Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbo lahko poslušamo površno ali poglobljeno; tega drugega načina poslušanja se je v otroških letih dejansko mogoče naučiti
Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo?
No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav mag. Vrbančiča.
717 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Glasbo lahko poslušamo površno ali poglobljeno; tega drugega načina poslušanja se je v otroških letih dejansko mogoče naučiti
Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo?
No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav mag. Vrbančiča.
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.
Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji
Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov