Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton

07.08.2020


Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.

Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.

Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?
Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo

Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?
Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.

Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …
Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.

Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.
Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.

Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …
V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.

Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?
Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.

Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.
Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Da, prav o tem je ob vaši razstavi Velika dekleta ne jočejo v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."
Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.

Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?
Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.

Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …
Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.

Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …
V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.

Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …
Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.

Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?
Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.

Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. Zakaj tako okolje in pristop?
Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.

Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?
Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.

Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?
Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.

Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?
Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.

Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …
Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.


Likovni odmevi

738 epizod


Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini.

Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton

07.08.2020


Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.

Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.

Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.

Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?
Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo

Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?
Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.

Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …
Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.

Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.
Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.

Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …
V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.

Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?
Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.

Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.
Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.

Da, prav o tem je ob vaši razstavi Velika dekleta ne jočejo v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."
Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.

Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?
Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.

Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …
Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.

Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …
V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.

Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …
Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.

Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?
Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.

Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. Zakaj tako okolje in pristop?
Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.

Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?
Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.

Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?
Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.

Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?
Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.

Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …
Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.


30.10.2020

Petdeset let od smrti Vena Pilona

Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija


23.10.2020

Nora Turato - eto ti na

Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić


16.10.2020

Andrzej Wróblewski - Čakalnica

Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij


09.10.2020

20 let zbirke Arteast 2000+

24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si


02.10.2020

Živi objekt

Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije


25.09.2020

Dr. Milček Komelj: Stolenica Novomeške pomladi

Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju:


19.09.2020

Bill Fontana - Primal Energies

V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner


11.09.2020

Jasmina Cibic – Fundus prizadevanja

Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic


04.09.2020

Pristanišče raznolikosti

Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota.


28.08.2020

Zoran in Ivan Smiljanić: Črni plamen – strip o požigu Narodnega doma v Trstu

Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen


21.08.2020

Študija vzporednic med vizualno umetnostjo in glasbo

V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš


14.08.2020

Majolika – simbol veselja, druženja in del slovenske duhovne identitete

Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko


31.07.2020

Mednarodni festival sodobnega kolaža KAOS

Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice


24.07.2020

Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst

V založništvu zavoda Delak je izšla knjiga Edvard Zajec: Pisma (1980 – 2018), Syracuse – Trst. Tržaški Slovenec Edvard Zajec je svetovni pionir računalniške umetnosti, ki se je s spajanjem likovne umetnosti in informacijskih tehnologij ukvarjal od sredine 60.ih let preteklega stoletja. Po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je odšel v Združene države Amerike, kjer je ustvarjal in deloval vse svoje ustvarjalno življenje. V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Edvard Zajec pošiljal prijatelju in umetniškemu sodelavcu, pianistu Aleksandru Rojcu v rodni Trst. O Edvardu Zajcu in pričujoči knjigi je v oddaji Likovni odmevi spregovoril Dragan Živadinov. Vabimo vas k poslušanju! »On ni izgubljeni sin, on ni neznani umetnik, ampak je umetnik, ki zgradil 21. stoletje za Slovence.« Dragan Živadinov Informatrix, stran 44, vir: www.edwardzajec.com


17.07.2020

Fotoaparat in vojna

Druga svetovna vojna je bila tudi vojna fotografskih podob, je v katalogu razstave zapisal njen soavtor Miklavž Komelj. Vse vpletene smeri so namreč fotografijo premišljeno uporabljale kot del svoje propagande. Moči fotografije se je zavedala tako okupacijska stran kot odporniško gibanje. Raba fotografije je bila premišljena in regulirana – pravilnik partizanskih fotoreporterjev je tako določal primerne motive in poudarjal, naj fotografije spremlja zapis, kaj predstavljajo. Fotografija pa ima tudi obremenilno moč, zato verjetno ni presenetljivo, da razstava Fotoaparat in vojna v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine Slovenije predstavlja več partizanskega kot domobranskega gradiva. S soavtoricama razstave Katarino Jurjávčič in Moniko Kokalj Kočevar se je pogovarjala Iza Pevec. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije


10.07.2020

Galerija za mir

Vprašanja povezana s politizacijo umetnosti, vlogo umetnosti v družbi in njenim pomenom nekoč in danes so še vedno aktualna. V prostorih Umetnostne galerije Maribor jih obravnava skupinska mednarodna razstava Galerija za mir, ki je zasnovana na delih iz zbirke in arhiva Koroške galerije likovnih umetnosti. Pobudnik nastanka ne le zbirke temveč tudi Koroške galerije likovnih umetnosti Karel Pečko jo je začel snovati kmalu po ustanovitvi Koroške galerije, leta 1957, ko se je ta imenovala še Umetnostni paviljon. Zaradi štirih velikih mednarodnih razstav, ki so bile leta 1966, 75, 79 in 85, je mesto Slovenj Gradec leta 1989 tudi dobilo naziv Mesto glasnik miru. V oddaji Likovni odmevi bo o razstavi Galerija za mir in njeni zasnovi v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik.


03.07.2020

Organskofuturistične lovke skulptur Andreja Škufce v MGLC

Nekatere oblike in površine, kot jih srečamo v industrijskem oblikovanju, se širijo vsepovsod. So skoraj nalezljive, tako kot melodije pop pesmi, ki se nam popevajo proti naši volji. Podobno velja za predimenzionirane črne skulpture umetnika Andreja Škufce, ki se trenutno na videz nenadzorovano razraščajo po prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega center v Ljubljani. Naslov Črni trg med drugim namiguje na prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov in lovkasto širjenje komunikacije in dobrin v tem kontekstu, a ima razstava več plasti, o katerih se je z Andrejem Škufco pogovarjala Iza Pevec.


26.06.2020

Plečnikovo nagrado je letos prejel Islamski versko-kulturni center

Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek tudi v evropskem merilu. Tako je odločila žirija za Plečnikovo nagrado 2020. V ponedeljek so nagrado prejeli Vasa J. Perović, Christophe Riss in Matija Bevk. Kot piše v utemeljitvi, je veduta Ljubljane z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. Ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo Likovni odmevi, v kateri je o kompleksu v pogovoru z Markom Goljo razmišljal Matija Bevk. Foto: BoBo


19.06.2020

Sergej Kapus, letošnji prejemnik nagrade Riharda Jakopiča

Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik


Stran 10 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov