Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju.
"Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno."
Naglasi so del naše identitete, pravi doktorica jezikoslovja Ursula Hirschfeld, ki se na Univerzi Martina Lutra v Wittenbergu že desetletja ukvarja s fonetiko, predvsem jo zanimajo tuji naglasi.
Naglas je kot del naše identitete dobra stvar, vsaj do takrat, ko nas začne ovirati pri vsakdanjem življenju. Je pa načeloma tako, da se priseljenci svojega naglasa poskušajo čim prej znebiti. Iz vsaj dveh razlogov: "Obstajajo ljudje, ki hočejo preprosto obvladati jezik, morda tudi zato, ker je to dobro za njihovo javno podobo. Potem pa so taki, ki nočejo izstopati v tujem jezikovnem okolju."
Zakaj sploh pride do naglasa
"Naglas nastane zaradi kontrasta med jeziki, ki jih obvladate in se jih učite. Večja kot je razlika med temi jeziki, močnejši je naglas. Pomembno pri izgovarjavi je seveda tudi poslušanje, slišiš sebe in slišiš izgovarjavo ostalih, pri tem si seveda pozoren le na najbolj zapletene glasove, ne pa na malenkosti. Za izgovarjavo teh pa potrebujete tako imenovano govorno motoriko, ki jo v maternem jeziku že obvladate, pri tujem jeziku pa se jo morate enostavno naučiti."
Stereotipi
"V vseh jezikih so ljudje, ki dobro govorijo tuje jezike in taki, ki jih ne. Pri tem je najpomembnejša motivacija, pa seveda tudi posluh. Obstaja tudi priljubljenost posameznih naglasov. Denimo v Nemčiji je francoski naglas zelo priljubljen, italijanski pa ne. Francoščina je imela veliko večji kulturni vpliv na Nemčijo, morda tudi lepše zveni."
So pa naglasi, ki niso čisto pri vrhu. Lestvice teh so po vsej Evropi kar podobne: "Slovanski naglasi so precej slabše sprejeti kot romanski. Turški naglas je v Nemčiji recimo v sredini. Če sedaj odmislim tuje jezike, so tudi naglasi v posameznih narečjih v Nemčiji zelo različno sprejeti, kar verjetno velja tudi pri vas v Sloveniji. Obstajajo torej tudi regionalni naglasi, pravzaprav pa tudi vsak posameznik govori s svojim individualnim naglasom."
Obtoževanje nekoga, da se ne trudi dovolj in da po več desetletjih še vedno govori s tujim naglasom, je v veliki večini primerov nepotrebno in nepošteno.
"Otroci s tem nimajo težav, oni pač oponašajo, niso še prilagojeni na samo en fonetični sistem. Starejši kot ste, težje se je prilagoditi. To je en dejavnik, potem pa je, kot rečeno, veliko odvisno tudi od oddaljenosti tujega jezika. A če govorim le o bioloških dejavnikih – starejši kot ste, bolj se boste tujega jezika učili po šablonah, bolj iščete podobnosti s svojim jezikom. S tem tudi težje prepoznavate nove zvoke, še težje jih izgovorite, s tem pa seveda ne razvijete nove govorne motorike."
Dr. Uršula Hirschfeld pravi, da se otroka splača izpostaviti tujemu jeziku tudi, če se ga ne uči intenzivno. S tem prepoznava govorne vzorce, kar mu bo pozneje pomagalo pri samem učenju – predvsem fonetike. To še posebej velja za vključevanje tujih otrok v vrtce in šolski sistem čim prej.
Tu je še primer, ko govorci nekega jezika začnejo uporabljati nekatere prvine jezika priseljencev. Denimo v Sloveniji bi lahko izpostavili trdi L, kar pa seveda ni nič nenavadnega. Tovrstno iskanje identitete, morda celo pripadnosti neki skupini, iščejo mladi povsod po svetu, tudi v Nemčiji: "Seveda, celo posebno poimenovanje obstaja za to – Kieztdeutsch, po predelu Berlina. Gre za popačeno, nepravilno nemščino, ki jo govori tudi nemška mladina, gre pravzaprav za neke vrste sleng, v njem pa je precej turških značilnosti."
Roza obvladuje pesniške oblike, zloge fino kot pšenico melje, včasih šteje vejice in pike, kot arhitekt nam snuje pesniško pročelje. Z Andrejem Rozmanom Rozo o poeziji! In to v rimah.
Zakaj se nam zdi pravni jezik tako zapleten in kako ga lahko bolje razumemo s terminologinjama in urednicama slovarja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Mojco Žagar Karer in dr. Matejo Jemec Tomazin.
Na glas vadimo slovenske naglase: od osebnih imen Aleš, Anton, Tamara, Jernej in Martin do slavnih slovenskih umetnikov – Srečka Kosovela, Aljoza Rebule in Ivane Kobilce. Kje stoji naglas in zakaj je nekaj zborna izreka, drugo pa raba. Tudi o zemljepisnih imenih in običajnih zmotah!
Gost oddaje Jezikanje prezira vikanje in osladne fraze. Prav tako ne mara, da ga kličejo po osebnem imenu Tomaž Golob, tako mu pravijo le policaji. Taubi je ljubljanski klošar iz Goriških Brd, ki uživa v branju in pisanju, zlasti izmišljanju novih besed.
Plačate enega, dobite dva! Pred vami je drugi del Jezikanja o oglasih, tokrat o tiskanih in spletnih. Za jezikovno korektnost skrbi jezikoslovec dr. Marko Stabej z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, o besedi in sliki, džabest izpeljankah in hudobrih idejah pa tudi s kreativcem Boštjanom Napotnikom – Napom.
Tekstopisec, kreativec in prejemnik številnih nagrad na področju oglaševanja Gal Erbežnik pravi, da je najbolj nevarno, če si predvidljiv. Nezanimivo oglaševanje je zapravljanje denarja. Zakaj pa predvidljivi in klišejski oglasi še vedno prevladujejo? O tem tudi z jezikoslovcem dr. Markom Stabejem s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Metafore, metonimije, parafraze in primere so srednješolska snov, ki nam je šla teoretično zelo na živce, je pa tako rekoč vseprisotna. Tako zelo, da smo nekaj vzorčnih primerov poiskali kar pri naših predstavnikih na preteklih izborih za Pesem Evrovizije.
Kako nelatinično pisavo pretvorimo v našo? In kako zapišemo glasove, ki jih slovenščina morda sploh ne pozna? O prevzemanju iz korejščine z lektorjema RTV Slovenija Sašo Grčman in Rokom Dovjakom.
Besedne igre so včasih tudi napor. Zlasti za otroke, ki se šele srečujejo z jezikom, in za starejše, ki ga že dolgo uporabljajo, pa jih še kar preseneča, kaj vse lahko odkrijejo.
S priljubljenostjo in blagovnim monopolom so nekatere blagovne znamke prešle v jezik in iz lastnega imena postale občna poimenovanja. Včasih niti ne vemo več, da je šlo kdaj za blagovne znamke. Takih ni malo. Pri zajtrku smo jedli rogljič z eurokremom, nalivali mleko iz tetrapaka, kavni madež pa pobrisali s cetom in viledo.
V Jezikanju z jezikoslovcem dr. Markom Juvanom ločujemo na videz neločljivo: ironijo, sarkazem in cinizem. Spretno vse troje od nekdaj uporabljajo komedijanti, pesniki, pisatelji in ljubiteljski ciniki.
Drži teorija zarote: so v sinhroniziranih risankah pobalini zmeraj Štajerci, prijazni in navihani liki Primorci, trdni in vzdržljivi Gorenjci? O tem s sinhronizatorjem Juretom Mastnakom in Tino Šlajpah, profesorico slovenščine in geografije, ki je pred leti diplomirala iz sociolingvistične analize sinhroniziranih animiranih filmov in risank.
V preteklosti so se vsi tikali, z razslojevanjem družbe se je pojavilo vikanje, z večjo hierarhično delitvijo in nagovori milostljiva, vaša visokost in vaša gnada, pa še onikanje. O razvoju ogovarjanja z dr. Alenko Jelovšek z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Z anketiranci pa tudi o izogibanju ogovarjanja z vi ali ti: kako torej začeti pogovor s tastom v nevtralni obliki, ki smo ji rekli kar “nevtralikanje”.
Letos smo skupaj jezikali približno 500 minut. Pačili smo se v infantilščini in o otrocih govorili v množini, sestavljali palindrome in besede brali od zadaj naprej, si lomili jezike in pogumno detonirali jezikovne mine.
Večina prazničnih voščil se še vedno začne z “Naj bo … Želimo vam … Srečno … Veselo.” Kaj, ko bi jih letos začeli kako drugače? Kako se lotiti kreativnega pisanja in kaj je izvirno voščilo z umetnikom Arjanom Preglom in kreativko Vojko Žgavec Clemenz.
V Jezikanju se podajamo na področje sociolingvistike. Razlikujemo med zimsko dekanko in dekanko na fakulteti, iščemo izraz za žensko, ki kuje železo in poimenovanje za tajnico na mestu tajnika.
Podajamo se v jezikovni babilon, v Evropski parlament! Tam prevajalci in tolmači dnevno premagujejo jezikovne ovire. Vsak poslanec ima pravico govoriti v uradnem jeziku po svoji izbiri, zato morajo pevajalci in tolmači skrbeti za vseh 552 jezikovnih kombinacij.
V Jezikanju razvozlavamo uganke: kratke, ljudske, duhovite in zagonetne. Pomaga nam avtorica ugank Anja Štefan, ki pravi, da so najboljše tiste, ki delujejo s formo in pravilno dozirajo informacije: “Malo po malo. Dobra uganka morda na začetku odpre več možnosti in te zbega. Šele na koncu se ti posveti … Če se ti!“
Jezikanje se vrača k jezikovnim koreninam, h govornim in artikulacijskim napakam, ki jih je težko izkoreniniti. Logopedinja dr. Sabrina Cirman odpravlja težave v govorno jezikovnem razvoju. Dela s predšolskim otroki in njihovimi starši: “Staršem svetujem, naj z otrokom govorijo tako, kot si želijo, da bi on z njimi, če ne bi imel govorne napake. Starši morajo otroku služiti kot dober govorni model.”
Tema tokratnega Jezikanja je pisana na kožo vsem Facebookerjem, influencerjem, tviterašem in instagramovcem! Z dr. Domnom Krvino in dr. Simono Klemenčič z ZRC Sazu smo se pogovarjali o neologizmih, o pomenu pa spraševali upokojence in srednješolce.
Neveljaven email naslov