Ivan Kožarić (1921-1920) je več kot pol stoletja raziskoval meje umetnosti

»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić, eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, ki je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Njegovo plodovito ustvarjanje se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Pred štirimi leti je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana Maja Žel pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik.