Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo.
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
Predlog spremembe Zakona o javnem naročanju predvideva ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je treba možnost natečajev ohraniti
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki presegajo 2,5 milijona evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt.
"Natečaji so res najbolj racionalen način porabe sredstev pri gradnjah. Pri natečajih dobi javni naročnik med deset in dvajset različnih projektnih rešitev, na podlagi katerih se odloči, katera najbolj sodi v prostor. Pomembno je, da do odločitve pride na podlagi videnih rešitev." – Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, publicist ter vodja studia Kristof
V javnem interesu mora biti čim bolj kakovostna gradnja javnih stavb. S tem dvigamo kulturo bivanja. Slovenija je v zadnjih 20 letih dokazala, da mehanizem javnega natečaja deluje. Prek natečajev smo že prišli do res dobrih rešitev, ki so bile potem tudi zgrajene. Prvonagrajeni arhitekt je zgradil tudi objekt. Mislim, da smo v Evropi tukaj res dobri, in je škoda, da te prakse ne bi nadaljevali." – Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo, vodja arhitekturnega biroja Arrea in sodelavka pri pomembnih prenovah kulturne dediščine
Z dobro arhitekturo njeni stvaritelji vzgajajo tudi uporabnika. Javni denar in javni interes bi se morala kazati tudi v nameri države, da želi graditi kakovosten prostor za svoje državljane. Maruša Zorec opozarja na to, da je treba graditi "čim boljše vrtce, čim boljše šole, ker ti otroci bodo s tem okoljem zrasli in bodo takšno okolje tudi želeli naprej. Tu je zelo pomembno sporočilo. Apeliramo na vse odgovorne: dajte prosim še enkrat premisliti in obdržati ta način pridobivanja res dobrih rešitev, ker gre za korist ljudi, nikakor ne naše stroke".
Natečaji so priložnost tudi za mlade, še neuveljavljene arhitekte, da s svojimi zamislimi prodrejo na trg in tako dobijo svoje prve posle. V državah, kjer ne poznajo sistema javnega natečaja, to privede do monopola nekaj birojev, ki se na trgu sploh še lahko uveljavljajo. S predlogom ukinitve arhitekturnih projektnih natečajev za javne investicije se ne strinjajo mladi arhitekti, člani biroja a2o2 arhitekti.
"Natečaji so edini način, da mlajše in še nepoznane ekipe pridejo do večjih projektov. Brez možnosti natečaja je to zelo težko." – Špela Zakrajšek
"Pomembno se mi zdi, da izbor rešitve ne predstavlja samo kapital, ker s tem težko zagotavljamo kakovostne posege v prostor." – Žiga Ravnikar
"Če ne bi verjeli v natečaje, jih ne bi delali. Ne moreš vedno računati na zmago. Vseeno smo pripravljeni žrtvovati svoje delo in svoj čas za to, da delamo natečaje." – Klara Bohinc
"Natečaji so hkrati priložnost, da študenti sodelujemo v velikih projektih. Če natečajev ne bi bilo, bi te izkušnje pridobili veliko težje, zdaj jih lahko pridobimo že med študijem." – Eva Senekovič
"Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." – Andraž Keršič
Kje bi sredi Ljubljane našli del Azije? Najbrž ni edina lokacija, je pa odličen namig za obisk Slovenski etnografski muzej, kjer je na ogled razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Ta ne predstavlja samo zbirke predmetov, ampak tudi neverjetno zgodbo Ivana in Tsuneko oziroma Marije Skušek. Spoznala sta se na Kitajskem, pozneje prišla v Ljubljano, za njima pa je prišlo tudi 75 zabojev z izjemno zbirko kitajskih in japonskih predmetov. Želela sta si vzpostaviti Azijski muzej, v katerem bi tudi javnost lahko občudovala predmete, od rezljanih kosov pohištva, porcelana do takrat povsem vsakdanjih predmetov. To se ni zgodilo in vse do smrti sta živela z zbirko, ki je zdaj na ogled na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.
Majhna in zatohla podstrešna soba, cimra v sosednji sobi, mrzla kava in neplačane položnice na mizi, zjutraj študentska služba številka ena, po kosilu študentska služba številka dve, ob vikendih in nekaterih drugih priložnostih študentska služba številka tri. Razmišljanje o lastnih sanjah in prihodnosti zamenjajo skrbi za naslednjo najemnino in reševanje težavnih človeških odnosov.
Danes, včeraj in jutri zgodovina piše, je pisala in bo pisala manjše in večje zgodbe. Nekaj tistih spregledanih, morda z obrobja, morda pa s prepiha, bomo lahko ob torkih ob 20.00 na prvem sporedu TV Slovenija spremljali v šestdelni dokumentarni seriji Zgodbe s prepiha. Gre za zahteven, delno animiran projekt šestih zgodb iz zgodovine Ljubljane, od zadnje čarovnice Anice Gorjup, ki je bila sežgana na grmadi, pa do razburljivega življenja velikega umetnika karikatur Hinka Smrekarja.
Nina Zagoričnik se javlja iz 77. mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Za zlato palmo se letos poteguje 22 filmov, ki jih ocenjuje žirija pod vodstvom režiserke Grete Gerwig. Dobitnika in preostale nagrajence bodo razglasili v soboto. Kakšno je dogajanje v francoski meki filmov?
Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.
Začenja se 77. mednarodni filmski festival v francoskem Cannesu. Na festival se je v uradni tekmovalni program uvrstila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Mož, ki ni mogel zamolčati režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Sicer pa tudi letošnji dogodek, na katerem bosta premierno prikazana epski Megalopolis Francisa Forda Coppole ter saga Kevina Costnerja Horizon: An American Saga, pričakuje številne filmske zvezde svetovnega slovesa.
V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani je do nedelje, 19. maja, na ogled razstava fotografij z naslovom Po deželi stečkov, s katero predstavljajo raziskovalni projekt, ki se posveča srednjeveškim nagrobnikom predvsem na območju Bosne in Hercegovine. Razstava je nastala ob zagonu projekta Unde venis, ki naj bi razvozlal enigmo te izredne dediščine, ki je od leta 2016 na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Med 6. in 8. majem se v Hiši filma v Gorici obeta tretja izvedba simpozija Vzhod/Zahod Meja skozi film in zgodovino, ki prek gibljivih podob raziskuje avdiovizualno dediščino ob slovensko-italijanski meji. Letos se osredotoča na pomen lokalnih filmskih kultur in čezmejnih filmskih praks ter vlogo televizije v širšem čezmejnem prostoru.
V Celju je v novi podobi zasijala Pelikanova hiša. Gre za stavbo, v kateri je več desetletij živel in deloval znameniti celjski fotograf čeških korenin, Josip Pelikan. Med drugim so v njej uredili Pelikanove delovne prostore ter družinsko stanovanje, saj želijo izjemno fotografsko dediščino predstaviti tudi širši javnosti.
Pri založbi Učila je izšel biografski roman Whitney Houston: pevka, ki je z glasom očarala svet. Prvenec nemške avtorice Hanne Faber ni običajen biografski roman. Eno najuspešnejših pevk vseh časov je želela predstaviti iz bolj osebne perspektive, saj javnost v resnici nikoli ni izvedela, kdo je Whitney Houston kot oseba. Z nelinearnim pripovedovanjem zgodb pisateljica poskrbi za dramatično napetost in bralca drži v pričakovanju do konca.
Krstna uprizoritev igre Teci, Maša, teci, igralke, dramatičarke in pisateljice Drage Potočnjak, govori o sodobni družini slovenskega tajkuna, nekdanjega ministra in osamosvojitelja. Avtorico je zanimal notranji ustroj družine, ker kot pravi, država je na nek način povečana družina in skozi to lahko prepoznamo današnjo stvarnost. Nina Šorak, režiserka uprizoritve na Malem odru Mestnega gledališča ljubljanskega upa, da celoten kontekst odpira več ko samo neko družbeno politično dramo, da odpira neka vprašanja in da vzpostavlja naš odnos do tega, saj dramsko dogajanje ni šele od danes.
Mesto rdečega prahu je vzdevek, ki se je kar nekaj desetletij držal Jesenic in ki danes zagotovo ne velja več, saj že pogled na dolino pokaže, da je rdeči prah že zdavnaj preraslo zelenje. Jesenice marsikdo povezuje tudi s priseljevanjem, da je to mesto, v katero se je v 60. letih prejšnjega stoletja priselilo veliko delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije, in seveda s hokejem.
V Mestnem muzeju Ljubljana si vse do 23. februarja prihodnje leto lahko ogledate razstavo Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950. Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja in združuje približno štiristo kosov iz tekstilne zbirke muzeja.
Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?
Na odru Male Drame so prejšnji teden krstno uprizorili črno komedijo Te igre bo konec avtorja Matjaža Zupančiča, ki je predstavo tudi režiral. To bo tudi zadnja premiera v dvorani, ki je po prenovi stavbe ne bo več. Zupančičeva igra, nominirana za nagrado Slavka Gruma 2023, prinaša duhovit in pronicljiv pogled na apokaliptične čase, v katerih živimo, uprizoritev pa je svojevrsten hommage Mali drami, ki je v skoraj šestih desetletjih delovanja postala institucija zase in s to zadnjo premiero zaključila svoje delovanje.
Prejšnji četrtek se je končal 61. knjižnega sejma otroških knjig Bologna, ki vsako leto ponuja priložnost predstavitve otroške in mladinske literature za založnike in ilustratorje z vsega sveta. Posebno priložnost je letos imela Slovenija kot častna gostja, ki se je na sejmu promovirala z razstavo ilustratorskih del petinpetdesetih slovenskih umetnikov s simboličnim naslovom 'In kaj sledi potem'.
Prejšnji teden se je v Ljubljani začel že tradicionalni festival dijaške umetnosti, ki nosi ime Transgeneracije. Namen festivala je spodbujanje dijakov na vseh področjih umetniškega izražanja. V prvem delu dogajanja smo si lahko v Cankarjevem domu ogledali deset gledaliških in plesnih produkcij dijakov iz cele države. Program gledaliških in plesnih predstav se je sicer že zaključil, sledi mu razstava likovnih, fotografskih in videodel, ki bo na ogled med 15. in 20. aprilom v sprejemni dvorani Cankarjevega doma.
Slovenija je častna gostja na največjemu sejmu otroške in mladinske literature na svetu, kjer je nastopila s številnimi slovenskimi založniki, uredniki, literati, prevajalci in seveda ilustratorji. Na tem sejmu se že vrsto let in tudi letos samostojno predstavljata založbi Mladinska knjiga in Morfem, nacionalno stojnico pa so morali dodatno povečati, da so omogočili prostor tudi založbam KUD Sodobnost International, Muck Blažina, Pivec, Zala, Malinc, Miš in Sanje.
V Mariboru so podelili Glazerjeve nagrade za dosežke na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejela akademska slikarka Ida Brišnik Remec. Glazerjeve listine za posamezne dosežke akademski slikar Gregor Pratneker, ena najvidnejših slovenskih sopranistk sodobnega časa Nika Gorič in muzejski svetovalec Uroš Dokl, ki je v prostor umestil in v muzejski arhiv zapisal zgodovino rolkanja v štajerski prestolnici.
Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke.
Neveljaven email naslov