Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako so se množice v letih 1968 in 1989, v časih najbolj konsekventnih družbenih vrenj po drugi svetovni vojni torej, napajale pri sočasni umetnosti in družboslovno-humanistične teoriji?
Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti.
V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet.
In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati.
717 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Kako so se množice v letih 1968 in 1989, v časih najbolj konsekventnih družbenih vrenj po drugi svetovni vojni torej, napajale pri sočasni umetnosti in družboslovno-humanistične teoriji?
Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti.
V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet.
In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati.
Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.
Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?
Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?
Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje
Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.
Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.
To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja
Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?
Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi
"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"
Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?
Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti
Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja
Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.
Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.
Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji
Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov