Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?
Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?
"Cenzure, kot si jo predstavlja javnost, da v eni sobi sedijo Marx, Engels, Lenin in še kdo in po telefonu pošiljajo direktive na neke komisariate in potem do novinarjev, jaz mislim, da že zdavnaj, zdavnaj ni več. In da je ta cenzura podobna tistemu otroškemu pregovoru, da je strah od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Kar pa seveda ne pomeni, da neke tehnike, nekateri razmisleki v tej smeri še vedno ne živijo v naši družbi ali medijih," pravi Ježkov nagrajenec, kolumnist in kritik Marko Radmilovič.
Dr. Marko Stabej z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa vzpostavlja razliko med cenzuro in uredniškimi posegi. "Če skušate preprečiti sovražni govor v medijih, na družabnih omrežjih, ali to pomeni, da je to cenzura? Poskus preprečevanja oziroma zmanjševanja sovražnega govora, izboljševanja javne komunikacije v smislu doseganja večje vključenosti, strpnosti in občutljivosti, temu gotovo ne moremo reči cenzura."
O samocenzuri pa je v eseju (1985) razmišljal tudi Danilo Kiš, tekst so poobjavili na portalu Disenz. "Boj s cenzuro je javen, nevaren in zato herojski, medtem pa je boj s samocenzuro anonimen, osamljen in brez prič, zato v človeku vzbuja občutek ponižanja in sramu zaradi kolaboracije. Samocenzura je branje svojega besedila s tujimi očmi, kjer postanete lastni tožilec, ki je bolj sumničav in strožji od vsakega drugega, kajti v tej vlogi veste tudi tisto, česar v vašem besedilu nikoli ne bo odkril noben cenzor, tisto, kar ste zamolčali, in tisto, česar niste dali nikoli na papir, a je, tako se vam zdi, ostalo ,med vrsticami‘."
Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?
Kaj so uredniški ali lektorski posegi in kaj cenzura? Kdaj se avtor samocenzurira? Kako ekonomski in drugi pritiski vplivajo na delovanje pisca?
"Cenzure, kot si jo predstavlja javnost, da v eni sobi sedijo Marx, Engels, Lenin in še kdo in po telefonu pošiljajo direktive na neke komisariate in potem do novinarjev, jaz mislim, da že zdavnaj, zdavnaj ni več. In da je ta cenzura podobna tistemu otroškemu pregovoru, da je strah od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Kar pa seveda ne pomeni, da neke tehnike, nekateri razmisleki v tej smeri še vedno ne živijo v naši družbi ali medijih," pravi Ježkov nagrajenec, kolumnist in kritik Marko Radmilovič.
Dr. Marko Stabej z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pa vzpostavlja razliko med cenzuro in uredniškimi posegi. "Če skušate preprečiti sovražni govor v medijih, na družabnih omrežjih, ali to pomeni, da je to cenzura? Poskus preprečevanja oziroma zmanjševanja sovražnega govora, izboljševanja javne komunikacije v smislu doseganja večje vključenosti, strpnosti in občutljivosti, temu gotovo ne moremo reči cenzura."
O samocenzuri pa je v eseju (1985) razmišljal tudi Danilo Kiš, tekst so poobjavili na portalu Disenz. "Boj s cenzuro je javen, nevaren in zato herojski, medtem pa je boj s samocenzuro anonimen, osamljen in brez prič, zato v človeku vzbuja občutek ponižanja in sramu zaradi kolaboracije. Samocenzura je branje svojega besedila s tujimi očmi, kjer postanete lastni tožilec, ki je bolj sumničav in strožji od vsakega drugega, kajti v tej vlogi veste tudi tisto, česar v vašem besedilu nikoli ne bo odkril noben cenzor, tisto, kar ste zamolčali, in tisto, česar niste dali nikoli na papir, a je, tako se vam zdi, ostalo ,med vrsticami‘."
Nadia Molek De Jager se je rodila v Buenos Airesu, po očetovi strani je Slovenka. Dedek se je tja preselil v iskanju boljšega življenja, babica pa je pobegnila pred fašizmom. Znanja slovenščine otrokom nista predala. “Takrat je bila situacija zelo zapletena. V šoli so bili otroci kaznovani, če so govorili v drugem jeziku, biti tujec je bila stigma, kaj šele Slovan, to je skoraj pomenilo komunist. Morali so skriti jezik, se odkoreniniti.”
Jezikoslovec dr. Marko Snoj razlaga etimologijo in pomen nekaterih frazemov, ki jih pogosto slišimo v vsakdanjem življenju. Za izraz “piti kot žolna” obstaja več razlag, ena od njih govori tudi o vojakih.
Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah našega premierja.
Dr. Mojca Kumin Horvat z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da ima beseda mošt dve razlagi. Ena je sladek sok iz mletega ali zmečkanega grozdja, druga pa je bolj splošna: sladka ali prevreta pijača iz zmečkanega sadja.
Center za jezikovne vire in tehnologije UL je predstavil dva nova prosto dostopna izdelka: mobilno aplikacijo Igra besed in nadgrajeni leksikon besednih oblik Sloleks 2.0. Dr. Špela Arhar Holdt pravi, da imajo raziskovalci prvič priložnost, da dobijo neposredno povratno informacijo od skupnosti. “Jezikoslovje se odpira proti uporabnikom in realni rabi.”
Prof. surdopedagogike in logopedije Benjamin Vogrič pravi, da so otroci danes zelo dolgo odvisni od dude in pomoči staršev, zato so govorno-jezikovne motnje v porastu. Za glas r mora imeti otrok dovolj raztegnjeno podjezično vez, da se lahko jezik sproščeno dvigne in se robovi dotaknejo zobovja, se naslonijo. Pri izpihu se konica jezika zatrese.
Disgrafija je motnja na ravni rokopisnega pisanja. Posamezniki imajo največ težav s pisanimi črkami, zlasti tistimi, ki so si podobne: a in o, m in n ter r in v. Magister profesor specialne in rehabilitacijske pedagogike Blaž Povše pravi, da je disgrafija specifična učna težava, ki je ne morejo odpraviti, jo pa lahko posamezniki obvladajo.
Dislektikom pogosto očitajo, da se ne trudijo dovolj, v resnici pa bi morali le spremeniti način poučevanja, saj je tudi njihovo dojemanje in reševanje problemov drugačno. “Če otroka učiš z metodo, ob kateri ne more napredovati, se ničesar ne nauči. Spremeni metodo, ne otroka. Mi pa poskušamo spremeniti otroka, da bi ga spravili v svoj kalup,” pripoveduje prof. dr. Ana Krajnc.
Marija Sotnikova Štravs je poliglotka in doktorica slavističnih študijev, ki se je pred leti navdušila za učenje škotske gelščine. “Na nek način je bila ljubezen na prvi pogled. Šla sem na Škotsko, kar je bilo neke vrste nadomestno potovanje v zadnjem trenutku. Morda mi je bilo usojeno, ne vem. Na napisih v mestu sem opazila škotsko gelščino.“ Vsak teden ima prek video povezave nadaljevalni tečaj gelščine, jezika keltskega izvora, ki ga govori le okoli 57.000 naravnih govorcev. Kljub temu gotovo tudi vi poznate kako gelsko besedo, na primer viski ali slogan.
Psiholog dr. Alex Fradera pripoveduje o razlikah pri pogovoru v prvem in tujem jeziku. Pravi, da je naša intuicija sicer super, saj lahko začutimo, kdaj nam nekaj ugaja in kdaj nam grozi nevarnost. Kadar pogovor zaide v neprijetne tematike, to dobesedno začutimo v svojem telesu kot pretnjo, neke vrste bolečino ali sram. To nas motivira, da spremenimo temo.
Dr. Matej Meterc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da nekonvencionalne replike, šaljivi odgovori oziroma ‘kajle’, deavtomatizirajo pogovor. Pogosto starši odgovarjajo na otrokova vprašanja, ki se začenjajo s kaj ali zakaj.
Igor Mikič je avtor številnih urbanih fraz, jezikovni fenomen in lik. Pravi, da nas jezikovno najbolj oblikuje okolica:"Kakšno družbo imaš, tako boš govoril."
Julija Mesarič je Rusinja, ki že dvajset let živi v Sloveniji. Poučuje ruščino in pripoveduje, kako se je naučila slovensko: vsako jutro je odprla razpredelnico in sklanjala perut, lipa, korak.
Jelena Djordjević je 85-letna upokojena profesorica nemščine, ki zdaj prostovoljno poučuje starejše tečajnike. "Tako je lepo, da bi bil greh nesodelovati. Učimo se, smejimo in pijemo kavo".
Janne Brelih je otrok Finke in Slovenca, ki je zaposlen kot tonski mojster v gledališču v Helsinkih. Recitira obe državni himni, v slovenščini pa je prebral le eno knjigo – Zajčje leto.
Damjan Debevec je vodnik po Cankarjevi spominski hiši. 37-letni možakar ima brke in klobuk, Vrhničani ga zato pogosto počastijo s kavo … Pravi, da je Cankar primeren za vsako priložnost.
“Papež ima vas rad,” je na obisku Slovenije pred več kot dvema desetletjema dejal takratni papež Janez Pavel II. V tretji osebi ednine je govoril tudi vesoljček E.T., pripoveduje mlada raziskovalka Duša Race z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj pa politiki? Se z rabo tretje osebe ednine oddaljujejo od povedanega, izogibajo odgovornosti ali le objektivno potrjujejo svoje misli?
Dr. Tanja Mirtič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da so v slovenščini pogosta poimenovanja količin po po znanih in v krščanski tradiciji pomembnih svetnikih, denimo štefan, urban in neža. “Zanimivo, da imamo Slovenci precej poimenovanj za mere in posode, zlasti za vino.“
Jezikamo o količinah in odstotkih, pri tem nam pomaga matematik in psiholog, sicer avtor podkasta Številke, Slavko Jerič. “Najpogosteje se novinarji spremo pri klasičnem vprašanju kaj pomeni enkrat ali dvakrat več. Bom posplošil: nekdo ima 2 kg jabolk, nekdo drug 4 kg. A to pomeni enkrat več ali dvakrat več? Intuitivna misel večine je, da je to dvakrat več. Če pa več prevedeš v matematični znak plus, bi moralo pomeniti 6 kg. Nekdo ima dve količini, dvakrat več je 4; 2 plus 4 je pa šest. Nekako ne prideš skupaj.”
Tema Jezikanja je prava tort-ura, sprašujemo namreč, kako napovedovati uro. Zakaj rečejo Primorci, da je 8 in pol, preostali prebivalci Slovenije pa pol 9? Kaj pomenijo izrazi davi ali drevi in zakaj je anketiranec prepričan, da se reče dravi?
Neveljaven email naslov