Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
723 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.
Uveljaviti se v umetnosti je bilo za ženske v patriarhalni družbi evropskega devetnajstega stoletja zelo težko. A če se je v poljih glasbe, gledališča in književnosti umetnicam vendarle ponujalo nekaj poti k uspehu, če se, drugače rečeno, celo v zgodovinsko pozabljivem 21. stoletju še vedno spominjamo takšnih umetnic, kot so bile nemška pianistka Clara Schumann, francoska igralka Sarah Bernhardt, ameriška pesnica Emily Dickinson ali angleška pisateljica Jane Austen, se zdi, da je polje likovne umetnosti v predprejšnjem stoletju ostalo skoraj docela v domeni moških. Toda to še ne pomeni, da ženske takrat niso risale in slikale. Slovenske likovne umetnice 19. stoletja, na primer, je zgodovinski pozabi skušala iztrgati umetnostna zgodovinarka in sociologinja Lidija Tavčar v svoji še čisto sveži, obsežni monografiji Vzporedni svetovi, ki sta jo izdali Narodna galerija in založba Modrijan. Kako bogata je torej bila likovna ustvarjalnost Slovenk v 19. stoletju, smo v pogovoru z doktorico Tavčarjevo preverjali tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, eden utemeljiteljev slovenske primerjalne književnosti, pisec številnih učbenikov, ki so jih pri pouku književnosti uporabljale generacije naših srednješolcev, je, kajpada, vse življenje pisal o pesmih in romanih, dramah in novelah, ki so jih napisali drugi. Zdaj pa je pred našo javnost stopil kot avtor Umetnikov in meščanov, literarno izbrušene avtobiografije, v kateri pripoveduje o svojem odraščanju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, o umetnikih, ki so zahajali v atelje njegovega očeta, priznanega kiparja Tineta Kosa, in o uglednih ljubljanskih meščanih, ki jih je spoznaval prek svoje mame, Katje Kos. Tako smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, kako so se deškim očem Janka Kosa razkrivali takšni orjaki slovenske kulturne zgodovine, kot so bili filozof France Veber, slikar France Mihelič, pesnik Dane Zajc ali literarni zgodovinar Taras Kermauner. Z akademikom Kosom se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Blues danes velja za nemara osrednji prispevek afroameriških glasbenikov v svetovno zakladnico popularne godbe. Toda blues že dolgo ni več najpopularnejša glasbena zvrst med samimi Afroameričani, ki zdaj že nekaj desetletij raje poslušajo soul, rap in hip-hop. Kaj se je torej zgodilo, da dandanes po bluzu posegajo predvsem visoko izobraženi belci, in kaj to pomeni za umetniško moč sodobnega bluza, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
World music ali, po slovensko, glasba sveta, je žanrska oznaka, s pomočjo katere svetovna glasbena industrija že kar nekaj desetletij potencialnim poslušalkam in poslušalcem ponuja izdelke, pod katere se podpisujejo glasbeniki najrazličnejših tradicij – tako, na primer, jamajškega menta pa kolumbijske cumbie, maroške gnawe in južnoafriške qwele, pakistanskega qawalija ali, ne nazadnje, balkanske ljudske glasbene tvornosti. Pa je to prav? Ali teh glasbenih tradicij ameriškemu in zahodno-evropskemu poslušalstvu res ni mogoče predstaviti drugače kakor s pomočjo rokohitrskega marketinškega prijema, ki brez slehernega spoštovanja do njihove raznolikosti in unikatnosti v isti koš meče ne le jabolka in hruške, ampak tudi kivije, papaje in, za dobro mero, še kak korenček in blitvo? O tem je beseda tekla v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost pred mikrofonom je bil sociolog kulture in glasbeni kritik, magister Ičo Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Številni kantavtorji pišejo besedila, ki jih potem njihovi poslušalci označijo za poezijo. Precej redkeje pa se zgodi, da pesnik svoje pesmi obdela tako, da so primerne za uglasbitev. No, prav tega se je lotil pesnik in gledališki režiser Jure Novak, ki je ob pomoči multiinstrumentalista Uroša Buha pesmi, objavljene v svoji drugi zbirki, preoblikoval v malo kantavtorsko malo pa pankersko-grandžersko navdahnjene komade, ki jim lahko prisluhnemo na še čisto sveži plošči Natriletno kolobarjenje s praho, ki je izšla pri založbi Celinka. O tem, kako blizu sta si pravzaprav poezija in sodobna popularna godba in kako težko ali lahko je prehajati mejo med njima, je tekla beseda v tokratnem Kulturnem fokusu. Z Juretom Novakom se je pogovarjal Goran Dekleva. (foto: Ivian Kan Mujezinović)
Glede na to, kako popularna je harmonika na Slovenskem, je precej presenetljivo, da smo šele ob koncu leta 2014 dobili prvo obsežnejšo razpravo o zgodovini tega instrumenta izpod peresa kakega slovenskega avtorja. Pa to ni kar katerikoli avtor, ampak eden naših najpomembnejših, mednarodno najbolj uveljavljenih harmonikarjev – Bratko Bibič. Ob izidu njegove Harmonike za Butalce smo Bratka Bibiča povabili tudi pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Opus skladatelja Davorina Jenka - od njegove smrti mineva 100 let - Slovencem ni prav dobro znan, z izjemo nekaterih zborovskih skladb, kot sta na primer Lipa in Naprej zastava slave. Ta pevovodja, dirigent in glasbeni pedagog je najustvarjalnejši polstoletni del svojega življenja preživel v Srbiji. O njegovi glasbi za gledališče je pred kratkim v samozaložbi in s podporo združenja SAZAS izšla knjiga dr. Henrika Neubauerja. V Kulturni fokus je avtorja povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Wikipedia
Ste vedeli, da je Oton Župančič ob večerih s prijatelji rad posedal v ljubljanski gostilni Pri Kolovratu? Ali pa da se je Tomaž Linhart z Jožefino Detela, sicer hčerjo znanega ljubljanskega gostilničarja, poročil leta 1787 v ljubljanski cerkvi svetega Vida? Zanimivo je tudi, da so dijakinje ljubljanskega liceja na pogrebu Antona Aškerca nosile petnajst lipovih vencev z naslovi pesnikovih knjig … Vse te in številne druge biografske podatke iz življenj slovenskih književnikov je mogoče najti v še svežem Literarnem atlasu Ljubljane, ki je bil – najbrž prav nič presenetljivo – tudi v središču pozornosti tokratnega Kulturnega fokusa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Po petindvajsetih letih delovanja na slovenski umetniški sceni je Alenka Pirman svoj raznolik opus, ki sega od beleženja mimobežnih pogovorov v dvigalih do zbiranja nemških izposojenk, nad katerimi vihajo nosove jezikovni puristi, strnila na obsežni retrospektivni razstavi Zbrana dela, ki bo med novembrom 2014 in marcem 2015 na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Ob tej priložnosti smo Alenko Pirman povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Smeh je, pravijo, hitro pokvarljivo blago. Čemur so se naši predniki smejali na ves glas, bo nam na obraz slej ko prej privabilo le zadržan nasmešek. In vendar nekateri komediografi ostanejo živi dolga stoletja. Tak je prav gotovo Jean-Baptiste Poquelin Moliere, znameniti avtor del kot so Namišljeni bolnik, Tartuffe, Ljudomrznik, Žlahtni meščan ter Don Juan ali kamniti gost. Pa tu ne gre le za to, da se Molierovim igram smejemo današnji obiskovalci gledališč. Zelo pozorno ga še vedno berejo tudi sodobni dramatiki. In slovenski književniki pri tem niso nobena izjema. Kako torej tri stoletja in pol star humor navdihuje sodobne ustvarjalce, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Tokratni Kulturni fokus smo posvetili morda največji teoriji zarote, ki jo pozna svet književnosti. Na tem mestu povejmo le, da se tiče Williama Shakespeara, izbruha supernove 3C10 in visokega uradnika, ki je leta 1603 pazil, da bi v trenutku, ko je na angleškem prestolu dinastijo Tudor nadomestila družina Stuart, ne šlo kaj narobe. Če vas zanima, za kaj pri tej teoriji zarote pravzaprav gre, kliknite na zgornji posnetek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Neveljaven email naslov