Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Primož Trubar je bil kot tank, ki je ril skozi neprehodno džunglo. To je počel z veliko mero vztrajnosti in poguma, hkrati pa tudi z veliko znanja, je dejal Kozma Ahačič, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Protestantski projekt oblikovanja slovenskega knjižnega jezika je bil pred petimi stoletji utopija, saj je bil na prvi pogled obsojen na propad. Slovenski protestantski pisci so morali biti izjemno pogumni, da so izdajali knjige za bralce, ki jih še ni bilo, pri tem pa so uporabljali jezik in črkopis, ki ga maloštevilni bralci sprva niso bili vajeni. Tudi finančno projektu ni dobro kazalo. Šlo je za projekt, ki si ga ni nihče želel in je izhajal iz notranje potrebe Primoža Trubarja in nekaj redkih posameznikov, pojasnjuje Ahačič in izpostavlja, da je bilo v Trubarjevih časih pismenih od 3 do 5 odstotkov prebivalstva. Vsi tisti, ki so bili pismeni, pa so brali v latinščini ali nemščini. Takrat se pravzaprav ni nihče spraševal o tem, zakaj bi sploh rabili slovenščino. Knjižni trg je sprva obsegal le približno 20 ljudi, ki so si želeli slovensko knjigo.
Izdajanje knjig je bilo pred petimi stoletji tudi izjemno drago. Financerji pa so bili pripravljeni vložiti denar v knjige, ki bi širile vero in politično moč. Večina financerjev niti ni znala slovenščine.
Najbolj pomemben Trubarjev argument pri njihovem prepričevanju je bila podobnost slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki. Slovanski narodi so bili v neposrednem stiku s Turki in tudi Slovenija je takrat zelo čutila turško nevarnost. Trubar je zatrjeval, da s širjenjem vere lahko pokristjani Turke in jih s tem politično in vojaško oslabi. V to je tudi dejansko verjel, v tem ni bilo zvijače, je pojasnil Ahačič.
Prva slovenska knjiga Katekizem je veljala za eno izmed najbolj ambicioznih Trubarjevih del, ki je nastajalo kot njegovo življenjsko delo. Sam ni vedel, da bo naletel na takšen odziv, da bo nato izdajal tudi druge knjige. Od slovenskih protestantov je slovenski knjižni jezik najbolj zaznamoval Jurij Dalmatin, ki je prevedel Biblijo.
Dalmatin je bil nekakšen projekt Primoža Trubarja, Adama Bohoriča in drugih slovenskih protestantskih veljakov. Poučeval ga je Adam Bohorič, ki je odkril, da gre za nadarjenega fanta, za čudežnega dečka. In zelo kmalu se je pojavila odločitev, da mu omogočijo najboljše šole, zato da bi enkrat v prihodnosti prevedel Biblijo.
Dalmatin je bil znanstvenik v današnjem smislu besede in ne organizator. Hkrati pa je bil vztrajen in samozavesten, saj je Trubarjev jezik izpopolnil, je Dalmatina osvetlil Ahačič in poudaril, da je prav v tem tudi veličina Primoža Trubarja, ki je Dalmatinu dovolil, da je njegov jezik še dodatno izboljšal, nekoliko spremenil in popravil. Kljub temu, da je imel Trubar veliko avtoriteto in bi lahko deloval drugače. Slovenci smo tako postali 14 narod, ki smo dobili prevod Biblije. Adam Bohorič je nato opravil jezikovni pregled Dalmatinove Biblije in kot stransko delo je nastala slovnica, ki smo jo dobili na 9. mestu med narodi.
740 epizod
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.
Primož Trubar je bil kot tank, ki je ril skozi neprehodno džunglo. To je počel z veliko mero vztrajnosti in poguma, hkrati pa tudi z veliko znanja, je dejal Kozma Ahačič, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Protestantski projekt oblikovanja slovenskega knjižnega jezika je bil pred petimi stoletji utopija, saj je bil na prvi pogled obsojen na propad. Slovenski protestantski pisci so morali biti izjemno pogumni, da so izdajali knjige za bralce, ki jih še ni bilo, pri tem pa so uporabljali jezik in črkopis, ki ga maloštevilni bralci sprva niso bili vajeni. Tudi finančno projektu ni dobro kazalo. Šlo je za projekt, ki si ga ni nihče želel in je izhajal iz notranje potrebe Primoža Trubarja in nekaj redkih posameznikov, pojasnjuje Ahačič in izpostavlja, da je bilo v Trubarjevih časih pismenih od 3 do 5 odstotkov prebivalstva. Vsi tisti, ki so bili pismeni, pa so brali v latinščini ali nemščini. Takrat se pravzaprav ni nihče spraševal o tem, zakaj bi sploh rabili slovenščino. Knjižni trg je sprva obsegal le približno 20 ljudi, ki so si želeli slovensko knjigo.
Izdajanje knjig je bilo pred petimi stoletji tudi izjemno drago. Financerji pa so bili pripravljeni vložiti denar v knjige, ki bi širile vero in politično moč. Večina financerjev niti ni znala slovenščine.
Najbolj pomemben Trubarjev argument pri njihovem prepričevanju je bila podobnost slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki. Slovanski narodi so bili v neposrednem stiku s Turki in tudi Slovenija je takrat zelo čutila turško nevarnost. Trubar je zatrjeval, da s širjenjem vere lahko pokristjani Turke in jih s tem politično in vojaško oslabi. V to je tudi dejansko verjel, v tem ni bilo zvijače, je pojasnil Ahačič.
Prva slovenska knjiga Katekizem je veljala za eno izmed najbolj ambicioznih Trubarjevih del, ki je nastajalo kot njegovo življenjsko delo. Sam ni vedel, da bo naletel na takšen odziv, da bo nato izdajal tudi druge knjige. Od slovenskih protestantov je slovenski knjižni jezik najbolj zaznamoval Jurij Dalmatin, ki je prevedel Biblijo.
Dalmatin je bil nekakšen projekt Primoža Trubarja, Adama Bohoriča in drugih slovenskih protestantskih veljakov. Poučeval ga je Adam Bohorič, ki je odkril, da gre za nadarjenega fanta, za čudežnega dečka. In zelo kmalu se je pojavila odločitev, da mu omogočijo najboljše šole, zato da bi enkrat v prihodnosti prevedel Biblijo.
Dalmatin je bil znanstvenik v današnjem smislu besede in ne organizator. Hkrati pa je bil vztrajen in samozavesten, saj je Trubarjev jezik izpopolnil, je Dalmatina osvetlil Ahačič in poudaril, da je prav v tem tudi veličina Primoža Trubarja, ki je Dalmatinu dovolil, da je njegov jezik še dodatno izboljšal, nekoliko spremenil in popravil. Kljub temu, da je imel Trubar veliko avtoriteto in bi lahko deloval drugače. Slovenci smo tako postali 14 narod, ki smo dobili prevod Biblije. Adam Bohorič je nato opravil jezikovni pregled Dalmatinove Biblije in kot stransko delo je nastala slovnica, ki smo jo dobili na 9. mestu med narodi.
Marija Sotnikova Štravs je otroštvo preživela v mestu Stahanov v Luganski regiji, ki jo je Rusija med vojno priključila svojemu ozemlju. Odraščala je v pretežno rusko govorečem okolju. Starši so se z njo pogovarjali v ruščini in tudi šolski pouk je potekal po večini v ruskem jeziku. Potem ko so jo nenapovedano obiskali ukrajinski sorodniki z drugega konca države, je začela podrobneje spoznavati družinsko in ukrajinsko zgodovino. V Slovenijo se je preselila pred dvajsetimi leti. Leta 2019 je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani dokončala doktorski študij. Raziskovalno se med drugim posveča jezikovni politiki, zgodovini, slovanskim in keltskim jezikom (predvsem škotski gelščini) ter varstvu manjšin, deluje pa predvsem kot prevajalka. V prvem delu pogovora smo se z njo pogovarjali o njenem odraščanju v Ukrajini (foto Pixabay).
Novinarka, pisateljica Andrea Marcolongo je o svoji knjigi z naslovom Bistroumni jezik: devet epskih razlogov, zakaj ljubiti grščino zapisala, da je to knjiga o ljubezni do jezika, in še pomembneje, o ljubezni do ljudi, ki ta jezik govorijo. Njena knjiga je postala uspešnica, to pa je pri knjigah o jeziku redek primer. O fenomenu te knjige in bistroumnosti grškega jezika smo se pogovarjali z Dragico Fabjan Andritsakos, profesorico stare grščine in latinščine.
Čeprav je najpogostejša prva otrokova beseda mama, ni pri vseh otrocih tako. Raziskava o prvih petih besedah slovenskih dojenčkov in malčkov je pokazala, da so prve besede lahko tudi hvala, avto, duda, raca, jesti, oče. Iz raziskave je razvidno, da tako dečki kot deklice spregovorijo v istem obdobju in uporabljajo podobne besede za izražanje svojih potreb, izsledki pa dajejo še zanimive primerjave z drugimi jezikovnimi skupinami. O prvih petih besedah slovenskih otrok in priporočilih za spodbujanje zgodnjega razvoja besedišča v pogovoru z Niko Jelenc, magistrico profesorico logopedije in surdopedagogike z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Oddaja je tudi povabilo k poslušanju mednarodnega festivala radijske igre za dojenčke in malčke z naslovom Poslušati skupaj, kako lahko poslušamo skupaj in zakaj poslušati skupaj, ki se začenja v nedeljo, 26. marca. Na Radiu Slovenija se bodo zvrstile radijske igre za dojenčke, malčke in starše, umetniški program pa bodo v okviru mini radijskega simpozija pospremila predavanja in okrogle mize. Prvi festivalski dan v nedeljo, 26. 3. 2023, bo potekal prek radijskih valov, drugi, v ponedeljek, 27. 3. 2023, bo potekal v vrtcih, na tretji festivalski dan, v torek, 28. 3. 2023, pa bo dogajanje potekalo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Stara indijščina oziroma sanskrt je ena izmed nosilnih filologij indoevropskega primerjalnega jezikoslovja. V današnji oddaji bomo predstavili Učbenik klasičnega sanskrta, ki je lani izšel v indološki seriji zbirke Studia Indogermanica Labacensia Katedre za primerjalno jezikoslovje Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Gre za tretji učbenik stare indijščine v tej seriji. Pridružuje se Berilu vedske proze in učbeniku Razgledi po staroindijski književnosti. Učbenik je napisal dr. Luka Repanšek, docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Gost je dr. Simon Krek, vodja projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju, ki se je končal v obdobju, v katerem se začenjamo zavedati, kakšen tehnološki preboj prinaša umetna inteligenca ChatGPT. V oddaji tudi o žgočem vprašanju, kako se bo nadaljevala digitalizacija slovenščine, zdaj ko se je projekt končal.
Na srednji trgovski in aranžerski šoli v Ljubljani dokazujejo, da je mogoče uspešno jezikovno vključevanje dijakov priseljencev v šolski program. Je pa za to potrebno veliko socialnega čuta, pa tudi požrtvovalnosti učiteljev in dijakov. Gre za več kot le poklic. Učenje slovenščine otrok priseljencev je namreč poslanstvo, ki ima značilnosti humanitarnega dela. Gostje pogovora bodo učiteljici slovenščine Magda Horvat in Alenka Medved ter ravnateljica Elizabeta Hernaus Berlec.
Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi mednarodni dan maternega jezika, ki ga zaznamujemo 21. februarja. V oddaji smo se osredotočili na jezikovno vključevanje otrok priseljencev in romskih otrok na slovenske šole. Gostja je Bronka Straus z Urada za razvoj in kakovost izobraževanja na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Poklicali pa smo tudi Matejo Kosec, romsko pomočnico na OŠ Metlika.
Gost je doc. dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo. Opisal je delovanje možganskega govornega in jezikovnega sistema, njegove okvare in tako imenovani bralnik misli, ki omogoča sporazumevanje z bolniki s sindromom vklenjene zavesti, ki ne zmorejo nobenih gibov in sporazumevanja.
Prešeren je ustvaril estetiko slovenskega jezika. Šele on je pokazal, kako slovenščina zveni, in ji tako omogočil, da je v celoti zaživela. Tega niso storili ne njegovi predhodniki, kolikor jih je bilo, ne prevajalci Biblije. Prešeren tako ni samo velik pesnik, ampak tudi velik jezikovni delavec. O odločilnosti njegove poezije za razvoj slovenskega jezika in jezikovnih temeljih, ki so jo omogočili, smo se pogovarjali z akademikom prof. dr. Jankom Kosom, letošnjim dobitnikom Trubarjevega priznanja (ponovitev pogovora).
Sodobni pravopisi naj bi težili k prožnosti v normi, ponujali naj bi čim več izbir, informacij in opisov, hkrati pa bi morali biti po meri tudi tistim, ki ne želijo razmišljati o jeziku. Ali bo to uspelo tudi osmemu slovenskemu pravopisu, ki je v nastajanju? V pogovoru s Heleno Dobrovoljc, vodjo Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, smo orisali poglavji, ki sta ta hip v javni razpravi, in sicer poglavje Slovnični oris za pravopis ter pravila za prevzemanje iz prvih desetih tujih jezikov (albanščina, estonščina, finščina, francoščina, italijanščina, madžarščina, poljščina, slovaščina, španščina, turščina), ki so zbrana v poglavju O prevzemanju iz posameznih jezikov (foto: Gerd Altmann/Pixabay).
Tolmačenje na Mednarodnem kazenskem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu velja za eno izmed najzahtevnejših ne le jezikovno, ampak tudi psihološko. Priče so opisovale okrutna dejanja, obtoženci so žalili sodišče, eden izmed njih pa je pred sodniki storil celo samomor. Uporabljali so različna bosanska narečja in turcizme, zato se je včasih zgodilo, da noben tolmač ni poznal pravega pomena besede. O intenzivni izkušnji tolmačenja v Haagu smo se pogovarjali z Milojko Popović, ki ji je Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije ob letošnji petdesetletnici podelilo častno članstvo. V pogovoru nam je predstavila tudi sodelovanje na škotskem sodišču na Nizozemskem, ki se je ukvarjalo z zadevo Lockerbie. V strmoglavljenju potniškega letala v tej škotski vasi je leta 1988 umrlo vseh 259 oseb v letalu in 11 vaščanov. Za vzrok nesreče so sumili, da je na letalu eksplodirala bomba (foto: Reuters).
Milojka Popović se je pred petimi desetletji odločila za poklic konferenčnega tolmača, ko tega poklica v Sloveniji še ni bilo. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva je bilo definiranih veliko poklicev, tudi čarovniki so našli svoje mesto v njem, vendar konferenčnih tolmačev takrat niso poznali. Ta poklic je bilo treba šele uveljaviti in postaviti temelje za izobraževanje. Pri vsem tem je sodelovala Milojka Popović, zato ji je Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije ob letošnji petdesetletnici podelilo častno članstvo. V pogovoru je opisala začetke konferenčnega tolmačenja pri nas in anekdote iz obdobja, ko so tolmačili v omarah, organizatorji konferenc pa so skoraj pozabili, da so tudi tolmači ljudje, ki ne morejo delati od jutra do večera.
Jezuitsko gledališče v Ljubljani velja za prvo pravo kontinuirano gledališče na Slovenskem. Delovalo je 170 let in postavljalo temelje za razvoj splošne kulture. Čeprav so bile predstave po večini v latinščini, pa so v njih našli mesto tudi ljudski jeziki. Za občinstvo, ki je bilo nevešče latinščine, so pripravili povzetke in uporabili še druga izrazna sredstva. O tem, kako so jezuiti jezikovno približali latinske predstave širšemu občinstvu, v pogovoru z dr. Moniko Deželak Trojar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Medtem ko še poteka glasovanje za slovensko besedo leta, so ponekod drugje že izbrali besedo, ki je najbolj zaznamovala preteklo leto. Ravno danes so na Poljskem za besedo leta razglasili besedo vojna. Ta beseda zaradi zanikanja vojne v Ukrajini seveda ne bi mogla biti ruska beseda leta, je pa vsekakor nekoliko presenetljivo, da so v Rusiji razglasili za besedo leta, oziroma besedno zvezo leta, specialno vojaško operacijo, kar kaže tudi na to, kako zelo občutijo Rusi posledice vojne. O razlogih za izbor drugih besed leta in finalistkah za slovensko besedo leta v pogovoru z vodjo komisije dr. Simono Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Svoj glas lahko do 20. januarja oddate na spletni strani akcije za eno izmed 11 finalistk: bot, draginja, energent, femicid, gasilec, predator, predsednica, povzemalnik, supervolilno leto, svoboda, vojna (foto: Pixabay).
Na področju jezikovnih tehnologij je med najbolj izpostavljenimi strojno prevajanje. Multinacionalke, kot sta Facebook ali Google, vlagajo velika finančna sredstva v njihov razvoj, zato postajajo prevajalniki vedno bolj zanesljivi, vendar še vedno ne morejo nadomestiti človeka ali delovati brez njegovega nadzora. S strojnimi prevajalniki naj bi se celo povečalo delo za prevajalce, saj lahko pomenijo vstopno točko mednarodnih podjetij na lokalne trge. Vendar se ob njihovi uporabi odpirajo tudi dileme, ker lahko agencije nižajo cene prevodov, prevajalci pa lahko imajo z obvezno rabo strojnih prevajalnikov celo več dela. Na to so nedavno opozorili na konferenci Prihodnost prevajanja – je strojno prevajanje res edina pot, ki sta jo organizirala Generalni direktorat za prevajanje pri Evropski komisiji in Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev. Na njej je sodeloval tudi naš gost Andraž Repar, prevajalec, soustanovitelj prevajalskega podjetja Aikwit in sodelavec projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju.
Kako povezati učbenike in delovne zvezke slovenščine z elektronskim okoljem, ki spominja na računalniške igrice? Tega izziva so se lotili ustvarjalci projekta Slovenščina na dlani, da bi ustvarili privlačno interaktivno elektronsko okolje za učenje slovenščine, namenjeno šolarjem zadnje triade in dijakom srednjih šol. Kaj so razvili in kakšne načrte imajo v prihodnje, boste izvedeli v pogovoru z izr. prof. dr. Natalijo Ulčnik (vodjo projekta) in izr. prof. dr. Miro Krajnc Ivič (koordinatorico besedilnega sklopa), obe s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ter asist. Špelo Antloga (koordinatorico pravopisnega in slovničnega sklopa) s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.
Prekmurščina je za Prekmurce kinč oziroma zaklad. To kažejo tudi s pobudami, s katerimi jim je uspelo vpisati prekmurščino na seznam nesnovne kulturne dediščine, uvesti prekmurščino kot interesno dejavnost na osnovne šole in objaviti knjigo Prekmurščina, kinč predragi – živa prekmurska kulturna dediščina v zvoku in pisavi. S to nedavno izdano knjigo bomo osvetlili kinč prekmurskega guča oziroma govora.
Letos poleti smo poročali o odkritju zapisa zgodnjega slovenskega jezika. V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine iz 12. stoletja. Teh deset besed velja za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih. Po jezikoslovni analizi v eni izmed preteklih oddaj, ko smo gostili dr. Mateja Šeklija, smo k pogovoru povabili umetnostno zgodovinarko ddr. Natašo Golob, osrednjo poznavalko na slovensko ozemlje vezane rokopisne dediščine. V oddaji je predstavila čas nastanka rokopisa iz samostana Heiligenkreuz in edinstvenost desetih besed, ki jih ta vsebuje.
V današnji oddaji se posvečamo nenavadnemu, a izjemno zanimivemu poklicu šepetalca v gledališču. Šepetalec gledališkim igralcem prišepetava besedilo za lažje izvajanje gledališke predstave. Gaja Pöschl, šepetalka v SNG Drama Ljubljana, zase pravi, da diha in živi z gledališkim odrom. Varno skrita v luknjici za zaveso spremlja igralke in igralce na njihovih odrskih popotovanjih. Kaj pravzaprav zajema poklic šepetalke v gledališču? Kako postaneš šepetalec, katere spretnosti moraš obvladati? O vsem tem bo tekla beseda v tokratnih Jezikovnih pogovorih.
Kdo pride v davčna nebesa? Kdo pade v davčno luknjo? Kdo se je zavrtel na davčnem vrtiljaku? Ali se davek utaji ali zataji? Na ta vprašanja odgovarja Mateja Jemec Tomazin, urednica Davčnega terminološkega slovarja. Čeprav davki delujejo precej resno in dolgočasno, so lahko drugačni, ko se nanje ozremo z jezikovnega vidika. Jezikovna ustvarjalnost je tudi na tem področju iznašla besede, ki so zanimive, se jim lahko čudimo, so smešne in imajo v ozadju zgodbo.
Neveljaven email naslov