ki so imeli namen šokirati, pritegniti javnost?
Ena izmed zgodb, ki sem jo slišal pred 30 ali več leti gre takole: Na enem od sestankov voditeljev je naš šejk Mohamed bin Rašid al-Maktoum rekel, da bo Dubaj zgradil kot turistično atrakcijo. Vsi so ga jemali precej neresno. Danes pa vidimo kako je, o Dubaju se govori, v mesto prihajajo turisti z zahoda, vzhoda in iz sosednjih držav.
Gorica Group ima podjetja v treh državah oziroma vaša skupina letno ustvari 100.000.000 ameriških dolarjev prihodkov. Zdaj iščete priložnosti tudi v transportu tekočih goriv, tudi v živilski industriji?
V tekočinah in gorivih smo že dolgo. Naši standardni trgi zajemajo vse zalivske države. Seveda daleč največjo proizvodnjo imamo v Dubaju in predstavništvo tudi v Abu Dabiju, podjetja v Omanu, Katarju, zdaj tudi v Savdski Arabiji. Vse z namenom podpore prodaje in servisa naših vozil.
Zaposlujete okrog 1000 ljudi. O delu, poslovanju in razmerah, s katerim se spopadajo delavci v tem predelu sveta, slišimo veliko zgodb. Dejstvo je, da se dogajajo zlorabe, da delavci umirajo na delovnih mestih. Po drugi strani v zalivskih državah prebivajo ljudje z velikim premoženjem?
To je vsekakor res. Seveda obstajajo razlike med zalivskimi državami. Zanimivost te pandemije je ravno v tem, da je cena nepremičnin najprej padla, v zadnjem letu pa je narasla. Narasle so predvsem cene najdražjih nepremičnin. Vzrok je verjetno ta, da so se uspešni ter bogati ljudje iz sosednjih držav odločili za življenje v Dubaju, ker se tu lepše in boljše počutijo. Glede delovne sile, mislim, da v večino zalivskih držav še posebno v Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt, prihajajo ljudje predvsem z vzhoda, iz Indije, Šrilanke, Bangladeša itd. Zanimivo je, da imamo, ko govorimo o delovni sili, v Omanu, Savdski Arabiji, tudi počasi v Združenih arabskih emiratih, vse več programov, kjer nekje spodbujajo, stimulirajo in včasih tudi zahtevajo, da zaposlujemo lokalno delovno silo.
Smo v nekem novem obdobju, surovine so se podražile, vse se draži. Tudi nafta, kar pa je za zalivske države dobra novica, kot vemo, so bogate z nafto in s tem se bogati tudi proračun vseh teh držav?
Ja, načeloma je to dober znak za naš posel. Če govorimo o tem, da se ta pandemija počasi končuje in smo se nanjo že pravzaprav navadili, so velike težave ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu s ceno energije, s prevozi, pomanjkanjem materiala, surovin. Tudi mi imamo težave s pridobivanjem dobre pločevine, težko dobimo primerne vezane plošče za naše hladilnike. Težav je veliko in cene vsega tega grejo navzgor. Bojimo se inflacije in hkrati upamo, da se bodo stvari normalizirale.
Obdobje epidemije je podobno kot v drugih delih Evrope in celotnega sveta. Kako ste se vi spopadali z epidemijo?
Združeni arabski emirati, še posebno Dubaj, so se tega lotili zelo resno, navsezadnje so morali zapreti letališče in odpovedati vse lete. Pozneje, mislim, da se je vsaj Dubaj, Abu Dhabi morda malce drugače, odzval dobro na to krizo. Najprej s tem, da se je v Dubaju možno brez težav testirati, veliko ljudi je cepljenih. Mislim, da je v Emiratih več kot 90 odstotkov ljudi cepljenih z drugim odmerkom. Nekateri tudi s tretjim oziroma s četrtim. Ker so se odločili, da prvo cepivo, ki je bilo iz Kitajske, ni sprejemljivo za nekatere države. Priča smo torej kombinaciji testiranja, cepljenja in nošenja mask. Zaradi teh treh dejstev je Dubaj epidemijo kar dobro prebrodil.
Prej sva že malo govorila o razvoju mest in različnih projektov. Tudi sicer se za ta del sveta nenehno govori o megalomanskih projektih. Savdska Arabija načrtuje gradnjo novih mest v puščavi, tudi gradnjo velike ceste − avtoceste, ki naj bi povezovala določena področja. Bo Dubaj kmalu dobil konkurenco v regiji ali vseeno govorimo o unikatnem predelu zaliva?
Gotovo večina sosednjih držav zavida uspehu Dubaja in poskuša to mesto v marsičem kopirati. Mislim, da je Dubaj še vedno kar nekaj let pred vsemi. Dubaj išče in bo moral najti neke nove prijeme. Seveda govorimo o megalomanskih projektih, še posebno v Savdski Arabiji, ki je večja država kot Združeni arabski emirati. Ampak mislim, da ni dovolj samo projekt. Je potrebno še kaj zraven. Pomembni so tudi ljudje, prebivalci. Nekateri projekti bodo zagotovo šli naprej. Eden takšnih je tudi železnica znotraj Združenih arabskih emiratov in povezava z drugimi zalivskimi državami. Zagotovo bomo priča tudi razvoju industrije, ki je povezana z nafto.
Je opaziti kakšne konkretne vplive sil iz Zahoda, ZDA in hkrati Rusije ali Kitajske, kakšnih drugih velesil?
Zalivske države so bile vedno nekako proameriške, ampak verjetno bodo glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana zdaj malo bolj pazljive. Bolj se morajo osamosvojiti, na drugi strani pa imamo seveda prihod Kitajske. Mogoče ne toliko v same trge Zalivskih držav, ampak v nekatere afriške trge, ki jih tudi mi poskušamo in jih tudi pokrivamo iz Dubaja. Kjer so neke sankcije zahodnih držav, potem pridejo Kitajci, ponudijo financiranje in vse ostalo.
Mislite, da se vse nagiba v to smer?
Mislim, da se stvari počasi spreminjajo. Zalivske države so spoznale, da ni edina rešitev v tem, da Kitajska ponudi denar, zgradi projekt, pripelje opremo itd.. Zavedajo se, da postanejo od tega odvisne. Čeprav so kitajski proizvodi cenejši in so jih financirali država ter določene kitajske korporacije, se trg počasi spet obrača v smer zahodnih tehnologij in proizvodov.
Zanimivo, ker v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je Kitajska na pohodu…
Mislim, da smo ravno zdaj v določenem svetovnem položaju, ko se neke stvari spreminjajo. Jaz tega ne razumem najbolje, ampak mislim, da ima Kitajska tudi neke interne probleme. Drugo je verjetno neka trgovska vojna. Meni je recimo nerazumljivo, da se je prevoz iz Kitajske v enem letu podražil petkratno. Če smo prej plačevali recimo 1000 ali 2000 dolarjev za en zabojnik, danes plačujemo pet oziroma deset tisoč dolarjev. Lahko se zdaj sklicujemo, da ni zabojnikov in ladij, ampak jaz mislim, da mora biti zadaj še nekaj več.
Prej sva govorila o novih mestih, novih gradnjah, s čimer se odpirajo priložnosti za nove akterje na vašem področju. Slovenci, ki se spuščajo v te vode razmišljajo o tem, kako bi uspeli. Številna podjetja želijo uspeti na tujem, a jim ne uspe. Kje je razlog za to?
Mislim, da je potrebnega veliko dela in malo sreče kot je običajno pri vsakem poslu in pri vsakem začetku. Velikokrat vidim kakšna evropska in slovenska podjetja, da, ko jim ne uspe doma, potem mislijo, da je pa mogoče uspeti v arabskem svetu, ker mislijo, da je tam dovolj denarja. Mislijo, da bi tam vse dražje prodali, lažje kot doma. Mislim, da je to prva napaka.
Neuradna številka Slovencev, ki živijo ali prebivajo v Dubaju se giblje okoli 450. Se vam zdi ta številka velika ali majhna?
Dejstvo je, da je bilo Slovencev pred tridesetimi ali dvajsetimi leti veliko manj. Pred dvajsetimi leti smo bili nekaj časa celo edini Slovenci v Dubaju, a ta številka je danes dosti večja. Mislim, da so Slovenci vedno bolj pripravljeni potovati in se preseliti ali pa poiskati priložnosti tudi drugje po svetu. Seveda to še vedno ni primerljivo z drugimi evropskimi narodi. Recimo v Dubaju ter v nekaterih drugih zalivskih državah lahko najdete veliko Angležev, ki se dosti lažje preselijo iz svoje države v ta predel sveta. Verjetno je razlog tudi jezik.
Na kaj je treba biti pozoren pri poslovanju z arabskimi državami?
Določene poslovne zakonitosti veljajo povsod po svetu. Seveda so lahko med državami različni ekonomski sistemi, različna administracija, zakonodaja in tako naprej. Tukaj je je mogoče manj kot v Evropi in na zahodu, zato je tu ogromno priložnosti za mlade ljudi. Dubaj je predvsem mesto mladih in ti mladi pač iščejo svoje priložnosti. Veliko mladih ljudi poskuša v tem mestu začeti s »startupom«. Verjetno zato, ker dubajska zakonodaja omogoča ustanovitev firme in relativno enostavno poslovanje. Tudi davčna politika se spreminja. Počasi tudi k nam prihaja davek na dodano vrednost. V Emiratih davka na dobiček še nimamo. V nekaterih sosednjih državah, govorimo o zalivskih državah, ki imajo podobne sisteme, tam davek že imajo. Dubaj sicer obljublja nasprotno, ampak hočem povedati, da se poslovanje v Dubaju tudi draži.
Reciva še kakšno besedo o vašem hobiju – golfu. Ste eden izmed organizatorjev dogodka Dubai Desert Classic, na katerem nastopajo najboljši golfisti sveta, kot je na primer Tiger Woods. Kako doživljate ta šport, kako to, da ste ga vzljubili ravno v tem predelu sveta?
Drži, pred tem ga nisem igral. Začel sem ga igrati v Dubaju in sem ljubitelj golfa. Igra ga tudi moja žena in kot člani kluba se tam družimo z ljudmi, ki jim je ta igra tudi všeč. Smo člani golf kluba Emirates, za katerega sem bil tudi kapetan v letih 2017 in 2018. Dubai Desert Classic se v našem klubu odvija že skoraj 33 let. Golf klub Emirates je na primer vzpostavil prvo golf igrišče na travi na Bližnjem vzhodu - zgrajeno je bilo leta 1988. Ravno takrat, ko sem bil jaz kapetan, smo praznovali 30. obletnico in imeli večje slavje. Ta zelenica in to igrišče z 18 luknjami na travi sta bila sredi puščave, danes pa so okrog same stolpnice.
Na obisku ste imeli najboljše igralce golfa na svetu, kar se ne zgodi vsak dan oziroma si to verjetno želi vsak organizator?
Eno je seveda biti član kluba, drugo pa je organizacija. Nekdo mora vse to tudi sponzorirati in navsezadnje plačati. Najboljše igralce je treba včasih plačati, da pridejo sploh igrat. Ne bom omenjal številk, ker mogoče niti niso uradne. Ampak zanimivo, da je to ravno eden izmed glavnih športov, s katerim se promovira mesto Dubaj. Prihodnje leto, na naslednjem turnirju se bo zamenjal sponzor. Posledično bi se višina nagradnega sklada iz približno štirih milijonov dolarjev dvignila nad 12 milijonov. S tem se bo povečala vrednost samega turnirja in s tem bo večji interes boljših igralcev, da pridejo sem igrat. V Dubaju sicer obstajajo tudi drugi športi, med njimi ragbi in nogomet.
Smo pa tudi v obdobju največje svetovne razstave Expo 2020, ki poteka prav v teh mesecih v Dubaju. Ste že obiskali svetovno razstavo? Kakšen pomen ima Expo?
Dubaj je zelo ponosen, da gosti to razstavo. Za mesto je to pomenilo vnovičen zagon investicij, predvsem pri izgradnji samega razstavišča, infrastrukture in hotelov. Potem se je zgodila pandemija, Expo se je prestavil za eno leto. Razstavo sem že obiskal, slišim, da je vsaj med konci tedna veliko obiska.
Pa je po mestu opaziti kakšno spremembo glede na vse dogajanje na obrobju mesta?
Ja. Vendar ne samo zaradi Expa, mislim, da se promet počasi povečuje, kar je znak, da se Dubaj po zaprtju počasi vrača v stare tirnice.
Prej sva govorila o podjetjih ter o priložnostih, ki jih imajo v Dubaju. Velika priložnost je tudi Expo, saj države predstavljajo svojo kulturo in dediščino, hkrati pa se podjetja mrežijo, iščejo partnerje, nove priložnosti?
Vsekakor je to nova priložnost najprej za Dubaj, ki to organizira, pa tudi za vse preostale države, ki so tukaj. Danes se veliko govori o čistih energijah, o okolju in za to si prizadeva veliko ljudi. V to se veliko vlaga in se bo še več. Na tem področju je veliko novih priložnosti.
Na domovino ne pozabljate. Za vami je kar nekaj organizacij dogodkov, ki so promovirali našo državo. Se sicer pogosto vračate v Slovenijo?
V Slovenijo se vračamo. Pred pandemijo smo šli večkrat, zdaj malo manj. Tudi zaradi pandemije potovanja z letalom niso več tako prijetna, kot so bila prej. Ampak upam, da se bo to popravilo. Zdaj imamo vzpostavljeno direktno letalsko linijo Ljubljana – Dubaj. Vprašanje, kje je tvoj dom, je zame vedno težko. Dubaj je naš drugi dom. Ko smo doma, se počutimo seveda zelo lepo, navsezadnje je to naša domovina, ko pa pridemo v Dubaj, se pa tudi počutimo zelo komfortno, udobno.
Neubesedljive zvočne igre, od filozofije k antropologiji glasbe; Trate vaše in naše mladosti, Metodologija preučevanja načinov življenja, temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji; Na trdna tla, brezsramni pogled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja; Glasbeni pojmovnik za mlade … je le nekaj naslovov monografij, ki izstopajo v bogati biografiji znanstvenika, rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajka Muršiča. Dr. Rajko Muršič je humanist, opazovalec in raziskovalec človekovega vedenja v različnih situacijah, tudi tistih, ob katerih nastaja umetnost in ena od njih je glasba. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine je ena redkih v svetu. Ob tem je dr. Rajko Muršič član številnih mednarodnih in domačih strokovnih društev, pa uredništev, je redni sodelavec prirejanja in aktivnega udeleževanja mednarodnih znanstvenih simpozijev. In je profesor, ki mladim odpira pogled na človečnost. Dr. Rajko Muršič je bil gost sredinega Intervjuja, ki je potekal v terenskem studiu na prizorišču 38. mednarodnega festivala Druga godba.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Kliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Aprila letos je bil prof. dr. Jože Rovan že drugič skoraj soglasno izvoljen za predsednika ene izmed naših najpomembnejših organizacij, to je Planinske zveze Slovenije. Pohodniški in kolesarski vodnik, inštruktor, vodja akcij urejanja planinskih poti in urednik planinskih zemljevidov je bil na to mesto prvič izvoljen leta 2018. Sicer izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti se je šolal doma in v tujini, dva mandata pa je bil tudi predstojnik Katedre za statistiko. Kakšna je vloga PZS v sedanjosti? Kakšne izzive prinaša za to organizacijo prihodnost? Kakšna je usoda množičnih organizacij pri nas in kakšni so njegovi načrt v drugem mandatu? Z Jožetom Rovanom se bo v Intervjuju pogovarjal Jure K. Čokl.
Dr. Alenka Jelen je predavateljica na področju odnosov z javnostmi, komuniciranja, medijev in kulture na Univerzi Stirling na Škotskem, kjer gojijo bogato tradicijo akademskega raziskovanja tega področja. Pri svojem delu se dr. Jelen trenutno zlasti posveča vlogi žensk v odnosih z javnostjo, komuniciranju v obdobju pandemije in političnemu komuniciranju. Kje so primeri dobrih praks, kaj je to informacijska higiena, zakaj je jezik tako pomemben, kako komuniciranje oblikuje javno mnenje in kaj se zgodi, ko se pojavijo laži in nekonsistentnosti? O vsem tem se bo v sredinem Intervjuju na Prvem z dr. Alenko Jelen pogovarjala Mojca Delač.
Na dan upora proti okupatorju obujamo spomin na pesnika, upornika, partizana, narodnega heroja, čigar pesmi imajo po besedah literarnega zgodovinarja dr. Matjaža Kmecla med osupljivimi 12 tisoč pesmimi upora, kolikor so jih našteli zgodovinarji iz okupacijskega časa, prav gotovo poseben pomen. Karla Destovnika - Kajuha, ki je umrl pri komaj 21-ih letih, spoznavamo prek pripovedi Vlada Vrbiča – publicista, kulturnega delavca in odličnega poznavalca Kajuha. Vrbič je pred dvema letoma izdal roman Prestreljene sanje in v njem romaneskno opisal Kajuhovo življenjsko zgodbo, njegovo očitno nadarjenost in čas, ki je od fanta zahteval odraslost, vztrajnost, socialno pravičnost, ljubezen do domovine in brezpogojen boj za osvoboditev izpod okupatorskega škornja.
Dva meseca že spremljamo grozljive podobe, ki prihajajo iz Ukrajine – mesta so zravnana s tlemi, na tisoče civilistov je bilo ubitih, posiljenih in pohabljenih, milijoni beguncev so zbežali na zahod, v Evropo. Medtem se je ruska vojska, ki je na začetku vojne utrpela nepričakovane poraze v okolici Kijeva, prerazporedila in zdaj stopnjuje svoje napade na jugu in vzhodu države. A medtem ko vse to opazujemo, si še vedno ne znamo čisto natančno odgovoriti, zakaj je oblast nad Ukrajino sploh tako pomembna za predsednika Putina? Zakaj se na presenečenje mnogih – še zlasti pa oblastnikov v Kremlju – vlada v Kijevu ob napadu ni sesula kot hišica iz kart? In kaj bi se moralo zgoditi na bojišču in na diplomatskem parketu, da bi Kremelj naposled ustavil svoj vojaški stroj? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja tako na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tatjana Splichal / iz osebnega arhiva dr. Simona Malmenvalla
Dr.Rok Mihelič je agronom, ki z napredno mislečimi somišljeniki opravlja pionirsko delo na področju širjenja znanja o ohranitvenem ali kot mu pravijo nekateri regenerativnem kmetijstvu. Prizadeva si za manjšo odvisnost kmetov od kapitalskih in političnih lobijev. Zaposlen je na Biotehniški fakulteti, na katedri za pedologijo in varstvo okolja. Kot poznavalec znanosti o tleh, ki je precej redka pri nas in v Evropi se profesionalno posveča ohranjanju vitalnih živih tal. Študentom prenaša znanje s predmetov Gnojenje in rodovitnost tal, Agroekosistemi in varstvo okolja, Trajnostno kmetijstvo in Gospodarjenje z biogenimi odpadki in raziskovalec naravnih procesov, za ohranjanje živosti tal. Je privrženec celovitega, trajnostnega razvoja kmetijstva, kot nepogrešljivega dela krožne ekonomije celotne družbe. Poleg dela na fakulteti je dejaven tudi v neprofitnih organizacijah, ki širijo manjkajoče znanje o ekonomsko vzdržni metodi kmetovanja, ki na dolgi rok ne izčrpava zemlje.
Če vozite gorsko kolo in ste že kdaj bili na Koroškem, je zelo malo možnosti, da še niste slišali za Aneja Štrucla. Njegov oče, legenda med gorskimi kolesarji Dušan Štrucl - Dixi, je že leta 1995 ustanovil prvi gorskokolesarski hotel v Sloveniji – Hotel Club Krnes. Že leto pozneje je organiziral prvo tekmovanje za slovenski pokal v Downhillu Divja jaga in ga nato izvedel še v naslednjih dvanajstih letih. Leta 2008 se je Dušan z družino preselil v Jamnico in tam se začne tudi zgodba našega sogovornika, njegovega sina Aneja, ki je zdaj alfa in omega ekohotela Koroš in kluba gorskih kolesarjev Bikenomad. O njegovem delu, izzivih, ki jih je moral premagati, in združitvi številnih udeležencev v uspešno zgodbo koroškega turizma se bo z njim pogovarjal Jure K. Čokl.
Jože Krmelj, obrtnik leta 2021, je skupaj z ženo že sedma generacija, ki ohranja kovaštvo na Kovačiji Krmelj že od leta 1870. Nagrajenec, ki je dejavnost prevzel pred dvaintridesetimi leti, kovaštvo razume in doživlja kot umetnost in ustvarjanje, saj so vsi njihovi tradicionalni izdelki unikatni in skovani s kladivom. Žalosti pa ga usihanje kovaške obrti, za katero se mladi ne zanimajo več. Jože Krmelj na prvo mesto postavlja kakovost izdelkov in si ne želi širitve. Prizadevanja, da ohranijo obrt in tradicijo kovaštva, so bila vedno v ospredju in še danes potrjujejo pravilnost njihove poslovne odločitve.
Petki na Pogačarjevem trgu v Ljubljani so se v zadnjem desetletju spremenili. Razlog? Kulinarična tržnica Odprta kuhna, ki je v naš prostor prinesla koncept ulične prehrane. Zasluge za to gredo podjetnici Almi Kochavy in njenemu možu. Nenehno išče zamisli za povezovanje restavracij in gostincev s potrošniki, gosti, jedci. Z vizijo in jasnimi cilji želi premikati meje in pustiti pečat v slovenski gastronomiji. Kako hrana igra povezovalno vlogo v njenem življenju, pa v današnjem Intervjuju. Z Almo Kochavy se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Zdravnica, ki se je skoraj 30 let ukvarjala s preventivnimi programi, se je v zadnjih letih trudila za implementacijo programa Mira - nacionalnega programa za duševno zdravje. Program narekuje vzpostavitev mreže centrov za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, ki omogoča dostop pomoči in podpore vsem ljudem na vseh koncih Slovenije. Program žal še ni v polni meri zaživel, kar se je izkazalo tudi v času pandemije covida. Strokovnjaki so namreč že desetletje in več opozarjali, da moramo kot družba večjo skrb nameniti krepitvi duševnega zdravja. A žal na tem področju ni bilo in še vedno ni dovolj smelih korakov naprej.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je v pogovoru z voditeljico Tito Mayer povedala, kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Gostja tokratne oddaje Intervju je izvršna direktorica Islandskega Združenja za pravice žensk, Brynhildur Heidar og Omarsdottir. Ob mednarodnem dnevu žensk je, v pogovoru z voditeljico Tito Mayer, povedala kako je živeti na Islandiji, kjer je stopnja enakosti spolov najvišja na svetu, v državi, ki jo že drugič zapored vodi mlada ženska in kjer vsako leto sprejmejo tudi do pet zakonov s področja enakosti spolov, v družbi, kjer se otroci v šolah učijo o feminizmu in enakosti.
Irena Ilešič Čujovič, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva, verjame v socialne vrednote. Februarska stavka je v prizadevanjih za boljše plače, normative in standarde povezala različne poklicne skupine v zdravstvu in socialnem varstvu. Irena Ilešič Čujovič, kritična tudi do vladnih odločitev, ve, da morajo vztrajati. Poznavanje razmer, znanje, vztrajnost, odločnost, preudarnost so vrline, ki jih diplomirana pravnica na čelu sindikata s 17.000 člani potrebuje na pogajanjih in v vsakodnevnih prizadevanjih za boljši socialni položaj zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.
Andrej Stopar, aktualni dopisnik v Washingtonu in nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Moskvi, analizira največji vojaški spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.
Lojze Krajnčan je dirigent, skladatelj in aranžer. Nekdaj tudi pozavnist. Že skoraj štirideset let je član Big Banda RTV Slovenija. Obiskoval je Glasbeno akademijo v Gradcu, kasneje pa se je izobraževal tudi na sloviti univerzi Berklee v Bostonu. Najprej se je zaposlil kot pozavnist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, po letu dni pa je postal član hišnega jazzovskega orkestra, leta 1993 pa tudi njegov stalni dirigent. V vseh teh letih se je podpisal pod številne projekte; njegov opus je precejšen in tudi izredno pester: od otroških skladb, šansonov, predelav ljudskih napevov in resne klasične glasbe, do del za revijski in jazzovski orkester. To širino mu daje nenehna želja po raziskovanju, iskanje novih kompozicijskih izražanj je kljub dolgoletnim izkušnjam še vedno prisotno. Ne glede na to ali gre za aranžmaje ali avtorsko delo, so v ospredju neverjetna natančnost, poglobljenost in spoštovanje do glasbenega gradiva in glasbe kot umetnosti. Vsaka partitura Lojzeta Krajnčana je zgodba zase in v vsaki zgodi se zrcali njegova duša. Ob njegovi okrogli obletnici se v intervjuju pogovarjamo o njegovi skladateljski poti, dotaknemo se njegovega odnosa do big banda kot institucije, njegove vloge v slovenskem glasbenem prostoru, sodelovanja z mlajšimi glasbeniki ter tudi trenutnega stanja glasbe v Sloveniji.
Janez Starman je od maja lani predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, pred tem je bil tri mandate njen podpredsednik. Med drugim je bil sodniški pripravnik pri višjem sodišču v Kopru, dobrih 20 let je samostojni odvetnik. Že vrsto let je mediator. Ni mu tuja niti politika – za zdaj lokalna. Je nepoklicni podžupan mestne občine Koper, tudi mestni svetnik. Z Janezom Starmanom se bomo pogovarjali o položaju odvetnikov, o tem, kako je na njihovo delo vplivala epidemija. Vprašali ga bomo tudi, v kakšnem stanju je po njegovem mnenju pravna država pri nas in ali smo Slovenci res pravdarski narod. V studiu Prvega se z njim pogovarja Jolanda Lebar.
Neveljaven email naslov
