Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
V kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.
Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite?
No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika.
foto: podobo je ustvaril GPT4
716 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju
V kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.
Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite?
No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika.
foto: podobo je ustvaril GPT4
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.
Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve
Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin
Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.
Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov
Neveljaven email naslov