Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton

07.08.2020


Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.

Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.

Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?
Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo

Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?
Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.

Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …
Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.

Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.
Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.

Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …
V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.

Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?
Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.

Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.
Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Da, prav o tem je ob vaši razstavi Velika dekleta ne jočejo v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."
Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.

Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?
Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.

Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …
Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.

Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …
V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.

Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …
Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.

Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?
Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.

Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. Zakaj tako okolje in pristop?
Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.

Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?
Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.

Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?
Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.

Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?
Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.

Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …
Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.


Likovni odmevi

738 epizod


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.

Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton

07.08.2020


Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.

Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.

Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?
Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo

Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?
Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.

Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …
Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.

Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.
Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.

Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …
V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.

Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?
Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.

Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.
Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Da, prav o tem je ob vaši razstavi Velika dekleta ne jočejo v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."
Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.

Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?
Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.

Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …
Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.

Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …
V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.

Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …
Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.

Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?
Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.

Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. Zakaj tako okolje in pristop?
Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.

Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?
Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.

Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?
Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.

Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?
Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.

Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …
Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.


24.12.2021

Božično-novoletni motivi na razglednicah Maksima Gasparija

Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij


17.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO


17.12.2021

Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit

Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO


10.12.2021

Abstraktni slikar Žarko Vrezec je zavezan snovnosti in duhovnosti slikarstva

Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš


03.12.2021

Skupnostni prostori na razstavi SKUP kot prostori solidarnosti in sodelovanja

V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman


26.11.2021

Ovidiu ?andor, Tevž Logar in Renger van den Heuvel o zbiranju sodobne umetnosti

Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik


19.11.2021

Anka Krašna: "Med ustvarjalcem in platnom se ustvari psihološki dialog"

"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj


12.11.2021

Neokonstruktivisti nekoč in danes

"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec


05.11.2021

Tomaž Furlan na razstavi I Made This v Galeriji Božidar Jakac pokaže, kako je lahko kiparstvo estetsko, konceptualno in prostorsko

Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš


29.10.2021

Nataša Petrešin Bachelez: "V Franciji opažamo čedalje večje favoriziranje zasebnega interesa na področju umetnosti"

Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić


22.10.2021

Mojster fotografskega portreta iz 19. stoletja, Parižan z vzdevkom Nadar, je fotografijo utrjeval kot umetnostno zvrst

Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt


15.10.2021

Kako je Zagreb oblikoval slovenske študente likovne umetnosti? Odgovore išče razstava Vezi.

Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU


08.10.2021

Mednarodna razstava Onkraj meja izpostavlja problematike mej in življenja ob njih

Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej


01.10.2021

Razstava grafik Picasso: Črka v risbo, ki so jo pripravili v Moderni galeriji v Ljubljani, bo zaradi poplave morala še nekoliko počakati

V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani


24.09.2021

»Cukrarna ima spomin v svojem genskem zapisu«

Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML


17.09.2021

Iskra Delta odpira svoja vrata v mnoštvo različnih prihodnosti

Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.


10.09.2021

Ars Electronica - Nov digitalni dogovor

V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici


03.09.2021

BridA – Prepletenost

Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije


27.08.2021

V odboju svetlobe - preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje

Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden


20.08.2021

»Zdi se mi, da ima to nekaj opraviti z umetnostjo.«

John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor


Stran 7 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov