Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kulturni fokus

723 epizod

Kulturni fokus

723 epizod


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

21.01.2022

Od lastnega glasu do lastne sobe

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


14.01.2022

Kultura rojstev, zapovedi, prepovedi, tabuji, magijske prakse v dejanskih življenjskih okoljih

Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo.


07.01.2022

Maja Megla in pogovor o njenih pogovorih o vizualni umetnosti

Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjale prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana.


24.12.2021

Sveta Hildegarda iz Bingna v soju živeče luči

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)


17.12.2021

Bhagavadgita, Gospodova pesem

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)


10.12.2021

Primož Krašovec: Izum računalnikov je tehnološka revolucija, primerljiva z iznajdbo pisave, saj spreminja osnovne oblike mišljenja

Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj. Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Primoža Krašovca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: 5187396 (Pixabay)


03.12.2021

O nastanku polis v ideoloških protislovjih, rojevanju umetnosti v gibanju ...

Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo…O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, kjer bo govora tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je Rade Pantič …


26.11.2021

Nina Dragičević: V današnji družbi se pojavlja nov cinizem, ki bi besede, kot sta svoboda in ljubezen, želel sesuti

»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)


19.11.2021

Kantavtorstvo na Slovenskem

Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar


12.11.2021

Uroš Weinberger: Včasih kakšna slika dejansko napove, kaj se bo zgodilo

Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)


05.11.2021

Bankarium, Muzej bančništva Slovenije

Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.


29.10.2021

Ljudska umetnost in umetnost NSK

Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.


22.10.2021

Med majem '68 in novembrom '89

Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)


15.10.2021

Glasbena didaktika

Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)


08.10.2021

Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja

"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja)


24.09.2021

Božanski Dante

»Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)


17.09.2021

Špageti v paradižnikovi omaki

Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami grano  zna pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu Zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine. To je zgodba o Špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine, napisal pa jo je italijanski zgodovinar Massimo Montanari. Gost oddaje pa je dr. Bojan Baskar.


10.09.2021

Arheologija spomina

V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času.


03.09.2021

Raziskovalna umetnost ali iskanje poti iz zagat antropocena

Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek. Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost. A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica Jurij Krpan. Foto: Gilberto Esparza - Plantas autofotosinteticas (arhiv umetnika)


27.08.2021

Obstati na starih tirih in se upreti inovacijam

V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. Mateja Ratej iz ZRC SAZU, kulturologinja dr. Natalija Majsova s Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji Đelo Hadžiselimović. Oddajo je pripravila Magda Tušar.


Stran 7 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov