Kako smo Slovenci prevajali Shakespearovo tragedijo o danskem kraljeviču in kaj nam zgodovina teh prevodov navsezadnje pove o naši kulturni krajini?

Je slovenščina le robat in okoren jezik nekega neukega, na zgodovinsko anonimnost obsojenega ljudstva – ali pa je, nasprotno, kompleksna, gibčna in prefinjena govorica, s pomočjo katere se lahko Slovenci izražamo tako dobro kot katerikoli drug evropski narod in navsezadnje ustvarimo kulturne artefakte univerzalne, občečloveške vrednosti? – To vprašanje je dolgo zaposlovalo naše vrhunske intelektualce. Protestantski pisci so hoteli dokazati polnokrvnost slovenščine s prevajanjem Svetega pisma, Prešeren pa je isti cilj zasledoval s prevzemanjem in adaptiranjem klasičnih italijanskih pesniških oblik, predvsem, jasno, soneta. V obeh primerih je šlo, kot vidimo, za preverjanje izrazne okretnosti slovenščine ob prevajanju, ob posrednem primerjanju slovenskega z drugimi jeziki, slovenske z drugimi slovstvenimi oziroma književnimi tradicijami.

Tako menda ni presenetljivo, da se je v zadnji tretjini 19. stoletja, ko je bilo narodno gibanje v polnem zamahu in je večina dvomov o vitalnosti slovenskega jezika in kulture že izginila, vendarle pojavila še potreba po ultimativnem prevajalskem preizkusu: v slovenščino prevesti Hamleta, ki je takrat – prav kakor danes – veljal za ključno, osrednje delo vse evropske civilizacije. Prvi celovit prevod Shakespearove tragedije v slovenski jezik, za katerega je ob naslonitvi na predhodno delo Dragotina Šauperla poskrbel Ivan Cankar, je bil nato pripravljen leta 1899. Toda s tem se zgodba o Hamletu in Slovencih še zdaleč ni končala. V naslednjih 120 letih je bila igra o danskem kraljeviču namreč prevedena še petkrat, še več pa je bilo, kajpada, različnih odrskih uprizoritev. In ko motrimo to množico slovenskih Hamletov, ko opazujemo, v čem so si podobni, v čem pa se tudi razlikujejo, ko preverjamo, kako so se v času spreminjale prevajalske konvencije, ko analiziramo, kako so se od uprizoritve do uprizoritve spreminjali sporočilni poudarki, lahko navsezadnje ugledamo precej širši tok premen in sprememb, ki mu je bila od konca 19. stoletja podvržena celotna slovenska kultura. Tak je vsaj vtis, ko prebiramo monografijo Hamlet med Slovenci, ki jo je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim izdala prevodoslovka, dr. Marija Zlatnar Moe. Do kakšnih ugotovitev se je dokopala, bomo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.