Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Knjigarna Libris v Kopru je ena res redkih zasebnih knjigarn pri nas, ki uspešno posluje že tri desetletja. Uspela je preživeti različna nenaklonjena ji obdobja, med drugim dolgoletno obdobje recesije in nedavno, žal še vedno trajajoče obdobje koronavirusa. Direktorica knjigarne, Ingrid Celestina, sicer tudi Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in prejemnica številnih priznanj za to področje svojega delovanja, glavne razloge za uspeh vidi v prilagodljivosti in veliki ljubezni do knjig.
Z Ingrid Celestina o knjigarni Libris
Knjigarna Libris v Kopru je ena res redkih zasebnih knjigarn pri nas, ki uspešno posluje že tri desetletja. Uspela je preživeti različna nenaklonjena ji obdobja, med drugim dolgoletno obdobje recesije in nedavno, žal še vedno trajajoče obdobje koronavirusa. Direktorica knjigarne, Ingrid Celestina, sicer tudi Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in prejemnica številnih priznanj za to področje svojega delovanja, glavne razloge za uspeh vidi v prilagodljivosti in veliki ljubezni do knjig.
205 epizod
Pogovorno raziskovanje zanimivih književnih krajin z literati, prevajalci, teoretiki, profesorji, uredniki in drugimi, ki se posvečajo leposlovju in knjigi širše. Pogosto osvetljujemo opuse izbranih slovenskih in tujih literatov, razmišljamo o literarnih trendih in pretresamo strokovnejša vprašanja iz literarne vede.
Knjigarna Libris v Kopru je ena res redkih zasebnih knjigarn pri nas, ki uspešno posluje že tri desetletja. Uspela je preživeti različna nenaklonjena ji obdobja, med drugim dolgoletno obdobje recesije in nedavno, žal še vedno trajajoče obdobje koronavirusa. Direktorica knjigarne, Ingrid Celestina, sicer tudi Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in prejemnica številnih priznanj za to področje svojega delovanja, glavne razloge za uspeh vidi v prilagodljivosti in veliki ljubezni do knjig.
Z Ingrid Celestina o knjigarni Libris
Knjigarna Libris v Kopru je ena res redkih zasebnih knjigarn pri nas, ki uspešno posluje že tri desetletja. Uspela je preživeti različna nenaklonjena ji obdobja, med drugim dolgoletno obdobje recesije in nedavno, žal še vedno trajajoče obdobje koronavirusa. Direktorica knjigarne, Ingrid Celestina, sicer tudi Predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in prejemnica številnih priznanj za to področje svojega delovanja, glavne razloge za uspeh vidi v prilagodljivosti in veliki ljubezni do knjig.
Radijska in televizijska režiserka ter scenaristka Irena Glonar in tonski mojster Jure Culiberg sta v štirih desetletjih dela v Uredništvu igranega programa na Arsu ustvarila osupljiv opus in z njim močno obogatila arhiv igranih radijskih oddaj. Popis radijskih del Irene Glonar obsega več kot 1800 oddaj, v kar niso vštete glasbene oddaje. Nič manjši ni opus Jureta Culiberga – če pogledamo samo v arhiv radijski iger, jih z njegovim tonskim podpisom najdemo 556. z Ireno Glonar in Juretom Culibergom tokrat razmišljamo o radiofonskih izvedbah leposlovnih besedil. Kaj vse je treba imeti v mislih, ko leposlovno besedilo prenašaš v igrano, zvočno obliko. Koliko te pri prenosu leposlovnih besedil v radiofonsko obliko usmerja samo besedilo, koliko lahko slediš svoji poetiki. In, ne nazadnje: kako je potekal ta prenos v času pred digitalizacijo in kako v času po njej.
Jana Bauer je nedvomno ena izmed najbolj prepoznavnih in strokovno podkovanih oseb v našem knjižnem prostoru. Od leta 2012 deluje kot glavna urednica revije Sodobnost, bdi tudi nad oblikovanjem in izborom knjižnega programa pri KUD Sodobnost International, poleg tega je zasnovala nekatere izmed naših najbolj uspešnih projektov za spodbujanje in razvijanje bralne kulture – omeniti velja vsaj projekta Bralni vlak in Naša mala knjižnica. Leta 2021 ji je Društvo slovenskih založnikov podelilo priznanje Naj osebnost založništva. Jana Bauer je ob vsem tem tudi uveljavljena mladinska pisateljica, sodi med naše najbolj nagrajevane sodobne avtorice mladinske književnosti, njeno doselj najodmevnejše delo, Groznovilca v hudi hosti – zgodbe o zelo neobičajni, razgrajaški vili, oziroma groznovili – je prevedeno že v devetnajst jezikov. Z njo razmišljamo o slovenskem založniškem prostoru in njegovih posebnostih, o bralni pismenosti, o leposlovnem ustvarjanju, mladih bralcih in še čem.
Pesništvo je bilo v Sloveniji dolga desetletja predvsem domena moških, tako vsaj lahko sklepamo, če prelistamo različne antološke izbore slovenske poezije ali če pregledamo sezname prejemnikov najbolj eminentnih priznanj za pesniško ustvarjanje. Čemu kaže to pripisati? So pesnice res šele v zadnjem desetletju ali dveh bolj množično vstopile v naš književni prostor? Ali pa je morda drugače in v Sloveniji lahko odkrivamo kontinuiteto pesništva žensk, le da to ni uspelo priti do svojega glasu? Na ta vprašanja ponuja odgovor knjiga Za robom jezika, Antologija sodobnih pesnic Maribora, ki je izšla pri založbi Litera. Podpisuje jo dr. Kristina Kočan.
Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.
Letošnja komisija za nagrado kresnik je izbirala med 185 romanesknimi naslovi; lani jih je bilo nekoliko manj – nabor romanov, ki so se potegovali za to nagrado, je obsegal 170 del. Zato pa je bilo leto prej, v letu po epidemiji, število novih izvirnih slovenskih romanov – 200. Zdi se, da našo romaneskno, morda celo literarno ustvarjalnost sploh, zaznamuje izjemna produktivnost. Kakšne pa so kakovost, izvirnost, drznost teh del? Gostimo člana komisije za nagrado kresnik, literarna kritika, Roberta Kureta in Tanjo Petrič.
Ljubiteljem mladinske literature tudi letošnjo pomlad poživlja vseslovenski festival mladinske literature Bralnice pod slamnikom. Festival, letos že štirinajsti po vrsti, poteka v organizaciji Miš založbe in osmih knjižnic soorganizatork, tokrat pod naslovom Knjiga – moja izbira! Bralnice potekajo že od marca, sklenile pa se bodo konec maja, pred tem bodo gostile še osrednjo gostjo, priljubljeno nizozemsko mladinsko pisateljico Anno Woltz. Več pa v nadaljevanju. Gostimo dr. Tino Bilban, avtorico in urednico, ki je letos sodelovala pri snovanju festivalskega strokovnega srečanja, in Matejo Novak, vodjo uredništva Miš založbe ter koordinatorko festivala.
Žiga Valetič je človek mnogoterih s knjigo povezanih vlog; del sebe je – kot avtor, prevajalec, urednik, založnik ali oblikovalec – vtisnil v približno tisoč knjig. Ob tem je tudi njihov zbiratelj. In, seveda, bralec. Svoja razmerja s knjigami doživeto in večplastno ubesedi v knjigi Nomadi med platnicami, ki jo je posvetil vsem delavkam in delavcem knjig.
Kulturno umetniško društvo Sodobnost International se že dolgo načrtno posveča spodbujanju ljubezni do branja pri mladih in najmlajših. Eden izmed projektov, ki so jih v ta namen razvili, je projekt Naša mala knjižnica. Sprva slovenski projekt je leta 2014 postal mednarodni, leta 2016 pa mu je skupina strokovnjakov Generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo Evropske komisije prisodila laskavi naziv zgodba o uspehu. Priznanje mu je podelila tudi mednarodna sekcija za mladinsko književnost IBBY. Gostimo Alenko Urh, vodjo slovenskega dela projekta in Katjo Kac, vodjo mednarodnega sodelovanja pri KUD Sodobnost International.
V slovenski založniški prostor vstopa nova založba No!press, ki bo, tako se zdi, s svojimi izdajami razveselila knjižne sladokusce. Kot je za STA povedala ustanoviteljica in odgovorna urednica, dr. Manca G. Renko, je vizija nove založbe izdaja skrbno izbranih knjig, ki so pomembne ne le za slovenski prostor, ampak tudi za lažje razumevanje sveta. Z dr. Manco G. Renko tokrat o premisleku, ki je vodil do ustanovitve založbe, o načrtovanih izdajah in o slovenskem založniškem prostoru sploh.
Kako pomemben je sočlovek za to, da se začnemo odpirati svetu ali samemu sebi? Kdo sodi v našo najožjo skupnost? Je ta skupnost vedno tudi naša primarna družina? Kako nas določa naš družbeni spol? Kako in koliko o tem sploh razmišljamo? Maša Ogrizek, uveljavljena mladinska pisateljica, je teme, ki jih odpirajo omenjena vprašanja, občuteno povezala v razgiban, večplasten roman Gospodična z monstero, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Delo nagovarja tudi odrasle, čeprav je morda pisano predvsem za mlade bralce. Z Mašo Ogrizek pa ne razmišljamo le o njem, temveč tudi o drugih temah, ki jo kot posameznico in ustvarjalko vznemirjajo.
Od začetka izraelskega napada na Gazo oktobra lani so palestinski literarni avtorji in avtorice med najbolj vidnimi javnimi glasovi, ki opozarjajo na grozodejstva, ki smo jim priča v Gazi in v Palestini širše. Toda zgodovina se ni začela lanskega oktobra. Za večino Palestincev in Palestink so namreč razseljenost, vojne in okupacija nekaj, kar jih spremlja vse življenje. Z gostjami, prevajalkami, ki so tako ali drugače prišle v stik s palestinsko pisano besedo – Lili Potpara, Zarjo Vršič, Katjo Zakrajšek in Barbaro Skubic premišljujemo na kakšne načine se palestinska izkušnja razkriva v delih palestinskih literarnih avtorjev in avtoric: Susan Abulhawe, Mosaba Abu Tohe, Ghassana Zaqtana, Mohameda Abdula Monema, Sonie Nimr in drugih.
Sylvio Plath, nesporno predstavnico svetovnega pesniškega kanona, skrivnostno, vznemirljivo ustvarjalko s tragično življenjsko potjo, so slovenskim bralcem že približali priznani prevajalci Andrej Blatnik, Miha Avanzo, Ana Pepelnik in Jana Unuk. Z izborom in in pretanjenim prevodom avtoričine mladostne poezije, izšla je pri založbi Sanje pod naslovom Ljubezenska pesem norega dekleta, se jim pridružuje še Andreja Udovč. Kot pravi sama, je njeno delo vodila zavezanost lepoti avtoričinega pesniškega izraza. Razmišljamo pa tudi o tem, kako obsežen je mladostni opus Sylvie Plath, kako je časovno zamejen, v čem se kažejo razlike in v čem stičišča med zgodnjo in zrelo poezijo Sylvie Plath – in še o marsičem.
Pesnica Vittoria Collona velja za eno največjih italijanskih renesančnih pesnic. Kot pesnica se je uveljavila že v mladih letih, z leti pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Deležna je bila vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala tudi pomembno vlogo. Slovencem je bila relativno neznana do izida dvevojezične italijansko-slovenske izdaje njenih Sonetov. Izšli so v zbirki Sidera pri založbi Družina, v prevodu Alojza Gradnika, Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. S tem nam je postal dostopen obsežen del njenega pesniškega opusa, obsežnejši je na voljo le še v angleškem prevodu. Veliko pesnico in intelektualko predstavljata dr. Brane Senegačnik in mag. Matej Venier.
Francoski pisatelj Édouard Louis je s svojim knjižnim prvencem, Opraviti z Eddyjem, zaslovel tako rekoč čez noč, in to ne le v Franciji, pač pa v mednarodnem prostoru in dodobra poznan je tudi pri nas. Louis je eden izmed tistih ustvarjalcev, ki knjigo razumejo kot orožje, sebe pogosto naslavlja kot pisatelja nasilja – in nedvomno je eden izmed najbolj subtilnih, lucidnih opazovalcev sistemskega nasilja, ki smo mu podvrženi vsi, čeprav nekateri izraziteje in čeprav se nekateri tega zavedajo, drugi ne. O Louisovem življenju in delu razmišljamo ob njegovi knjigi Boji in preobrazbe neke ženske, ki je v prevodu Iztoka Ilca izšla pri založbi cf*. Poglobljeno spremno besedilo je prispevala tokratna gostja, pisateljica in publicistka Dijana Matković.
Švedska pisateljica Selma Lagerlöf, prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost in prva švedska oseba s tem priznanjem, je slovenskim bralcem vse prej kot neznanka; prve prevode njenih del smo dobili v dvajsetih letih minulega stoletja, trenutno najnovejšega, Cesar Portugalije, slabih sto let pozneje, leta 2020, ko je v novem prevodu Mite Gustinčič Pahor izšel v zbirki klasična Beletrina. Prav z Mito Gustinčič Pahor razmišljamo o avtorici, ki je s preprostim, liričnim slogom pisanja jasno potrdila, da je manj lahko več.
Decembra 2023 so postali znani rezultati raziskave bralne pismenosti PISA 2022 in pri slovenskih mladostnikih so bili slabši kot doslej: na področju bralne pismenosti je Slovenija zdrsnila pod povprečje OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Slovenija je dosegla 469 točk, povprečje OECD pa je 476. Poleg tega tudi tudi vse več 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti – v letu 2018 je temeljno raven bralne pismenosti doseglo 82 odstotkov, tokrat le 74 odstotkov mladostnikov. Kje kaže iskati vzroke za slabe rezultate? O čem sploh govorimo, ko govorimo o bralni pismenosti posameznika, kaj vse vključuje? Zakaj je pomembno, da ima neka družba visoko stopnjo bralno pismenih posameznikov? S prof. dr. Igorjem Saksido, predavateljem književnosti na Univerzi v Ljubljani in na Primorskem ter članom maturitetne komisije za slovenščino.
Erika Vouk, letošnja prejemnici Prešernove nagrade za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja, se je rodila v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa. Poseben, prevajalski eros pa jo je več let gnal, da je prevedla drugi del Goethejevega Fausta. Gre za pionirsko delo in velik dosežek, ne le zanjo kot prevajalko in pesnico, temveč za slovenski narod. V Literarni matineji pa nekaj več tudi o tem, kako Eriko Vouk vidijo njeni ustvarjalni kolegi, prijatelji in sopotniki, in o tem, kako poezijo in prevajanje razume sama.
Dr. Darja Marinšek je uveljavljena urednica pri Mladinski knjigi, ureja zbirko Roman, zbirko Kapučino in od nedavnega tudi zbirko Skratka, namenjeno izdajanju krajših pripovednih del uveljavljenih, izbranih avtorjev. S širino, izjemnim vpogledom v dogajanje na sodobnem literarnem trgu, z izbranim okusom in literarnoteoretskim ter literarnozgodovinskim znanjem slovenski literarni prostor bogati z raznolikim naborom prevodnega leposlovja. V ta nabor se je uvrstila tudi razvpita novela Vse to smo videli nizozemske pisateljice Hanne Bervoets, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj, v kateri avtorica srhljivo predstavi ne le temno stran interneta, pač pa tudi temno stran naše stvarnosti – dejstvo, kako globoko, tudi usodno nas lahko zaznamujejo digitalna tehnologija in njene vsebine. Z dr. Darjo Marinšek razmišljamo o tem, kako nastaja program knjižnih izdaj, kako se je v njem znašla novela Vse to smo videli, o zanimivosti kratkih oblik za sodobne bralce, pa tudi o tem, kdo so težkokategorniki.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Na obletnico njegove smrti praznujemo osrednji državni kulturni praznik, na obletnico njegovega rojstva pa ta veseli dan kulture. Po njem so poimenovane najpomembnejše državne nagrade za dosežke na področju umetnosti, del njegove pesmi Zdravljica je besedilo državne himne Republike Slovenije, sprejet je v šolske kurikule in še bi lahko naštevali. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je Prešeren postal tako rekoč nacionalni junak? Kaj je kulturni nacionalizem? Kako se je Prešernov kult prenašal iz generacije v generacijo? Je kategorija največjega nacionalnega pesnika nekaj, kar je še danes aktualno? O teh vprašanjih razmišljamo z dr. Marijanom Dovićem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izrednim profesorjem na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Foto: dLib
Pisateljica, filozofinja, politična aktivistka Simone de Beauvoir je kot avtorica najbolj znana po svojem delu Drugi spol iz leta 1949, ki je povzročilo velike premike v razumevanju ženske, v leposlovnem vidiku pa verjetno po romanu Mandarini, za katerega je prejela nagrado Goncourt, in ga imamo tudi v slovenskem prevodu Tomaža Šalamuna. Slabi dve desetletji po izidu knjige Drugi spol je de Beauvoir objavila roman Strta ženska; a če avtorica velja za buditeljico zavesti žensk o njihovi neodvisnosti in moči, da gradijo ter nadzorujejo lastna življenja, se zdi, da omenjeni dnevniški roman prikazuje žensko, ki je pravo nasprotje tega. Ali je temu res tako, razmišljamo s prevajalko Ivanko Sket, ki je podpisala slovenski prevod Strte ženske, in dr. Nadjo Dobnik, prevajalko in urednico založbe Književno društvo Hiša poezije, ki je knjigo izdala.
Neveljaven email naslov