Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z mladim čilenskim režiserjem in glasbenikom Tomasem Alzamoro. Svojo diplomsko nalogo na študiju filma na čilski univerzi UNIACC, je razširil v celovečerni prvenec Mala bela laž s katerim zdaj gostuje po celem svetu. Po nagradi v Miamiju je svoj film predstavil tudi na ljubljanskem festivalu Liffe.
Mladi čilski režiser Tomás Alzamora je na ljubljanskem festivalu Liffe predstavil svoj prvenec Mala bela laž
Glavna zgodba črne komedije Mala bela laž se vrti okrog novinarja lokalnega časopisa Edgarda, ki začne v strahu pred izgubo službe objavljati izmišljotine. Film vsekakor je aktualen, vendar ni začel nastajati z mislijo na zdajšnje razmere v globalnem smislu.
“V resnici sem razmišljal v kontekstu svojega domačega mesta, šele pozneje, ko smo s filmom začeli gostovati, sem spoznal, da se s podobnimi težavami ukvarjajo tudi v drugih mestih in drugih državah. V tem smislu sem res imel srečo.”
Glavni navdih za film je bila njegova osebna izkušnja, oziroma prijatelj, ki je v njegovem rojstnem mestu pisal lažne novice.
“Med drugim je pisal poročila dogodkov in nekoč sem prebral svoje ime na koncu komentarja dogodka v Santiagu, ki se ga sploh nisem udeležil.”
Film je prejel nagrado na festivalu v Miamiju, prejšnji teden pa je bil na ljubljanskem Liffu uvrščen v tekmovalni del festivala. Vsekakor velik uspeh, glede na to, da je film nastal v sklopu Tomásovega študija.
“Mislim, da če nekaj narediš z resničnimi občutki in veliko ljubezni, bo to izpadlo zelo dobro.”
Tomásu Alzamori po številnih projekcijah še vedno največ pomeni, da svoj film lahko gleda v kinematografih. Vsakič znova se razveseli znanih obrazov, ki so mu pomagali pri produkciji filma, hkrati pa se nenehno sprašuje, kaj bi lahko storil bolje.
“Vedno razmišljam, da bi moral spremeniti konec. Vendar moraš kot režiser proces končati, sicer bi film lahko spreminjal do konca življenja. Naslednji film bo najbrž boljši, moj deseti film pa bo že dober.”
Pogovor z mladim čilenskim režiserjem in glasbenikom Tomasem Alzamoro. Svojo diplomsko nalogo na študiju filma na čilski univerzi UNIACC, je razširil v celovečerni prvenec Mala bela laž s katerim zdaj gostuje po celem svetu. Po nagradi v Miamiju je svoj film predstavil tudi na ljubljanskem festivalu Liffe.
Mladi čilski režiser Tomás Alzamora je na ljubljanskem festivalu Liffe predstavil svoj prvenec Mala bela laž
Glavna zgodba črne komedije Mala bela laž se vrti okrog novinarja lokalnega časopisa Edgarda, ki začne v strahu pred izgubo službe objavljati izmišljotine. Film vsekakor je aktualen, vendar ni začel nastajati z mislijo na zdajšnje razmere v globalnem smislu.
“V resnici sem razmišljal v kontekstu svojega domačega mesta, šele pozneje, ko smo s filmom začeli gostovati, sem spoznal, da se s podobnimi težavami ukvarjajo tudi v drugih mestih in drugih državah. V tem smislu sem res imel srečo.”
Glavni navdih za film je bila njegova osebna izkušnja, oziroma prijatelj, ki je v njegovem rojstnem mestu pisal lažne novice.
“Med drugim je pisal poročila dogodkov in nekoč sem prebral svoje ime na koncu komentarja dogodka v Santiagu, ki se ga sploh nisem udeležil.”
Film je prejel nagrado na festivalu v Miamiju, prejšnji teden pa je bil na ljubljanskem Liffu uvrščen v tekmovalni del festivala. Vsekakor velik uspeh, glede na to, da je film nastal v sklopu Tomásovega študija.
“Mislim, da če nekaj narediš z resničnimi občutki in veliko ljubezni, bo to izpadlo zelo dobro.”
Tomásu Alzamori po številnih projekcijah še vedno največ pomeni, da svoj film lahko gleda v kinematografih. Vsakič znova se razveseli znanih obrazov, ki so mu pomagali pri produkciji filma, hkrati pa se nenehno sprašuje, kaj bi lahko storil bolje.
“Vedno razmišljam, da bi moral spremeniti konec. Vendar moraš kot režiser proces končati, sicer bi film lahko spreminjal do konca življenja. Naslednji film bo najbrž boljši, moj deseti film pa bo že dober.”
V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo od 9. do 20. novembra potekal 33. mednarodni filmski festival Liffe. Gost v oddaji je programski direktor Simon Popek.
Profesorico slovenščine in pedagogike ter višjo knjižničarko Barbaro Hanuš širša javnost najbolj pozna kot strokovno sodelavko revij Ciciban in Cicido. Avtorica slikanic, beril za osnovno šolo, delovnih zvezkov in strokovnih člankov s področja bralne pismenosti je pet let delala na ljubljanski šoli v Rakovi Jelši, kjer je veliko otrok priseljenih iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tam je iskala načine, kako v mladih spodbuditi strpnost in sposobnost empatije do drugih etničnih skupin. S tem sta povezani tudi njeni literarni priporočili.
RogLab je velik le 30 kvadratnih metrov, a ima bogatih 10 let obstoja. Ekipa RogLab-a je ob obletnici pripravila popoldne odprtih vrat v izdelovalniškem kontejnerju, ki je bil zasnovan kot pilotni poligon za Center Rog. Letos se je s Petkovškovega nabrežja preselil na končno lokacijo, v Park izbrisanih pred nastajočim Centrom Rog. Preizkušene vsebine, partnerstva in organizacijske modele bodo naslednje leto preselili v občutno večje prostore, še dodaja Meta Štular, vodja strateškega razvoja in programov v javnem zavodu Center Rog.
Jasmina Cibic je svetovno priznana slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Prejela je eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, Jarmanovo nagrado, ki jo podeljujejo najboljšim inovativnim filmskim ustvarjalcem. Na gigantskem sejmu umetnosti FRIEZE jo v sivi in deževni angleški prestolnici jo pred mikrofon vabi Nina Zagoričnik.
V Sloveniji je transplantacijska dejavnost izjemno dobro razvita in na karti svetovnih transplantacijskih centrov smo zelo visoko, prav tako je Slovenija ena od osmih držav, vključenih v organizacijo Eurotransplant. Od leta 2012, z izjemo zadnjih dveh let, imamo na milijon prebivalcev največje število presaditev srca, v zadnjih letih so iz nič razvili program presaditve pljuč, imamo odličen program presaditve ledvic in jeter. Transplantacijske dejavnosti pa ni brez donatorske. V začetku oktobra je bilo na čakalnem sezamu za presaditev organov 155 bolnikov, za srce 61, za ledvico 78, jetra 14. Število čakajočih na organe se povečuje, za srce je čakalna doba 240 dni, za urgentne presaditve 55. Ker je darovanje organov še vedno tabujska tema, je temu, da bi se o tem več govorilo in da bi ljudi spodbudilo k opredelitvi, namenjena fotografska razstava "Moja brazgotina, moje življenje". Ta je za zdaj na ogled v lobiju ljubljanskega Kliničnega centra, a se bo selila po različnih mestih in razstavnih prostorih po Sloveniji.
Robi Šabec je literarni kritik, novinar, pisatelj, pa tudi avtor didaktičnih slikanic za otroke, ki se je s kulturo začel ukvarjati, ko je pod okriljem Kluba idrijskih študentov organiziral različne kulturne dogodke. Pred leti se je kot soavtor podpisal pod dokumentarni film o idrijski punk skupini Kuzle, po njegovi ideji in scenariju pa je nastal tudi novi dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča.
Od leta 2008 do danes je Avgust Demšar izdal 11 kriminalnih romanov iz cikla Primeri inšpektorja Vrenka, s čimer je postal najbrž najuspešnejši slovenski pisec žanrske literature pri nas. Najbrž le zato, ker imata Demšar in Vrenko hudo konkurenco v Tadeju Golobu in njegovemu Tarasu Birsi. Romani Avgusta Demšarja so do zdaj izšli kot zvočne knjige, lani pa smo si lahko na Televiziji Slovenija ogledali prvo ekranizacijo njegovih prvih štirih romanov. In ne samo, da je to postala najbolj uspešna in gledana igrana serija na nacionalki v tem tisočletju, prav zdaj snemajo drugo sezono te serije. Danes pa bo na našem Prvem radijska premiera prve od štirih nanizank radijske igrane serije, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija.
Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa.
Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.
Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.
Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.
Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.
Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.
V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.
S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.
V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.
Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.
Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.
Neveljaven email naslov